Zadnje novičke

[Pet5ra]

Ne, na žalost ni bilo tega fanta...oz. nobenega fanta... očitno so še vsi spali takrat!

Lep pozdrav

[miki miska]

[Fotr]

Ker so noge in pljuča še vedno čutile posledice teka trojk po kamniti cesti in udarca sončnega kladiva na temenu, sem se podal na lahen, sprostitveni, počasen (počasen za mojo hitrostno kategorijo), pogovorni ( s kom naj se pogovarjam, da bom vedel, da je tek pogovorni, če bi raje tekel sam? najbolje s samim seboj, a potem take klatim, da raje utihnem) in dolg (dolžina je pomembna) tek, da se regenerira telo, očisti duša, zacelijo mišične poškodbe, očisti mlečna kislina, odpravi muskelfiber in povrne kondicija za naslednjo tekmo.

Odpravil sem se v samoto, v gozd, ki je prepreden s številnimi jasami, okoli katerih raste gosto leskovje, nizko smrekovje, za njimi pa zeleno bukovje in ostalo listnato in iglasto drevje kot se za mešani gozd spodobi.

Nekaj časa tečem po gozdni stezi, mehka tla, katerih estrih je vseboval trdo kamnito podlago, utrjeno s prepletenimi koreninami, nanjo je bil nanesen debel sloj humusa, ki se mu reče tudi sprstenina, verjetno zato, ker prsti v supergah uživajo, ko tečejo po taki podlagi, ki je povrhu posuta še z iglicami in raznovrstnim listjem. Talna obloga, ki si jo lahko samo želimo, a vsekakor ne v dnevni sobi.

Tečem torej po stezi, v zraku je tišina, da bi jo lahko posnel in poslušal takrat, ko okoli in okoli grmi, hrumi, ropota in hrešči. Blagodejna tišina, ki jo je motilo samo narahlo brnenje muh, a je tudi to ponehalo, ko sem zavil s steze v gozdno senco. Muhe so se najbrž preselile na Brdo. Vendar se je brnenje spet začelo, a ne mušje, ampak helikoptersko, ki se je slišalo v daljavi.

Veselo tečem skozi gozd, poganjam se skozi gosto podrast, rinem skozi grmovje, pretečen nekaj jas, ko me na vstopu na naslednjo čistino zadane nekaj kot strela z jasnega. Name skoči nekaj postav, oblečenih v uniforme in s pokritimi obrazi, zbijejo me na tla, komaj sem še imel čas ustaviti štoparico, ko mi zvežejo roke in noge, mi nataknejo nekakšen usnjen pas, podoben nahrbtniku brez vreče, helikopter je pribrnel nad mojo glavo, ki so jo tiščali v tla, močna zračna turbulenca je pihala po mojem premočenem telesu. Če se bom prehladil, boste že videli. Potem so name pripeli nekakšen kavelj in znašel sem se v zraku, dvigovalo me je vedno višje, dokler me niso v helikopterju odpasali, odvezali in odklenili. Vsi so bili dobre volje in se smejali, dokler niso uzrli mojega tumpastega, vprašujočega pogleda in začudenega izraza na obrazu. Tedaj so se vsi zresnili in se mi začeli opravičevati, da je pomota, da jaz nisem on in le kje je sedaj on, če sem tu jaz.

Nato je helikopter pristal, izkrcali so me na tla, sam pa sem jo hitro ucvrl naprej, da me ne bi še enkrat ujeli. Zamenjali so me namreč za enega njihovih, ki je igral ubežnika, ko so imeli vaje in še danes ne vem, ali so bile vaje vojaške ali policijske. Vem samo to, da moj tek ni bil več počasen in da sem se sam s seboj spet pogovarjal, četudi to ni bil pogovorni tek. Saj tudi pogovor ni bil, ampak nepretrgana serija kletvic, ki jih upam izgovoriti samo, kadar sem sam. Še bolj sem bentil, ko sem videl na štoparici, da to sploh ni bil dolg tek, dolžina kot že rečeno, pa je pomembna. Namesto dolgega počasnega teka sem opravil kratek tek z elementi teritorialne vaje, kratek polet s helikopterjem in masažo, ki so jo ob ujetju in zbitju na tla, opravili naši branitelji na meni. Vklenitev bom raje pozabil in preslišal.

