Zadnje novičke

[raziskovalec]

Maša,

aktivnosti so super, posebno tiste, za katere prej ni bilo volje in priložnosti. Ampak nehalo te bo boleti po mojem šele takrat, ko boš oprostila njemu in morda tudi sebi. Pravijo, da je vsaka stvar za kaj dobra. Slaba tolažba. Ampak takšna izkušnja je tudi priložnost za duhovno rast. Res, da je včasih bolje ostati pritlikavec in biti srečen, kot duhovno rasti v bolečini. Na dolgi rok pa ne. Brez teme ni svetlobe in brez bolečine ne more biti sreče. Pustiti bolečini, da se sprosti v pravi dozi in primernem času pa je težko. In v začetku vsekakor preveč boli

Predvsem pa taki prelomni trenutki pomenijo priložnost, da si vzameš čas zase. Da se ukvarjaš s stvarmi, ki si si jih želela, pa ni bilo časa. Da razmisliš o sebi in ugotoviš, kaj in zakaj je šlo narobe in se iz tega kaj naučiš. Bolečino in jezo pretvoriti v kreativnost, najprej pri majhnih stvareh, potem pa večjih. Tek je vsekakor ena prava stvar. Hormoni sreče prekrijejo veliko bolečine, če je prevelika sicer ne gre, a vseeno pomaga.
Je pa res, da smo si ljudje zelo različni in so ti morda moji nasveti čisto neuporabni. V tem primeru sprejmi le podporo.

[Maša]

Danes je obupen dan. Sploh ne zmorem funkcionirat, totalno sem na dnu, se mi zdi. Vikend je pred vrati, ne morem niti z Bučko okoli hodit, ker je prevroče in me je strah samote. Zjutraj me je en bizgec spravil ob vso svojo silno "moč", ki sem si jo kao nabrala, vso samozavest, bedna sem, samo jokam, ne morem nehat, pa v službi ni ravno najbolj fajn.... in je res en grozen dan tole...
Maša

[RoKo]

Hej, ne tako. Še malo zdrži, za vikend pa si vzemi malo časa zase. Ne se dat. Res da vročina vpliva na vse nas, to pač moramo preživet. (in še kaj drugega zraven)
Lepo v hladu se odpravi nekam za vikend, bilo kam, morda k prijateljici, sorodnikom, morda sama v hladno Trento, Logarsko, nekam ................
Glavo na prepih............., brez misli na službo ki te čaka v ponedeljek, brez strahu, kdo in kaj vse te lahko spravi ob živce.

Vem da je lahko nakladat, pa vseeno.

[MojcaZ]

Zdravo!

Naj ti še jaz napišem nekaj vzpodbudnih besed. Maša, nisi sama, imaš nas. Z veselejem te poslušamo in ti svetujemo po najboljših močeh. Vendar pa na žalost boš mogla vse ti porihtat, ker nobeden ne bo mogel preboleti namesto tebe. Čimprej, ko boš to prebolela tem boljše bo za tebe.

Sama nimam še takšnih izkušenj zato ti govorim kot laik. Vem pa, da je lahko govoriti, težje pa je to storiti. Imam prijateljico, ki se ji je to zgodilo kakšno leto nazaj. In vem, kakšne trenutke je takrat preživljala. Vem, da je bilo težko, samo pomaga, če se z nekom, ki ti je blizu, o tem pogovoriš. Ko je bila prijateljica čisto na tleh me je poklicala, se zjokala po telefonu, potolažila sem jo po najboljših močeh. Drugega na žalost nisem znala.

Zato naj ti ne bo nerodno koga poklicati in se pogovoarjati (lahko tudi mene, z veseljem te poslušam in ti pomagam po svojih najboljših močeh).

Vem pa, da se za takšne stvari rabi čas. Čas, da nekoga preboliš. Videla sem pri prijateljici, da je kr trajalo nekaj časa, da je vse to prebolela.

Ampak moraš naprej! Življenje se ti ni ustavilo ampak moraš živeti za sebe. Jutri je novo jutro, nov dan.

Vem, da je lahko včasih življenje kruto (sem občutila na lastni koži, ko mi je oče umrl v prometni nesreči) ampak moramo živeti dalje. Veš koliko stvari te še čaka, koliko novih ljudi boš spoznala.

Vem, ziher si misliš kaj zdej tukaj nakladam, če te ne poznam osebno, ampak to je samo moje mišljenje.

