- 26 Sep 2024, 14:31
#372903
Messenger_creation_ff99a06f-e256-4e20-9ba2-b611ffb310d9.jpeg (178.24 KiB) Pogledano 7988 krat
Zapis ni čisto svež, ima še poletni pridih in tudi ni povsem tekaški, ker se za @hojo ne spodobi 
.
Morda koga vzpodbudi h kreiranju novih zgodb
.
Lp, Helena
S ŠTAJERSKEGA TRIGLAVA – DONAČKE – NA TRIGLAV
Ko v šest dni strnem šest let in se v sedmem dnevu vračam in sprejmem realnost – sedmo leto.
Z lesenimi kljukicami pripete že delno zbledele slike s poti na domačem dvorišču me vsake toliko vzpodbudijo k predalčkanju. Kot strela z jasnega se predalčki napolnijo in zaprejo. Pravi cilj poti je tako jasen, da boli, reže v kosti in hkrati pomirja. Solze spoznanja polzijo po licu, spirajo bolečino duše in srca, v istem dahu pa umivajo telo in ga pripravljajo na nov jutri.
Ideja, povezati Štajerski Triglav – Donačko – s Triglavom, se je rodila pred sedmimi leti. Konec avgusta 2017. Nahrbtnik z vso pripadajočo opremo kot majhen otrok čaka še zadnjo noč. Z mislimi se že sprehajam po poti, črviček neznanega izvora pa gloda in gloda. Strah v očeh, trpeči obraz in nemoč … pot mi ni namenjena, življenje od nas zahteva izbiro druge. Po sedmih letih je Donačka skupaj s Triglavom na istem mestu. Ko je želja dovolj močna, da postane cilj, nam preostane samo še pot.
Četrtek, 11. julij 2024
Alja me pripelje na izhodiščno točko – Rudijev dom. Zadnji objem in obljuba, da poslušam telo. Ne zavlačujeva. Ubiram korake skozi pragozd. Znana mi je vsaka korenina in vsak kamen. Jutro je prijetno, rahle sapice kljubujejo soncu, ki hoče uveljavljati svojo premoč. Želja po čimprejšnji osvojitvi vrha že dolgo ni bila tako močna. Občutek, da sem na začetku dolge poti je očitno ostal v dolini. Ga pogrešam in vzpodbujam, da me dohiti. Nežno pobožam trdne kamne križa na vrhu, pogled usmerim naprej v daljavo proti cilju, ki ni viden, a obstaja, nato še visoko nad križ, v modrino neba, in te, čeprav te ne vidim, povabim na pot. Čutim tvoj odziv. V vpisno knjigo vpišem cilj – Triglav. Spust po isti poti in naprej v smeri Boča. Vetrič me še vedno spremlja. Pri vodnem zajetju napolnim bidona, Plešivec me obvaruje pred sončnimi žarki. Domač teren me ne izpusti iz svojega objema, ki me počasi duši. Pri domu na Boču se oskrbim s cedevito. Pot naprej mi je sedaj samo še znana, poznana je za mano, cona udobja je zapuščena in tisti prijeten občutek me je dohitel. Pravo popotovanje se je začelo. S težavo brzdam korake, ki hočejo tekaški naziv. Svečka na poti me opomni na minljivost. Vonj borovcev, belo kamenje in, prisežem, glas škržatov. V zraku ropot motorja športnega letala, ki ga z lahkoto pripišem zvoku motorja barke. Zadnje brezskrbno poletje 2017. Ustavim se in želim, da traja. Spontanost trenutka pa je kratka, življenje zahteva korak naprej. Na Pečici nekaj deset metrov naredim po glavni cesti proti Poljčanam. Pregreti asfalt oddaja odvečno energijo, ki jo telo nevoljno sprejema. Planinske oznake me pripeljejo na sedlo, kjer prvič uzrem rumeno školjko, ki bo moj vodnik vse do odcepa v Krmo. Koraki pozdravljajo prekmursko-štajersko vejo Jakobove poti, vejo mojega Camina. Ni naključna, je načrtno izbrana in nosi svojo zgodbo. Španski Camino je bil v planu oktobra 2017. Cerkev Škapulirske Matere Božje na Ljubičnem me na nadmorski višini 533 metrov nemo pozdravlja. Na severni strani se lepo odpre pogled na Dravinjsko dolino in Pohorje v ozadju. Obljubim, da se vrnem z Aljo in Manjo. Zvon v zvoniku naznanja, da je polovica dneva preteklost. Preteklost so tudi sapice, sonce ne boža, sonce se dobesedno izživlja. Še ptički imajo suha grla in njihovo petje zveni otožno. Drobim korake, na asfaltu iščem svojo senco. Zaman, ji je prevroče, skrila se je sama vase. Posamezni avtomobili mi sporočajo, da se ljudje vračajo iz dopoldanske izmene. Kljub številnim hišam ob cesti, o življenju ne sluha ne duha. Vročina je ubijajoča, korak postaja počasnejši, bidona sta prazna. Prvo opaženo človeško dušo prvič naprosim za vodo. Prošnja je brez pomislekov uslišana, senca prija, telo bi počivalo, pa ga glava pregovori. Sodelovanje je podpisano, v dobrem in slabem in zdrži do konca. Ko že misliš, da bolj vroče pa res ne more biti, sonce pošlje še nekaj pozdravov. Kapa na šilt ščiti obraz, ramena, roke in noge sem že zjutraj namazala s sončno kremo. Telo se kopa v lastnem znoju, voda v bidonih je takoj topla. Zakaj bi bila samo topla, če je lahko vroča. Sonček, daj, saj veš, da zmoreš še bolj žareti. Me ne razočara, le čajnih vrečk mi ne pošlje. Štejem korake in razmišljam o mejah vzdržljivosti, ki jih lahko spoznaš le, če si pripravljen sprejeti preizkušnje.
