Dragi moji,
v svojem prejšnjem življenju sem enkrat zastopal svojega delodajalca na okrogli mizi na temo "Izpusti toplogrednih plinov (TGP) in ukrepi proti njim". Kot predstavnika podjetja, ki jih najverjetneje spusti v zrak največ, sem se na odru soočil s predstavniki okoljevarstvenikov in civilne družbe.
Prva teza mojih sogovornikov je bila, da naj za škodo, ki jo povzročajo okolju, plačajo onesnaževalci. Strinjal sem se: a kdo je onesnaževalec? Kdo je tisti, zaradi katerega izpuščamo TGP in druge pline v zrak? Zaradi katerega postavljamo vetrnice v naravo? Zaradi katerega kurimo nenadomestljiva fosilna goriva, kopičimo jedrske in druge odpadke? Preganjamo živali, zajezujemo reke, tudi Muro?
Ta onesnaževalec sem jaz. In si ti. Vsakič, ko odpreš hladilnik in vzameš tisti jogurt iz njega. Vsakič, ko obuješ nove superge, ko prižgeš TV, ko pustiš računalnik čez noč in snemaš filme, vsakič, ko vklopiš bojler, klimo, pralni, sušilni, pomivalni stroj. Vsi hočemo imeti elektriko, toplo vodo, suho obleko, miljonarja na TV, Tekaški Forum in Skype telefonijo na netu.
Tukaj se ne bi spuščal v debato o "mastnih dobičkih" elektro podjetij - njihov cilj je, da elektriko čim ceneje kupijo ali proizvedejo, in jo čim ugodneje prodajo končnim kupcem. Dokler je elektrika tako poceni, da ne razmišljamo niti pol sekunde, preden vklopimo stikalo, tako dolgo bomo lahko samo jadikovali nad izgubljeno naravo in dobrimi starimi časi. Nič drugega nas v normalnh razmerah namreč ne bo moglo pripraviti do spremembe obnašanja. Ko bom za kWh plačal 1 EUR namesto 0,1 EUR, bom dobro premislil, koliko je res vreden ta prestiž.
Slovenija električno energijo neto že uvaža, in te "škarje" - razlika med proizvodnjo in porabo - se samo še odpirajo. Pri skoraj 4 % realni letni rasti porabe v zadnjih petih letih (ki sledi 5+ % letni rasti BDP, novim zaposlitvam in lovljenju standarda razvite EU) gradnja novih elektrarn enostavno ne dohaja potreb. Slovenija že sedaj uvaža okrog 50 % svojih potreb po energiji, in ta odvisnost lahko v 20-30 letih naraste na 70% in več, kar nosi s seboj hudo pezo odvisnosti, saj je energetska samozadostnost ključ do ekonomske in politične neodvisnosti gospodarstva.
Vsi se moramo tega zavedati in se soočiti z dejstvom, da nobena peticija ne bo rešila ključnega problema: onesnaževalci smo mi, in mi moramo zmanjšati to onesnaženje na najmanjšo možno mero. Poglejte npr. Jonasa: on ni kriv, da mi gledamo Miljonarja. Če bi npr. vsi nehali gledat to oddajo, bi ga tudi on nehal delati, saj ne bi bilo povpraševanja po njem. (upam, da ga ne bomo še tako kmalu spodili s TV!

)
Tudi iz tega razloga sem vesel, da se v novi službi lahko ukvarjam z obnovljivimi viri energije in načini njihovega spodbujanja. Ker, verjemite, ni načina, da elektriko naredimo iz nič, brez škode za okolje. Na nas je, da izberemo tiste načine, ki naravo najmanj poškodujejo, in jo tako ohranimo za nas, naše zanamce in druge prebivalce tega planeta.
Lahko noč, in srečno,
Pegaz.
Lep let, Pegaz

Ahhh, I feel very Goladic today!