Na koncu pa sem moral še dirjati da me ne bi spet ujeli, moral sem teči po cesti, da me ne bi spet zamenjali za enega izmed njih in ves dobronamerni trening se je sfižil.

[pegaz]

Name skoči nekaj postav, oblečenih v uniforme in s pokritimi obrazi, zbijejo me na tla, komaj sem še imel čas ustaviti štoparico, ko mi zvežejo roke in noge, mi nataknejo nekakšen usnjen pas, podoben nahrbtniku brez vreče, helikopter je pribrnel nad mojo glavo, ki so jo tiščali v tla, močna zračna turbulenca je pihala po mojem premočenem telesu.
Če se bom prehladil, boste že videli.

FOTR!!!
kaj takega. Vsa dosedanja doživetja se lahko skrijejo!
Ampak najbolj mi je bila pa všeč tvoja reakcija.
Kaj sledi? Odškodnina.com, ali mogoče Mars napada?

Ja, sej pravm, ko sm biu jest mlad, je blo varno it u gozd, kšna srna te ugrizne, al pa veprček pogloda, ampak tolovajev in rokomauhov je blo pa men.

Samo da si v redu. Smo te pogrešal v Umagu.

LL, Pegaz

[raziskovalec]

Name skoči nekaj postav, oblečenih v uniforme in s pokritimi obrazi, zbijejo me na tla, komaj sem še imel čas ustaviti štoparico, ko mi zvežejo roke in noge, mi nataknejo nekakšen usnjen pas, podoben nahrbtniku brez vreče, helikopter je pribrnel nad mojo glavo, ki so jo tiščali v tla, močna zračna turbulenca je pihala po mojem premočenem telesu. Če se bom prehladil, boste že videli.

Fotr tale je res najmočnejša do sedaj. In v takšnih trenutkih gredo tvoje misli štoparici - to je prava tekaška reakcija.

Tele bi obsodil na odškodnino za duševne bolečine. Žal plačajo vedno vsi davkoplačevalci, ne pa krivi.


za spreminajnje občutkov v sporočilo. Za tale doživljaj pa mislim da ti ni noben nevoščljiv.

[jana teka teka]

Fotr, tale tvoj post me je nasmejal in to že v ponedeljek zjutraj!

Pa nej še kdo reče, da je laufat dolgočasno, ane.


lep pozdrav!

[Fotr]

Ja, tkole je. Vsako doživetje (mislim na Doživetja na teku) vsebuje nekaj resnice in nekaj fantazije. Vsakdanji dogodki tako lahko postanejo nenavadna doživetja. Ampak bistvo vseh doživetij je v lepoti teka, v doživljanju narave, v meditiranju samega s sabo, v opazovanju okolice, v čustvenem naboju, ki ga nosimo v sebi in nam pomaga premagovati vsakdanje tegobe, ko med intenzivnim delovanjem telesa in uma privre v zavest bolj intenzivno doživljanje.
Mnogokrat so opisani dogodki v Doživetjih le prispodobe in kažejo del mojega doživljanja sveta, soljudi, narave, prostora in časa. Vsaj zame skorajda ni lepših trenutkov, ko med tekom spustim možgane na pašo da razmišljajo ali lenarijo tako kot jim ustreza. Mnogokrat sem presenečen sam nad sabo, kaj se skriva vse v moji glavi in vsakič odkrijem kaj nenavadnega in vedno se čudim sam sebi. Včasih pozitivno, drugič negativno.
Zato se nekaterim mogoče zdijo Doživetja butasta in za lase privlečena (v resnici so privlečena izpod las), drugim so všeč, tretji so ravnodušni. Vsak je drugačen in vsak ima svoj pogled in svoj način razmišljanja. In prav je tako. Zato je svet lep, zato je teči in doživljati nekaj posebnega. Tek imamo pa vsi radi.
Uf, to je pa že zen. Jaz bi raje rekel sen.