Pojdi ven, na svež luft, v gozd poslušat ptičje petje, na sprehod in s časom te bo kar povleklo, da boš spet začela teči. Samo brez energije na žalost ne bo šlo. Moraš jesti. Pa čeprav samo sadje ali zelenjavo oz. kar imaš najraje. Ne smeš dovoliti, da boš izgubila veliko kg.

Maša, ni vredno sebe trpinčit zaradi tega. Živi dalje! Si predstavljam, da je težko ampak moraš naprej!

Če ti je kaj do družbe me lahko z veseljem kontaktiraš na zs in se bovi zmenile za kakšen sprehod po Tivoliju. Z veseljem ti delam družbo.

Lepo se imej!

LP, Mojca

[Maša]

Saj gre. Mislim, da sem na solidni poti. Vem, da me še čakajo dnevi, ki jih bo treba samo prebrodit, ampak sem malo bolj mirna. Hvala vsem, zlati ste, res. Neprecenljivi.
MojcaZ, hvala tudi tebi. Te bom kontaktirala za kak sprehod, če boš še pri volji

LP, Maša

[Maša]

Ja, do Ljubljanskega maratona je samo še 97 dni! Madona, da bom prelaufala teh 10 km po svojem mestu!

[Sebi]

Tako se govori!

[andreya]

Maša, sem bila zelo vesela, ko sem prebrala tvoj današnji post. Super, da si malo bolje. Drži se še naprej

[Maša]

Strašno sem vesela, da sem se javila med vas s tem, pravzaprav čisto netekaškim problemom. Toliko podpore, kot ste mi jo dali tu, v tej temi in na zs... mi je lažje, res. Moram se nujno dokopat do TF majce, jo bom s ponosom nosila. Hvala vsem! Če bom pa imela še kak dan tako krizo, da bom morala kakšne patetične zganjat tule gor... pa se že vnaprej opravičujem

[shash]

Ja, do Ljubljanskega maratona je samo še 97 dni! Madona, da bom prelaufala teh 10 km po svojem mestu!

Evo tako se govori, hrabro naprej. Pa hiter dres naročit, da se bomo lahko za rokav pocukali (tud če naročiš dres brez rokavov ).
Ne zamudit, do 5.8. je čas.
Vročina bo po napovedih drugi teden malo popustila
,
tako da pridno trenirat.

LP

[Maša]

Hojla vsem!
Če sem vam že zatežila s tečnobo je prav, da še popravim vtis in povem, da mi je zelo fajn. Da redno tečem, da imam cilj in da mi sicer je hudo, ampak vem, da vse skupaj le ni bilo tako slabo, kot je na začetku kazalo! Hudo hudo mi pa tudi več ni.

Danes sem resnično malo preterala pri svojem teku, ampak tudi taki trenutki pridejo

LP, Maša

[andreya]

Hojla Maša

te sicer ne poznam, ampak si me spet fajn razveselila. Sicer vem, da ti ni lahko, ampak vsaj hudo hudo ni več. Verjetno ti bo na trenutke še vedno zelo hudo, ampak moraš se potrudit ZASE.

Jaz sicer tle neki pametujem, se pa tudi sama zadnje čase s tekom ven vlečem

BTW: a si naročila majico TF?

[Maša]

BTW: a si naročila majico TF?

Zdaj, ko mi je Vzajemna nakazala denarčke, si bom privoščila majico pa še dres, če se bo dalo

[RoKo]

Bravo Maša. Mej se fajn.

[Manca]

Maša, jaz imam podobno ali enako izkušnjo za seboj. Po petih letih zveze in z 11 mesečno hčerko sem ostala na lepem sama. Na začetku je bila huda kriza tako fizično kot psihično, pa hujšanje pa izguba menstruacije, pa nič časa zase, saj sem bila za vse sama. Po približno letu sem nekako prišla k sebi. Najprej sem si ful iskala ljudi s katerimi bi se pogovarjala in šla kam ven. Potem sem nekaj časa res hodila več ven. Kamlu pa sem začela teči.Tek mi je zelo zelo pomagal, počasi ma je šlo. Čas tako poskrbi, da se stvari uredijo. Sedaj po tolikem času in ko sem mislila da sem končno prispela nekako blizu svojega vrha, si uredila dom, zamenjala službo ipd in ko moja hčerka začenja šolsko obdobje in je že bolj samostojna, sedaj je prišlo kot iznenada... Tek začasno čaka, ker Ampak, ko se spet postavim na noge bom tekla... Upam. Ampak upanje je včasih vse kar imamo. Bodi pogumna, močna in poskrbi zase. Imej se lepo! Manca