Nedelja, 2. 9. 2017, za trpljenje je odgovorno rakavo obolenje neznanega izvora.
Petek, 7. 9. 2017, potrjena diagnoza DISEMINIRANI PLAZMOCITIOM, oblika krvnega raka. Besedna zveza, ki je nikoli prej nisem slišala.
Eko kmetija Zdolšek. Korak me vleče za rumeno puščico, uho pa ujame otroške glasove. Priložnost, da znova poprosim za svežo vodo. Tri generacije sedijo za mizo. Odstopijo mi porcijo sladoleda in sproščen klepet steče. Manjin razrednik iz OŠ je odraščal v tej hiši. Kako majhen je svet. Po krajšem počitku, hvaležna za okrepčilo, nadaljujem. Energija ni samo v hrani in pijači, besede in čas zanje včasih štejejo več. Štejem korake in razmišljam o odnosih. Zapleteno, ker to zapletamo sami. Iskrenost je prevečkrat zlagana. Vmesna kokakola pospeši korak, sonce se tudi predaja, od Špitaliča do Žičke kartuzije ples vročine nad asfaltom ni več prisoten. Jabolčni zavitek in izotonični napitek v prijetni senci in ozračje, napolnjeno z magičnostjo. Uživam z usti in srkam z dušo. Bodo baterije zdržale do konca? Še preden najdem odgovor, zopet drobim korake, najprej po asfaltu, nato levo v gozd. Pot je lepo označena. Ura je ostala doma, sporočajo mi jo cerkveni zvonovi in občasni pogledi na telefon. Tudi tega imam s seboj le zato, da ostanem v stiku z domačimi in da si lahko uredim prenočišče. Za prvi dan je planiran cilj Koča pri Tomažu nad Vojnikom. Prvič mi uspe malo zaiti, ampak res malo. Privajam se zvoniti na vrata, voda je zopet sveža, usmeritev na pot brez vračanja. Gospa bi se mi z veseljem pridružila do Tomaža, žal ji čas ne dopušča. Z nekaj klici uredim prenočišče. Sonce se počasi skriva za drevesi, do slovesa mu ostajata še dve uri. Poigravam se z mislijo, da pokličem Alenko, sošolko iz srednje šole. Poigravanje je prijetno, pokličem in Alenka je takoj za. Še zadnji vzpon do cerkve sv. Tomaža. Noge so že težke in korak utrujen. Leva prepričuje desno in ta ji sestrsko vrne. Oskrbnik koče me čaka. Jezik med potjo res ni imel veliko dela, mu prija, da se malo obrne. Alenka s sabo prinese obilno večerjo. Kar sledi, me pusti odprtih ust. Nočitev za popotnike na Jakobovi poti je brezplačna. Hvala PD Vojnik. Bučna juha boža trebušček. Tudi ostale dobrote lepo sedejo. Najin pogovor občasno zmotijo koraki večernih obiskovalcev Tomaža. Večer se preveša v noč, nama pa kar ne zmanjka gradiva. Ko se srce odpre, ko lahko poveš, kar ti leži na duši … Izmenično se poslušava in slišiva. Zvezde na nebu so priča najinemu slovesu. Ostanem sama, a le za kratek čas. Po ritualu v kopalnici se začne nočni program. Kune imajo veselico, zvon v bližnjem zvoniku jih vsakih 15 minut spravi na plesišče. Na podstrešju je vroče, pregreto telo se nikakor ne more ohladiti. Stopim na balkonček. Vsaj za trenutek občutim prijeten hlad. Balkonček bo nocoj moja postelja. Poznam se in vem, da mi adrenalin ne bo dovolil spanca. Občutim, da me je pot sprejela za svojo. Sprejeti nekaj, kar pride nenapovedano, kar ne pričakuješ, ni enostavno. Vsak zakaj je odveč, ker zato ne obstaja. A šele, ko sprejmeš, lahko živiš naprej. Spanec me za kratek čas odnese. Postelja postaja neudobna, zato se preseli. Za dobre tri ure mi uspe zaspati.