[5rca]

[pegaz]

Zato se nekaterim mogoče zdijo Doživetja butasta in za lase privlečena (v resnici so privlečena izpod las), drugim so všeč, tretji so ravnodušni. Vsak je drugačen in vsak ima svoj pogled in svoj način razmišljanja. In prav je tako. Zato je svet lep, zato je teči in doživljati nekaj posebnega. Tek imamo pa vsi radi.
Uf, to je pa že zen. Jaz bi raje rekel sen.

He he Fotr
torej bolj Mars napada
(še dobr da si štoparco ustavu PRESS)
Ti samo piši in nič se ne sekiraj, kaj pravi občinstvo! Mi te prav zato beremo!
LL, P

[Pet5ra]

Ne boste verjeli, ampak tale Fotrova zgodba le ne more biti tako iz trte izvita...ker se je tudi meni zgodilo nekaj podobnega. Danes sem med tekom ob izviru Ljubljanice padla v zasedo kakšnih 30 policistov specialcev (vsi so imeli neprebojne jopiče in čelade). Očitno so imeli vajo. K sreči so še kovali načrt za akcijo, tako da se zame niso zmenili kaj dosti oz. me niso napadli in zvezali Sem pa dobila kar nekaj začudenih in presenečenih pogledov
Sem se pa takoj spomnila na prejšnjo Fotrovo dogodivščino....očitno nekdo izmed policiskih krogov prebira tele zgodbe in dobiva ideje, ter jih uresničuje
Lep pozdrav vsem

[Fotr]

S temi doživetji je čudno. Včasih po cele mesece nobenega, potem pa se nabašejo skupaj in v enem tednu se jih pokaže toliko, da človek ne ve, ali bi opisal vsakega posebej ali vse skupaj. Začelo se je psom. V povezavi s psi ali s pasjim je vse zelo čudno.

Nekaterim beseda pasji pomeni hudobijo ali zlobo, saj se zmerjajo pasji sin, pasje seme, on je ves pasji, pasja duša. Drugim pomeni pretirano vdanost nadrejenim, pretirano ponižnost, ki jo zamenjujejo z najboljšo pasjo lastnostjo, zvestobo. Pravijo, uboga jih kot pes, plazi se kot pes, ponižen je kot pretepen pes. Pasji pomeni tudi beseda, ki povzroča velike težave in neprijetnosti in pravijo: naj hudič vzame ta pasji svet, le kako bi uredili to pasjo zadevo, to delo je prav pasje, doživeli smo pasje čase, to je pasje življenje, ne pij toliko, šmarnica je vsa pasja, v tem pasjem vremenu ni mogoče teči in pri tem je mišljeno slabo, deževno in mokro vreme.

Potem nekateri uporabljajo pridevnik pasji zato, ker hočejo kakšno stvar močno poudariti in rečejo v taki pasji vročini ali takem pasjem mrazu tečejo samo bedaki. Tudi vreme je včasih tako, da bi se še pes obesil. Nasprotno pa se beseda pasji uporablja, če hočejo kakšno stvar omalovaževati in jo narediti za nepomembno in rečejo, da je vse to ene pasje fige vredno, pasja figa pa tak tekač, saj je vedno zadnji kot pasja jajca. To sem seveda preslišal.

Seveda so psi soudeleženi še pri mnogih stvareh in brez njih ne gre. Kmalu se bodo začeli pasji dnevi, rečemo hvalabogu, da imam počitnice, ko sem opravil izpite, na katerih so bili profesorji prav pasji. Pasja bombica ni samo predhodnica petarde, ampak pomeni tudi zmanjšanje pomembnosti nekega dejanja, nič se bati, saj so bile samo pasje bombice.

