- 30 Okt 2006, 13:50
#76098
Pozdravljeni. Moje prvo zasluženo javljanje. Od včeraj mi nasmeh še ni polegel. Pretekla sem svoj prvi pravi in edini maraton. V bistvu sem bila sploh prvič na kakšni tekaški prireditvi, če odštejem šolske teke, ki sem jih, če se je le dalo špricala. In tako v kristusovih letih uspela.
Začela sem lani spomladi, ko sem lahko pretekla ene 3 km. Ugotovila pa sem, da hitro napredujem in da mi v bistvu muka od teka paše
Tako zelo, da sem si v parih mesecih zadala cilj maraton
Pa ne 21-ko, ampak tapravga. Za vse težave sem prebirala vaše objave: ko me je ful zebl v roke, pa prvič odrgnjena stegna (najboljša je bila krema za kravja vimena), pa kako naj prenašam pijačo etc.
Nisem pa našla enega odgovora na zdravstveno težavo - počeno rebro 4 tedne pred maratonom: ali je vse zgubljeno in ali ne? Ja počila sem ga med tekom, ko sem v temnem jutru na PST gledala nazaj, se spotaknila in v visokem loku priletela na na nekaj betoskega na koncu mosta. Pot do doma (4km) je bila težja od včerajšnega maratona v neto času 4:30
Nekaj dni mi je šlo na jok, pa ne od bolečine, ampak od razočaranja, da se mi po dveh sezonah pridnega tekanja zgodi kaj takega. Ko sem spet lažje dihala (s pomočjo) analgetikov, sem začela po penzionistično tečt, ravno toliko, da ne pozabim in da me je začelo boleti še koleno. Skoraj do zadnjega dne. Cilj pod 4 ure, se je spremenil v samo pretečt. In mi je uspelo. Bolečine so na maratonsko jutro popolnoma izginile, po mojem zaradi adrenalina
Preventivno sem vzela ketonal, ki je na 30km popustil, ampak takrat sem bila že z glavo v cilju
Po prvem krogu sem prvič v življenju ugotovila, kašen je udarec zidu, vendar mi je energetski napitek dal krila in sem končno uspela zmanjšati utrip. Zaradi same treme, če mi rata prvi krog v predpisanem času, mi je srce bilo kot noro. In pri 28. km mi je že bilo jasno, da mi bo uspelo. In ko sem pritekla v cilj sem se počutila kot olipijski nosilec zlate medalje. In še sedaj se kar smejim, čeprav me noge hudoooooo bolijo
Hvala vsem navijačicam in navijačem. Jaz sem vsem nazaj pomahala in kej zavriskala, ker sem se počutila res prekrasno. Razmišljam že o drugem letu, če me bo mož izzval, da odteče svojega prvega hitreje:) Ampak prej me čaka danes po službi dolga kopel in namakanje žuljev, če pa počijo se oglasim pri vas na forumu, da vidim kaj storiti.
Mislim, da z jasnim ciljem nič ni nemogoče.

Začela sem lani spomladi, ko sem lahko pretekla ene 3 km. Ugotovila pa sem, da hitro napredujem in da mi v bistvu muka od teka paše


Nisem pa našla enega odgovora na zdravstveno težavo - počeno rebro 4 tedne pred maratonom: ali je vse zgubljeno in ali ne? Ja počila sem ga med tekom, ko sem v temnem jutru na PST gledala nazaj, se spotaknila in v visokem loku priletela na na nekaj betoskega na koncu mosta. Pot do doma (4km) je bila težja od včerajšnega maratona v neto času 4:30

Nekaj dni mi je šlo na jok, pa ne od bolečine, ampak od razočaranja, da se mi po dveh sezonah pridnega tekanja zgodi kaj takega. Ko sem spet lažje dihala (s pomočjo) analgetikov, sem začela po penzionistično tečt, ravno toliko, da ne pozabim in da me je začelo boleti še koleno. Skoraj do zadnjega dne. Cilj pod 4 ure, se je spremenil v samo pretečt. In mi je uspelo. Bolečine so na maratonsko jutro popolnoma izginile, po mojem zaradi adrenalina


Po prvem krogu sem prvič v življenju ugotovila, kašen je udarec zidu, vendar mi je energetski napitek dal krila in sem končno uspela zmanjšati utrip. Zaradi same treme, če mi rata prvi krog v predpisanem času, mi je srce bilo kot noro. In pri 28. km mi je že bilo jasno, da mi bo uspelo. In ko sem pritekla v cilj sem se počutila kot olipijski nosilec zlate medalje. In še sedaj se kar smejim, čeprav me noge hudoooooo bolijo

Hvala vsem navijačicam in navijačem. Jaz sem vsem nazaj pomahala in kej zavriskala, ker sem se počutila res prekrasno. Razmišljam že o drugem letu, če me bo mož izzval, da odteče svojega prvega hitreje:) Ampak prej me čaka danes po službi dolga kopel in namakanje žuljev, če pa počijo se oglasim pri vas na forumu, da vidim kaj storiti.
Mislim, da z jasnim ciljem nič ni nemogoče.