Petek, 12. julij 2024
Verjetno me zbudi zvonjenje v zvoniku. Osvajam jutranji protokol, brez hitenja. Sončna krema za izpostavljene dele, bepanten za predele, ki jih prekriva modrček. Manjše številke so v takih primerih v veliki prednosti. Levo koleno zgolj preventivno mažem z magnezijevo kremo. Baterija telefona je napolnjena. Zvečer oprana oblačila prvega dne so suha. Nahrbtnik je pripravljen. Njegova teža je zanemarljiva. Kako malo stvari v resnici potrebujemo. Za zajtrk pojem »šmorn«, ki mi ga je prinesla Alenka. Banano, 3 proteinske čokoladice in izotonik vzamem na pot. Proti Vojniku ubiram še zadnje znane korake. Mesto se prebuja, na ulicah srečam le par ljudi. Most čez Hudinjo me popelje v neznan svet. Oko je pripravljeno na svojo nalogo – spremljanje oznak. Osvajam strumen pohodni korak, vsak je štet, nekaj, kar sem pridobila s pohodno-tekaško kilometrino. Včasih sem korake štela, ko je napor načenjal telo, danes je števec v podzavesti. Štejem do 100 in zopet znova do 100.
Po dveh urah prvič pozvonim na vrata. Odpre mi deklica s plahimi očmi. Poprosim jo za vodo, deklica pokliče mamo. Že prvi pogled mi pove, da je deklica posebna. Zvedavo si ogleduje moj nahrbtnik, ga tipa s prstki in me zasipava z vprašanji. Plahost v njenih očeh izgine, nadomestijo jo iskrice radovednosti. Z mano je pripravljena deliti svojo čokolado. Vidim iskrice sreče, te očke me bodo spremljale vso pot. Mama mi medtem napolni bidona, rečeva še par besed o Jakobovi poti, še zadnjič poiščem iskrive oči in se poslovim. Naredim le par korakov, ko me zopet doseže mamin glas. Z veseljem mi je pripravljena narediti sendvič. Odklonim in se zahvalim za prijaznost. Asfalt zamenja gozdna potka, z naklonom postaja korak krajši. Na vrhu Riglja si na klopci privoščim nekaj minutni počitek in pokličem domov. Ker si vsega ne da povedati v 2-3 minutah, nadaljujem s telefonom na ušesu. Babji čvek ni zastonj, meni zaračuna dve uri izgubljanja. Na glavni cesti pristanem na bencinski črpalki pred Dobrno. Bolj kot obračam telefon in iščem pot, bolj jasno mi je, da bo potrebno nazaj v breg. Dodatno potrditev dobim od zaposlene na bencinski. Nazaj v breg ali po glavni cesti. Nekdo, ki uživa v trail tekih, sigurno ne bo izbral asfalta. Še cedevita za ponovni zagon, resnici je treba pogledati v oči. Sam bog ve, kje sem spregledala markacije. Enostavneje je bilo vračanje po isti poti, ampak če sem se že izgubila, naj bo to izgubljanje kvalitetno. Gremo mi po svoje po drugi poti. Navodila pri zadnji hiši so slišati dokaj natančno, na terenu je situacija povsem drugačna. Po dobri uri grem mimo delovnih strojev, ki so mi morda malo znani. Pred mano na cesti pa deklica, deklica z iskrivimi očmi. Ne vidi me, s hrbtom je obrnjena proti meni. Začaran krog. Nekaj podobnega sem pred 10 leti že doživela. Za streznitev se obrnem okoli svoje osi. Za delovnimi stroji se na deblu skriva rumena puščica. Včasih je potrebno narediti daljšo pot, da nas ta usmeri nazaj na pravo. Rahlo razočarana sama nad sabo na hitro opravim pogovor – sama s sabo. Govornik je vztrajen, poslušalec pozoren. Učinek se odraža v korakih. Po gozdni stezici se vrača občutek svobode. Hoja je moja največja svoboda, Hoja me je klical moj ata. Sonce je visoko nad mano, znojne kaplje tekmujejo med sabo. Sredi dneva so vsi skriti za hladnimi zidovi domov. Cerkev sv. Kunigunde in planinski dom Šentjungert. Postrežem si s slivami, ki se mi same ponujajo. Izotonik je topel, a paše. Za nekaj minut se spravim v vodoravni položaj, nahrbtnik je moj vzglavnik, mehka travica moja postelja. V senci je prijetno, lahko bi zadremala. Razum se predrami in že korakam. Na cesti ob potoku dohitim gospo, ki po senci sprehaja kužka. Takoj se začutiva, klepet bi lahko trajal in trajal. Pozna Jakobovo pot. Do cerkve sv. Jakoba v Galiciji me vročina že močno zdeluje. Zopet ležim v senci tik ob cesti. Mimo pripelje taksi. Bi šla, a v avtu je sigurno še bolj vroče. Brez hoje ne bo poti in brez poti ne bo cilja, misel, ki me vleče naprej. Skozi Veliko Pirešico je promet kar gost. Vsi v avtomobilih, Hoja, osamljen primerek, pa s koraki drobim pot. Se mi le zdi ali se jim res smilim? Ni potrebe, sama sem si izbrala to možnost in sem hvaležna, da sem jo zmožna. Asfalt se izmenjuje z mehko podlago, ki nudi tudi nekaj senčke. A sonce je tako močno, da