Najdejo se pa tudi izrazi, ki so psom v prid. Če rečemo, da smo imeli pasjo srečo, pomeni, da smo jo glede na neprijetne, neugodne okoliščine, nepričakovano dobro odnesli. Pasja radost je bila v polpretekli zgodovini zelo dobrodošla malica, da ne govorim o neštevilnih imenih rastlin s pridevnikom pasji, ki vsebujejo zdravilne učinkovine. Toliko o pasjem, čeprav bi se dalo še mnogo napisati o psoglavcih, psovanju, o lažeh (laže kot pes teče), o pretepu (odšel je kot pretepen pes), o sovražnosti, (gleda, zmerja in sovraži me kot psa, pobili so ga kot psa) itd… Na teku večkrat slišim, ko pravijo: »Ni pes, da ne bi tegale fotra prehiteli!« ali »Pes vedi, odkod se je tale fotr vzel!« Ponavadi vemo, kam pes taco moli, kadar pa ne vemo, pa je naša morala na psu. Takrat si mislimo, da nas še pes ne bi povohal in bi bili kakšnemu psu prav hvaležni, če bi nas hotel povohati. Če človek pride na psa, tega tudi psu ne privoščimo, še pes ima rad pri jedi mir, pes, ki laja, ne grize, izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese, veliko psov je zajčja smrt… Skratka pes je hvaležna tema tudi za pisanje.

A sedaj k doživetju. Teden se je začel prav pasje. Najprej se je računalniku zmešalo, saj je kar naprej zahteval, naj mu pokažem kje so device, stalno me je priganjal: delay, sam pa ni hotel dati od sebe niti pasje fige. Ko je dokončno izjavil, da je total dump physical memory, sem ga oddal v remont. Potem je zaštrajkal še avto, ki je bil tudi potreben remonta, bilo je pasje vroče in nisem se mogel udeležiti poletnega teka, saj sem moral po pasje skrbeti za dobro počutje serviserjev, da so spravili avto in računalnik v mobilno stanje.

Potem so se začele počitnice, na dvorišču pa ni nobenega koša za košarko. Zato so otroci postavili Fotra na smetnjak, kjer je moral z rokami skleniti obroč, da so lahko igrali košarko. Največkrat so zadeli z odbojem od table, ki je bila v tem primeru moj obraz. Pasja služba je bila to, biti košarkaski steber s košem in tablo vred. Da ne omenjam še nogometa, ki mi je ušel izpod kontrole in bogsigavedi, kako se bo zdaj izteklo in kdo bo prvak, ko nisem imel časa gledati in navijati.

Prišla je težko pričakovana nedelja in navsezgodaj zjutraj sem se odpravil na tek. Na mirno gozdno stezo, v hladni senci, še brez pasje vročine. Začel sem teči po ozki, obraščeni poti in imel sem pasjo srečo, da sem na tak dan lahko tekel v naravi. Prvo živo bitje, ki mi je prišlo naproti je bila kot koza velika doga. Najprej sem res mislil, da je koza, a kot se spoznam nanje, imajo ponavadi roge. Spomnim se koze iz telovadnice, preko katere smo skakali skrčke in raznožke, a ta ni bila taka, tudi rogov ni imela. Bil je pes, da je bila pa doga, sem izvedel šele pozneje. Ustavila sva se kakšen poldrugi meter vsaksebi in se gledala. Oba sva bila čisto mirna, komaj sva upala dihati. Nato sem počasi dvignil desno roko, doga pa je naostrila desno uho, dvignil sem še levo roko, pri psu pa se je našpičilo še levo uho. Potem je pes dvignil eno sprednjo nogo, pa sem jo dvignil še jaz, oba pa sva jih istočasno spet postavila na tla. Prav tako se je zgodila še z drugima nogama. Potem sem stopil korak naprej, doga tudi, potem je doga stopila korak naprej, jaz tudi, pa še en korak, pa še en, dokler nisva bila vštric, se ustavila za trenutek, naredila še par korakov in srečanje je bilo mimo. Odtekla sva vsak v svojo stran. Potem se je od nekod prikazal še lastnik s katerim sva se butasto spogledala. Mislim, da še sam ne ve, kako odličnega psa ima.

