Hoj, forumci. Tek v Radencih, si bom najbolj zapomnil po teku z Alešem in skupnem lovu na našo precej hitro Vanjo, ki je prav tako kot jaz tekla na 21 km.
Z Alešem sva se že na štartu nekako dogovorila, kakšen plan imam jaz za 21 km in kakšen on za 42 km. Moja tiha želja, ki sem jo tik pred štartom zaupal Alešu, je bila tek okoli 5 min/km. Alešu je za prvi krog ta hitrost zelo ustrezala in prišlo je do dogovora, da tečeva skupaj. Nekako sem začutil Aleševo veselje, da mu vsaj v prvem krogu ne bo dolgčas, meni je pa tudi godilo, da tečem ob našem prekaljenem maratoncu in mu za povrh diktiram tempo. Aleš je tek začel zelo hitro, zame prehitro, da ga komaj ujamem na približno poldrugem km.
Vpraša me: ja Lučko, kje si pa hodu

?
Odvrnem mu: na semaforju sem bil v gužvi

!
Obojestranski ha, ha, ha…
V nadaljevanju sva se pogovarjala o marsičem, ampak verjemite nič pametnega (saj ste verjetno pričakovali), šale smeha v izobilju kot, da nisva na tekmi kot, da Aleš ne teče maratona. Verjetno ali skoraj sigurno sem Alešu nevede pobral energijo za drugi krog in s tem sem tudi verjetno »glavni krivec« za njegov (ne)uspešen nastop v maratonu.
Aleš sorči, drugič neeeeeeeeeeeeee teči z mano

! Sej veš, da nisem resen

!
No, na približno 12 km teka, čvekanja, smejanja, opaziva približno 50 m pred nama rdečo piko, ki jo od daleč oceniva, kot žensko, svetlih dolgih las in zelo luštno?
Aleš me vpraša: kdo pa misliš da je to luštno bitje

?
Odgovorim: a greva pogledat

?
Brez odgovora Aleša, tempo nevede naraste na 4,5 min/km. Po kakšnem kilometru in pol se približava in končno tudi dohitiva to luštno bitje

. Ugotoviva, da je to luštno bitje še bolj luštno, kot sva si mislila in končno tudi ugotoviva, da je to naša hitra Vanja, ki sem jo na novo spoznal na teku trojk v Ljubljani. Tempo v svoje roke in noge prevzame Vanja, tempo je bil hitrejši od načrtovanega tempa Aleša in mene. Ugotovim, da ji je matematika »tamal hec«, se pravi njen poklic, da je tudi ona zaposlena na MORS in glavna ugotovitev, da je še danes v matematiki: 1+1=3. Kdo bi si mislu, a ne

?
No matematično in fizično pa mene nekako pri 15 km mallllloooooo zvije, verjetno je bila to kriza srednjih let, al kva je blo to, pojma nimam

. Zaostanem za cca. 10 m in pred sabo vidim dve rdeči piki, se pravi gledam v hrbet dvema forumcema. Tečem, gonim, švicam… nikamor, občutek kot, da stojim na mestu, spotikam se v vsako fugo na asfaltu. Priznati moram, če ne bi bila pred mano Aleš in Vanja, bi verjetno močno popustil v tempu in se poizkusil nekako privleči do napajališča z vodo. Vendar močna energija TF-ja, tista rdeča pika deluje tudi retroaktivno-ex tunc, ta močna energija deluje kot nekakšen vakuum, ki me posrka, me izvleče, me požene in počasi z bolj odločnim korakom nekako pri 17 km dohitim Aleša in Vanjo.
Po osvežitvi pri zadnjem napajališču z vodo, se odločim, za zadnjih 3 km poizkus z malo hitrejšim tempom, ki pa ga začuti tudi Vanja. Aleš upravičeno malo zaostane, zaostala pa ni Vanja, ki me sledi kot moja senca in me v zadnjih 500 m pred ciljem tudi upravičeno prehiti. Bravo Vanja

!
Kot sem že prej omenil, mi je teh 21 km (razen tistih dveh km) v družbi Vanje in Aleša minilo zelo, zelo prijetno, brez pretiranega forsiranja, rezultat, kot vsak drug rezultat je prišel nekako sam od sebe, kva pa vem. Vsi trije smo nekako delovali, kot bi tekli recimo Drenov grič na 10 km tako brez veze, za trening

. Še posebno Aleš je bil poln energije, optimizma, dobre volje, ne glede na to, da je bil to njegov šele prvi krog. Ej Aleš, si taprav, a veš

!
Za zaključek naj omenim še vizijo (beri fantazijo) Aleša, ki me je celih 16 km prepričeval naj z njim odtečem še drugi krog, z razlogom, da mu ne bo dolgčas. Haloooooo Aleš

! He, he, he… on bi se z mano še 21 km poguvarju

! Mogoče Aleš, v današnjih časih je vse mogoče, čez kakšno leto, dve ali tri…? Ti obljubim, enkrat v…
Sej pravm, nimaš kej, rdeče pike TF-ja delujejo: ex nunc!