še tako mogočna drevesa ne zadržijo njegove toplote. Glas zvona v zvoniku cerkvice sv. Jedrt odbija drugo popoldansko uro. Obkrožim jo in v prvi senci zopet obležim. Vročina je res ubijajoča. Da tukaj nisem zaželena, mi dajo vedeti mravljice, ki me s svojimi piki spravijo na pot. Voda mi je pošla, pri prvi hiši se oskrbim s svežo. Gospa me povabi na senčno teraso. Postreže mi še kokosovo in orehovo potico ter ohlajeno limonado. Tudi ona pozna Jakobovo pot. Dlje kot sem od doma, bolj se v sebi čutim popotnico, ki jo pot kliče v svet. Korakam. V zraku je čutiti sparino in oblački nakazujejo, da me lahko kaj naravnega umije. Proti Polzeli je nebo že težko, je le vprašanje časa – 5 minut ali pol ure. V levem copatu na podplatu me nekaj riba, ni prijetno. Prve kapljice občutim pred občinsko stavbo na Polzeli. Upam, da hitro mine. Sedim na stopnicah. Petek je in ura je tri popoldan, nihče ne vstopi in ne izstopi, počutim se kot berač, počutim se prav fino. Iz nahrbtnika potegnem pelerino, še dežuje. Spogledujem se s trgovino, v ustih že okušam kokakolo, rumene puščice in školjkice pa me vlečejo naprej. Zopet se znajdem v nekem labirintu. Rdeča pelerina tava po osamelih ulicah, nikjer žive duše. Kje sem zopet spregledala? Veter se okrepi, pelerino mi napihuje kot balon. Iščem zavetje. Prepozno. Lije, lije, lije. Ulice se spremenijo v potoke, ozek balkonček je ravno dovolj širok, da me obvaruje pred dežjem. Rdeča pelerina in dva zrela rdeča paradižnika na steblu, posajenem v velikem cvetličnem loncu. Tihožitje, ki traja dobro uro. Nebo se počasi jasni, kapljice so vedno redkejše. Čas je za nadaljevanje, toda kam, v katero smer? Seveda ne gre v prvo in ne v drugo. Ulice Polzele me z nevidnimi rokami grabijo v svoj objem. S prečkanjem proge se mi le uspe izviti iz objema. Savinja na desni je živahna. Njeno žuborenje mi narekuje korak. Zvon v Braslovčah vabi k večerni maši, mene pa gostilna na levi. Žeja je premočna. Lokalna glasbenika vadita, od rok in jezika jima gre vedno težje, grli že zdavnaj nista več suhi, noge hočejo v levo, glava v desno, telo pa ne zmore. Bejži, Hoja, da se ne nalezeš. Sonce mi maha v slovo, rumene puščice mi kažejo pot. Po dežju so trave mokre, posedanje ne pride v poštev. Povzpnem se na grad Žovnek, za ogled mu obljubim obisk s puncama. V gozdu je že temno, Manja me po telefon sprašuje po prenočišču. Obljubim, da ne prespim na lovski opazovalnici. Obljubo tudi držim. Pot me pripelje ob avtocesto. Reklamna tabla vabi v restavracijo Grof. Še 3 km so do tja. Vinjete nimam, zato se mi pot podaljša. Luknje na makadamu tipam z nogami, dnevna svetloba je pošla. Tudi oznake niso več vidne. Nobene želje po dodatnem izgubljanju nimam, zato v nahrbtniku poiščem naglavno lučko. Nočni potepi so mi pri srcu. Opazujem drvečo svetlobo po avtocesti. Tudi sama hitim, moje hitenje je ekološko. V daljavi, po besedah nočnega sprehajalca psa niti ne tako daleč, je viden moj današnji cilj – Vransko. Ulica je živahna. Vrata picerije Vranček so še odprta. Še preden bi se stoli obrnili na mize, mi je uspel zadnji korak na poti današnjega dne. Občutim veselje, čeprav je bil prvoten cilj še nekaj km naprej. Dopoldansko izgubljanje in popoldanski naliv sta mi skrojila svojega. Manji sporočim, da bom prespala v postelji. V sobi, ki se dviga v dva nadstropja, je vroče. Spodnji del je brez oken, v zgornjem nekaj zraka prihaja skozi strešno okno. Šefica lokala je že pred mojim prihodom vključila ventilator. Na mizi me čakata s poti naročena pica in pivo. Jutranji šmorn je že zdavnaj pokurjen. Ko se ustavim, telo postane okorno. Kot robot s sebe spravljam oblačila in iz tekaških copat ujete utrujene noge. Voda spira sol. Telo postaja lahko in mehko. Prav odveč mi je pranje preznojenih cunj, a druge izbire nimam. Utrujenost se kaže tudi v mletju hrane. Čeljust je lena, požiranje težavno. Poplaknem s pivom. Upira se mi. Ne silim se, želim si le ležeč položaj. Telo je tako krhko, da ga v posteljo položi piš ventilatorja. Zakonska postelja mi je premajhna. Posnemam ventilator, vrtim se in obračam in ne vem v katerem obratu me odnese. Sredi noči me prebudi žeja. Preostala vsebina pivske flaše me zapeljivo vabi. Ob 2h ponoči pijem prijetno ogreto pivo. Ni okusno, a se odžejam in tudi zaspim. Še preden sonce vzide dežne kaplje zaigrajo po strešnem oknu.