Odtekel sem gozdno pot do konca, se obrnil in tekel nazaj po široki, prašni makadamski cesti. Prva gibljiva stvar, ki mi je prišla naproti je bil avto, v katerem je šofer pritiskal na plin, da je brnelo na ves glas, kolesa so podrsavala po pesku in izza vozila se je kadilo, da se je komaj kaj videlo. Z nedvoumno kretnjo sem šoferju pokazal, kaj si mislim o tem. Ker je kretnjo razumel, je zavrl, da se je avto obrnil v nasprotno smer, voznik pa je izstopil. Ustavila sva se kakšen poldrugi meter vsaksebi in se gledala. Oba sva bila razkurjena, komaj sva upala dihati. Nato sem počasi dvignil desno roko, prav tako je storil voznik, dvignil sem še levo roko, šoferja je to vzpodbodlo, da jo je dvignil še on. V boksarski drži sem stopil korak naprej, on tudi. Potem je on dvignil eno sprednjo nogo, pa sem jo dvignil še jaz, oba pa sva jih istočasno spet postavila na tla. Prav tako se je zgodila še z drugima nogama. Potem sem stopil še korak naprej, šofer tudi, dokler se nisva gledala z obrazom v obraz. Pravzaprav ga nisem gledal v obraz, ampak v prsi, ker je bil za eno glavo in pol večji od mene. Po pasje sem sklonil glavo in raje stekel naprej, saj smo se na treningu učili, da je treba med tekom nekaj časa teči na vso moč. To sem tudi storil, pa saj se ni več kadilo po cesti. Pa kaj hočemo, s psom se je dalo sporazumeti, pred človekom sem pa raje zbežal. Pes ga plentaj, no ja bes.

[jan_jan]

Bravo, Fotr,
hvala bogu, da se najdejo na forumu tudi takšni, ki znajo popestriti pasje vroče nedeljski dan. Res iskreno napisano doživetje, le tako naprej...
LP jan_jan

[Fotr]

Najpomembnejši del tekaške opreme je gotovo tekaška obutev. Nekateri jo imenujejo tekaški copati, drugi tekaški čevlji, ustaljen izraz je tudi superge ali adidaske. S prihodom vse več različnih znamk tekaške obutve, se tudi izrazi množijo. Tako imamo še najkice, pa riboktke, mizunke, pač glede na znamko. A to samo mimogrede.

Povedati hočem nekaj drugega. Kaj pa je najvažnejši del tekaške obutve? Večkrat sem zmotno mislil, da je to podplat, ki blaži udarce, ali zgornji del, ki diha in prepušča znoj, vsrkava pa sveži zrak. Celo jezik se mi je zdel pomemben, kajti lahko je nagajal, da nam je tek kar precej zagrenil. Sicer je jezik napravil veliko slabega, a ta jezik nima nič s tekaško obutvijo. Razen pri pogovornem teku. Vse to ni nič. Najvažnejši del superg so vezalke. To lahko ponazorim s praktičnim in teoretičnim primerom.

Najprej praktični. Kupil sem nove tekaške copate, ki so se mi prilegali kot ata na mamo, a po totalnem pomerjanju sem ugotovil, da so vezalke prekratke. Nič zato, sem si dejal, bom pa kupil vezalke posebej in daljše. Tako je tudi bilo, a jih nisem kupil, ampak uporabil vezalke iz odsluženih rolerjev, ki sicer niso bili tako slabi, samo koleščki so bili izrabljeni in so že dobivali obliko jajca. Vstavim torej rolerske vezalke v tekaške copate in res so imele zadostno dolžino, da ne rečem, da so bile skoraj predolge. Seveda je bilo treba tako kombinacijo copat in rolerjev takoj preizkusiti na teku.

Ko sem vezalke zavezal, sta ostali na vsaki copati dve veliki pentlji. Najprej, kar se mi je zgodilo, sem se z eno izmed pentelj zataknil v kratek kol, ki je štrlel iz neke ograje, mimo katere sem tekel. Posledica tega je bila sicer ne prehud padec, a skorajda bi podrl kolesarja, ki je v tistem trenutku pripeljal nasproti.

Ponovno sem zavezal vezalke, a tokrat z dvojnimi pentljami, da nista opletali okoli nog. Seveda se mi je kmalu vezalka odvezala, z drugo nogo sem stopil nanjo in sledil je še en padec. Hitro sem se pobral, da ne bi kdo pripisoval padcu kakšen drugačen vzrok in ponovno zavezal vezalke ter tekel dalje.

Sedaj se mi je odvezala ena vezalka samo delno, tako da me je vsakič konec vezalke s plastični tulcem na koncu opletel po drugi nogi kot z bičem. Nekajkrat sem se dobro prebičal, potem pa sem spremenil način zavezovanja.

Tokrat se je odvezala tako, da je ob vsakem koraku del vezalke udarjal ob tla in mimoidoči so začudeno gledali, kaj tleska pod mojimi nogami. Še huje je bilo, ker sem ravno takrat stopil v lužo in opletajoča vezalka je na suhem asfaltu poleg tleskajočega zvoka puščala še nenavadne sledove.

Potem sem jih zavezal bolj narahlo, a sta mi copati pri teku skakali gor in dol, pri tem pa je izhajajoči zrak iz copat spuščal glasove, kot bi copate oponašale prašiča, kadar je lačen.

Potem sem jih zavezal okoli noge kot pri planinskih čevljih, pa sem se drgnil z notranjo kostjo na gležnju ob njih, kar je povzročilo celo rahlo krvavenje. Potem sem jih dvakrat vdel v vsako luknjico, a so bile tako zategnjene, da sem po nekaj sto metrih teka mislil, da sem stopil v mravljišče.

Naslednjič sem vezalke potegnil skozi zadnji luknjici, nato navzdol in zopet nazaj gor, pa sta postali prej predolgi vezalki nenadoma prekratki. Nato sem uporabil poseben vozel, da se vezalki ne bi odvezali, a se je po nekaj korakih tako zadrgnil, da sem vezalke komaj odvezal. Nato sem vezalki ovil kar spredaj okoli copate in posledica je bil spet padec.

Sedaj mi je bilo pa dosti. Rolerske vezalke pač ne pašejo v tekaške copate. Potegnil sem jih iz luknjic na copatih, jih zavozlal v velik trd vozel in jih zalučal kot Črnogorec kladivo to je čim dalj od sebe. S copati brez vezalk sem odšantal do avtomobila in končal tek. Seveda bom moral poiskati za moje tekaške copate primerne vezalke.

Sedaj pa še teoretični primeri.
Z vezalkami lahko na tekaški obutvi uravnavamo marsikaj. Če jih zavežemo premočno, dobimo mravljince, ker je slaba prekrvavitev, če jih naravnamo preveč narahlo, nam poskakujejo gor in dol, posledica tega pa so žulji. Z vezalkami reguliramo celo, da nam ne počrnijo nohti, na vezalke navežemo čip, da nam na tekmi lahko merijo čas, nešteto je načinov, kako zavezati vezalke. Ortodoksnejši tekači so samo za vezalke, bolj ali manj izkušeni imajo vezalke le za kamuflažo in jih zapenjajo s stransko zadrgo. Neopredeljeni imajo na vsaki strani raztegljivo elastiko, zaradi katere zdrsne noga v copate kot namazana. Oprijem zgornjega dela copat lahko deloma uravnavamo z vezalkami,

Dodatek za tekače (Foot Pod) je namenjen merjenju hitrosti in razdalje teka. Zaradi treh senzorjev je meritev več kot 98-odstotno natančna ne glede na to, ali se uporablja pri teku ali hoji, in ne glede na dolžino vsakega koraka ali naklonino! Dodatek pritrdimo na vezalke tekaškega copata.