Sobota, 13. julij 2024
Do pol šeste se popolnoma prebudim. Za dobro jutro okornost in togost telesa razbijem z nekaj požirki še bolj toplega piva. Sama sebi se smejem. Pospravim tudi ostanke pice. S polžjo hitrostjo se umivam, oblačim, pospravljam in pripravljam nahrbtnik. Patike imam zunaj, na hodniku. Od soli so trde in robustne. Prvi koraki po stopnicah so okorni, leva blazinica pod prsti na podplatu me peče. Šefica lokala že pripravlja prostor. Naročim si kapučino in ga na ljubkem dvorišču počasi srkam. Všeč mi je ambient, popelje me v svet. Užitek se mi podaljša, rahle dežne kapljice razvijejo nežno melodijo in za kratek čas še zadržijo korak. Priskrbim si zaloge vode in zakorakam v nov dan. Začetno koraki skozi Vransko ne stečejo. Pekočina levega podplata me ovira. Opazujem meglice, ki se počasi dvigujejo nad avtocestni hrup. S seboj odnašajo tudi pekoč občutek in korak se unese. Monotono hojo po asfaltu si krajšam s štetjem korakov. 500-metrske razdalje, označene z obcestnimi oznakami, pretvarjam v korake. Na začetku igre je koncentracija še na visokem nivoju, po petem kilometru sem kot mali otrok igre naveličana. Korake sicer še štejem, a se pri vsakem stotem sprašujem, kateri večkratnik mu pripada. Sonce potuje za mano, danes sva še v dobrih odnosih. Pozna se, da je včerajšnji dež vsaj malo umil in ohladil pregreti svet. Promet je umirjen, v večini si cesto delim s kolesarji. Najprej si namenjamo dobro jutro, za Motnikom jutro nadomesti dan. Brez slabe vesti lahko rečem, da se mi vožnja z avtomobilom po tej cesti bolj vleče kot hoja. Dohitevata me dva kolesarja. Njun pogovor je glasen. Po pozdravu me povprašata še po mojem cilju. Triglav ponosno prileti iz mojih ust. Prvič se resnično zavem teže odgovora. Po njunem sem na lestvici norcev pred njima. Vzamem kot kompliment. Na prometnih znakih iščem školjke. So, le bolj redko so nalepljene in danes vem, da niso namenjene peš hoji, ampak kolesarjem. V Špitaliču je cerkev še v prijetni senci. Poiščem vodo, z obraza sperem sol, oči me pečejo. Svežina s požirki prodre v notranjost telesa. Kot že velikokrat poprej na raznih potepanjih tudi tokrat s hvaležnostjo razmišljam o naši dostopnosti do pitne vode. Nekaj, kar sigurno ne cenimo dovolj. Vrnem se nazaj na glavno cesto. Kjer drevesa ne nudijo sence, sonce že izkazuje svojo moč. Na vrhu Kozjaka, na Črnem vrhu, se ustavim na avtobusni postaji. Ne zanima me vozni red, zanima me klopca, ki jo izkoristim za počitek. Pokličem domov. Manja je v službi, Alja svojo pozornost namenja rožam in vrtu. Vse je pod kontrolo. Cesta se spušča. Z asfaltom sva že zdavnaj podpisala premirje, nobenega sovraštva ne čutim. Pri Mežnarju v Zgornjem Tuhinju sem par minutk pred deseto. Prvi gostje so že zavzeli svoja mesta. Z radlerjem na mizi prisluhnem gospodu, upokojenemu šoferju. Uživa v pripovedovanju, pripovedke o raznih dogodivščinah stresa iz rokava, koliko je v njih resnice, ve le on. Občutek imam, da ga je govor pomladil. Z natakarjem nekaj besed spregovoriva o Jakobovi poti. Našteje mi vse vasi do Snovika in nameni pohvale označenosti. Narečja po poti se spreminjajo, jezik je živ in prav lepo mu je prisluhniti. Ubiram korake. Med osamelimi vasicami, v objemu svilenih sapic senčnih gozdov, v družbi krav in drobnice, po zaraščenih poteh, svobodna in srečna. Rumene puščice se z mano tu in tam igrajo skrivalnice. Zaraščen teren jim nudi varno skrivališče. Ko jih najdem, vidim, kako se mi posmehujejo. Sprejmem kot preizkus volje. V Gradišču me gledajo v hrbet. Privoščijo mi nekaj metrov nepotrebnega spusta, kar izkoristim za klepet z dvema mladeničema. Pijeta kavo, ki ni jutranja, pokosila sta že ves strm teren okrog hiše. Ob pogledu na sok se mi pocedijo sline. Hočeta mi ga dati še za na pot, a moj nahrbtnik je prenatlačen. Skozi pogovor se tudi v njima prebuja želja, želja po poti. Ko si mlad, imaš pogum, ki ne pozna