Pri kar nekaj modelih najdemo tudi nov način zavezovanja z najlonsko vrvico, ki jo samo potegnemo in tako »zavežemo« copat. Takšen sistem je praktičen, ko želimo zrahljati zavezano in zelo umazano obuvalo (kar je vedno v jesenskem teku po naravi). To storimo s pritiskom na plastičen del. Tudi pri sezuvanju umazane obutve je takšno zavezovanje veliko bolj praktično kot klasične vezalke. Prednost tega sistema je še, da se pritisk na nart veliko lepše razdeli med tekom. Bojan Knap pravi, da je trenutek, ko si zavezujemo vezalke odločilen, kajti s tem dejanjem že opravimo polovico treninga in vrnitve ni več.

Sistem zavezovanja je ponekod narejen tako, da sta na srednjem delu narta všita dva trakova, ki ju zavežemo okoli stopala. Tako pri zavezovanju enakomerno objameta stopalo, s čimer se poveča stabilnost. Posebne so tudi vezalke, ki niso gladke, ampak pletene, tako da dobimo neravno površino. Ker se tanjši del zatakne v rob luknjic za zavezovanje, je čevelj ves čas uporabe enakomerno zavezan. Tudi težave z odvezovanjem med tekom so tako rešene.

Vsak začetek je težak. Tudi moj je bil. Še vedno se spomnim časov, ko sem več energije potrebovala, da sem si zavezala vezalke na tekaških copatih, kot za sam tek, pravi Nada Rotovnik Kozjek.

Nekateri športniki so prepričani, da jim določen kos opreme, pa naj gre za uhan v popku, vezalke, klipsne na pancerjih, lahko tudi majica, kapa, zakaj ne čelada, prinaša srečo. posebno vezalke.

Nekatere vezalke so na nartnem delu »podaljšane« do spodnjega dela copata in tako pri zavezovanju odlično »objamejo« stopalo. Vsi, ki želite popolnoma prilegajočo se obutev, boste navdušeni.

Zavezovanje vezalk je ena od prelomnic v otroštvu. Ko smo se naučili zavezati čevelj, smo preskočili še eno oviro na poti k odraslosti.

Sodu pa je izbilo dno, kar pomeni, da me je prepričalo, ko sem v neki reviji prebral, da vezalke niso samo najpomembnejši del superg, ampak so osnovna sestavina vesolja. Ena od najzanimivejših idej, nastalih v okviru teorij o sestavi našega vesolja, je tako imenovana teorija "vezalk", ki je edina možna razlaga popolne samoodnosnosti pri nastanku "elementarnih delcev" in zapletenejših struktur.

Zveni popolnoma paradoksalno, mar ne? No, to je tisto, kar nam poskusa povedati teorija "vezalk". Ta naziv je nastal zato, ker dobesedno pove, da vesolje ustvarja samega sebe; kakor če bi se dvignili v zrak držeč se za vezalke na čevljih!

Po teoriji vezalk je vsa materija sestavljena iz majcenih vibrirajočih vrvic, ki so kot vezalke. Vezalke določajo tudi minimalne dimenzije, kar pomeni, da ni mogoče opazovati nič manjšega. A za to potrebujemo deset dimenzij.

Pa naj še kdo reče da vezalke niso pomembne.

[še1PR]

Pa naj še kdo reče da vezalke niso pomembne.

http://www.fieggen.com/shoelace/index.htm

[Snezinka]

Pa naj še kdo reče da vezalke niso pomembne.

Joj, kako si naj po vsem tem, kar sem tu prebrala, danes sploh zavežem te velepomembne vezalke ?
Sploh glede na dejstvo, da me je šele pred kakšnim letom oranzni_slon naučil zavezati vezalke tako, da se mi ne odvežejo več (ni brez pomena dodati, da imam sedaj probleme pri odvezovanju )

Po moje si jih bom danes dodobra ogledala, preden bom začela iz njih čarati vozle

Poučno, ni kaj. Hvala Fotr.

lp
Snežinka