preprek. Z leti pogum preraste v voljo. Njena moč premaguje ovire in daje smisel življenju. Pokažeta mi kozolec na nasprotnem bregu. Tam mimo me bo peljala pot. Zopet ujamem puščice in korakam med visokimi travami. Iz zemlje izpareva voda prejšnjega dne, se obeša na meča in stegna in polzi nazaj proti zemlji. Prestrežejo jo čevlji, ki smrdijo kot dihur. Znojne kapljice mi polzijo po celem telesu. V Hruševki pozvonim. Obnovim zaloge, tokrat s cedevito, gospa mi za na pot da še izostar. Razume potrebo po elektrolitih. Hitro smo na kupu tri ženske, kar pavzo podaljša. Lokalne informacije so vedno dobrodošle. Obogatena s tekočino nadaljujem. Slive, katerih meso ob koščicah s svojo kislino vleče gate v rit, so ob poti gosto posejane. Pazim, da gate ostanejo na svojem mestu, slive vseeno z veseljem trgam z vej. Današnje kosilo je sadno obarvano. V daljavi se sliši otroški vrisk, ki je z vsakim korakom bližje. Živ žav prihaja s Term Snovik. Lušti po sladici zmešajo glavo, namesto rumene puščice se ustvari privid v obliki tortice. Par osamljenih dežnih kapljic privid spere. Sedim pod prometnim znakom, na njem ni ne puščice ne tortice. Obračam telefon, se sama obračam proti severu in jugu. Situacija je tako zapletena, da se skoraj postavim še na glavo. Sem bolj otročja od vseh otrok v termah. Pravo pot vidim, a se ji na vse možne načine upiram. Kar nekaj višinskih metrov se bo potrebno dvigniti. Svet v nasprotni smeri ima drugačen obraz. Grizem kolena mimo hiše, že drugič. Oblačila so nametana na ograjo, verjetno so bila le od dežja oprana. Čevlji, zgledajo moški, iščejo svoj pare. Sklepam, da ženska roka ni stalnica pri tej hiši. Sklepanje prebudi slabo vest. Kdo sem, da lahko sodim? Morda se tudi pri naši hiši prepozna odsotnost moške roke. Vsaka hiša za zidovi skriva svojo zgodbo, najdragocenejša je zgodba o domu. Razmišljanje zmoti grmenje. Vedno gostejše postaja. V Znojilah si dež in sonce podajata roke in me oblečeta v rdeče. Pelerina me varuje pred zunanjim nalivom, a naliv pod njo ni nič manjši. Lahko korakam, dež pada navpično in ne traja prav dolgo. Z višine zrem v dolino. Kamnik, kamor me pelje pot, je vedno bolj oddaljen. Kljub temu mi je pot všečna, daleč stran od civilizacije in ima gotovo svoj namen. Na moji levi se dviguje lovska opazovalnica, prav fletna je. Tu bi se dalo prespati, a kaj, ko je dan še mlad. V bližini se pase srnica. Plaho dvigne glavo in opazuje. Ne želim, da zbeži. Vsaj nekaj trenutkov sva skupaj, midva. Prostor me pomirja, uživam in vpijam. Trenutki, ki bi lahko bili večni. Srnica se pomika v njej varno zavetje gozda. Njeni koraki so tako lahkotni in hkrati elegantni. Poskušam jo posnemati. Dejanje je vse prej kot uspešno. Izogibam se kamenčkom, vsaj to mi ratuje. Velik kamen ob poti, okrašen z rumeno puščico, po nekaj navedenih metrih nakazuje oster obrat v levo. Spuščam se med hiše, med ljudi. Pečeta me blazinici obeh podplatov. V Brišah na prste štejem hiše, Oševek je gosteje pozidan. Zopet mi je namenjeno nekaj kapljic, ravno toliko, da posežem po pelerini. Še preden mi jo uspe pravilno namestiti, kapljice poidejo. Skozi Nevlje in nato ob glavni cesti do hostla Pod skalo. Verjetno bi bilo to idealno mesto za nočitev, a ura je šele štiri popoldan. Poiščem prosto mizo. Ustnice se mi lepijo na zobe, jezik na nebo. Se moram prav potruditi, da izustim naročilo za tekočino. S cedevito si najprej sperem usta in grlo. Šele po nekaj ponovitvah lahko naredim normalen požirek. Traja nekaj minut, da si telo opomore. Čakanje na naročeno pičelo si krajšam z opazovanjem gostov. Pred mano trije pari analizirajo današnje hribolazenje. Njihova oprema je temu primerna. Naše domove loči le kratka zračna razdalja, se sliši po govorici. Načrtujejo nove podvige. Skupina na desni je razigrana, določim ji študentski status francoskih korenin. Počitek prija, pičela malo manj, a se jo trudim pojesti. Grižljaj, ki mu sledi požirek, zaporedje, ki se lenobno izmenjuje. S polžjo hitrostjo telo prihaja k sebi. Na poti niti slučajno nisem občutila, da so zaloge tako na minimumu. Postrežena sem še z enih vrčem cedevite. Se ne spomnim, da bi naročila, če prav razumem, jo časti Miki. Nobenega Mikija ne poznam, sploh pa ne v Kamniku. Natakarica imenu določi postavo. Brskam po spominu. Kar nekajkrat sem 24 ur hodila na sv. Primoža, a v tem predalu ne najdem nobene podrobnosti ne imenu ne postavi. Malo radovednosti ne morem zanikati in prav je, da se zahvalim. Na prvo žogo po njegovem hodim Camino. Šok, mi kje piše? V nekaj minutah sva že tekmovalno nastrojena. Njegovim cestnim ultraškim podvigom ob bok postavljam svoje trail preizkušnje, prav tako ultraške. Pri njegovem 900 kilometrskem Caminu ostanem brez aduta, zmaga je na njegovi strani. Ne počutim se poražena, čutim, da bi se pogovor lahko zavlekel, tem nama sigurno ne bi hitro zmanjkalo. Glas poti mi prigovarja, da poberem šila in kopita, preden ga preglasi želja po delitvi tekaških doživetij. Hvala, Uroš, za energijo. Zavijem v staro mestno jedro Kamnika. V kamnita tla pišem svojo zgodbo. Čutim sprejemanje, čutim, da sem občutena. Kako to razložiti? Besede tokrat niso kos občutkom. Palica se mi zatakne med dve kamniti kocki. Dva kosa nastaneta iz nje. Usmerim se v prvo odprto trgovinico. Vonjave prebudijo čustva. Prodajalka je prijazna, s salotejpom zalepim dva kosa v enega in palica zopet služi svojemu namenu. Zdrži vse do Bleda. Morda so me začarale vonjave kadil, morda me pot znova preizkuša. Cesta skozi Podgorje je namenjena kolesarskemu Caminu, se tega ne zavedam. Korak je na začetku še tako odločen in samozavesten, da ne dopušča možnosti zmote. Ravnina se vleče, vročina pritiska z neba in izpod nog. Ubijajoča kombinacija. Izmenjujoče pijem cedevito in vodo. Bidona se hitro praznita. Če hočem nadaljevati, moram potrkati na vrata. Pozanimam se tudi o poti. Starejši gospod s tresočimi rokami prinese svoj telefon. S skupnimi močmi na terasi pred vhodnimi vrati prideva do zaključka, da me čaka še nekaj ravnine, potem krožišče in nato pri prvem odcepu v desno za Križ. Kratek postanek je dovolj, da korak zopet steče. S soncem si gledava v oči. Čutim, da njegova moč peša. Smerokaz za Križ me res usmeri v desno. Tudi oznake Jakobove poti so, a so za kolesarje. Nekje bo potrebno prespati, kje je ta nekje se mi niti ne sanja, vem le, da do Stanežič danes nisem zmožna priti. Zopet zvonim. Odpre mi gospa, s katero že kako minuto kasneje skupaj sediva na stopnicah. Res sem hvaležna, da mi pot namenja tako srčne ljudi. Ugotovim, da so mi očala, ki jih imam s sabo za pogled na blizu, povsem razpadla. Imam premalo rok, da bi jih lahko sestavila skupaj. Gospa me povpraša po dioptriji. Njen mož ima očala na vsakem vogalu in hitro sem nova lastnica enih izmed njih. Seveda jih hočem odkupiti, plodna tla je že zdavnaj odnesla voda. Skupaj iščeva lokacijo moje nočitve, trud obrodi sadove. Peter Pan postane cilj sobotnega dne. Do njega me vodi še nekaj asfaltnih kilometrov. S hvaležnostjo v srcu in novimi očali zapuščam dvorišče. Korakam proti Petru Panu. Kar nekaj korakov je treba prešteti, a če je cilj znan, veš, da je z vsakim korakom bližje. Sonce je že povsem nizko. Bi mu podstavila pručko, da se še malo podruživa. Počitek bo počasi prijal obema. Jutri naju čaka nov dan. Pri Petru Panu teraso zavzema moška druščina. Upam, da je natakarica poosebljanje dobre vile, ki ima še kako prosto ležišče. Žal, vse je zasedeno, upam le, da ne s pirati in Indijanci. Popijem naročeno. Moška druščina v tem času zbrska možnost nočitve, do tja mi je ponujen celo prevoz. Ne pade mi niti na pamet, da bi odklonila, gospodu se želim odkupiti vsaj s kako pijačo, a odkupnina ostane v žepu. Stojim pred ogromno leseno stavbo. Na dvorišču se pripravlja neko praznovanje, več ljudi je čudno našemljenih, bi rekla, da v župnike. Obdaja me energija, ki mi ne prija. Razloga ne poznam. Dodaten šok je cena nočitve. Druge izbire nimam. Apartma je velik kot povprečno stanovanje, ima pa le eno okno in to v spalnici. Še dodatno sem utesnjena. Prav trudim se iskati pozitivne stvari, da vsaj malo omilim negativne vibracije. Sezujem patike in nogavice. Smrdi kot sto hudičev skupaj. Če to pustim pred vrati na dvorišču, bodo še dihurji delali obvoze. Na palcu leve noge se napihuje balonček – prvi žulj. Pod tušem ostanem dlje časa. Po hrbtu čutim polzenje slane vode. Peče. Občutek je znan, zaradi njega sem že lezla skupaj. Tokrat ni tako hudo. Z oblačenjem se mučim kot mali otrok. Premiki so podobni hoji po žerjavici. V stanovanju mi primanjkuje kisika. Namestim se na stol na dvorišču – terasi. Svežina zraka me počasi spravlja k sebi. Srkam cedevito, tisto podarjeno, in s telefonom lovim signal. Nalovim ga ravno toliko, da se lahko javim domov. Glasba je vedno glasnejša, publika vedno živahnejša. Očitno bo noč burna. Prestavim se na sedežno pred televizijo. Nobena vsebina me ne pritegne. Ponovim premik, tokrat v posteljo. Je udobna, a le za kratek čas. Ne paše mi na levem boku, desnemu je tudi odveč. Ko sem obrnjena na hrbet, ne vem, kam bi z nogami. Postaja mi vroče, prevroče. Odprem okno, povsem na stežaj. Občutim svežino zraka, ki vstopa. Sem v pritličju. Za vsak slučaj malenkost zastrem odprtost s težko zaveso. V prostor prihaja tudi mešanica glasbe, smeha in vriska. Ob dveh ponoči energija poide, glasovi poniknejo, zaspim. Naenkrat galama. Skozi okno vstopajo vsi župniki prejšnjega večera. Zanima jih samo hladilnik, v katerem hranim dragocen napitek v pločevinki. Odprem oči, nikjer nikogar, tudi zavesa je na svojem mestu. Odleži mi, bile so le sanje.
Nedelja, 14. julij 2024
Spanec je zaključen, ostane mi še pol ure poležavanja. Pot do kopalnice je veliko daljša kot včeraj. Hodim kot da se učim teka na smučeh. Podplati me pečejo. Na školjki občutim slabost. Posedim, da mine. Želim še malo poležati. Ne pridem do postelje, tema pred očmi, zadnji hip zatipam sedežno in pristanem na mehkem. Po telesu se pretakajo čudne tekočine in občutki. Popušča. Zopet je pred mano svet v barvah. Žeja me kot v počasnem posnetku odnese do hladilnika. Pločevinka me še čaka. S požirki telo dobiva moč. Začnem z rutino v kopalnici, po celem apartmaju pobiram posušene kose oblačil. Pred šesto je nahrbtnik na svojem mestu, stopala s težavo iščejo udoben položaj v obuvalu, s palicama pomagam nogam ujeti ritam. Dogovorjen imam prevoz do točke, kjer sem včeraj zaključila. Ta ugodnost vsaj malo oblaži udarec po žepu. V Komendi je odprta majhna trgovinica, založena do zadnjega kotička. Sendvič, rogljiček in obliži. V krožišču si poiščem prostor za zajtrk. Sendvič s težavo premlevam, žemlja se mi lepi na nebo, v ustih ostaja okus po kvasu. Polovica le pristane v želodcu, drugo polovico prihranim za na pot. Priključim se kolonici, katere koraki vodijo k prvi jutranji maši. Nedelja je, gospodov dan. Pred mano fant pomaga premagovati rahel naklon poti punci. Ta z roko podpira svoj trebušček. Življenje v njem verjetno že trka na vrata tega sveta. Samo oni vedo, katero prošnjo nosijo v cerkev. Upam, da je uslišana. Počasi se izvijam iz objema mestnih ulic. Možganske celice so odete v odtenke sive, traja, da jih Pogačarjev Klanec predrami. V nadaljevanju ne duha in ne sluha o kakem klancu. Do vstopa v Vodice skoraj z ravnilom zarisane ravne linije, ki se, naveličane same sebe, vsake toliko lomijo pod kotom 90 stopinj. Oko seže samo v daljavo, kjer od kolovozne poti ostane samo še črta. Levo in desno pogled zastirajo koruzna polja. Ko se pot prelomi, koruzo zamenja krompir. Šele tukaj pride do izraza velikost zasajenih površin. Se je kdaj vse to ročno obdelovalo? Zvok jeklene ptice nad mano preglasi odgovor. Promet na nebu je gostejši od prometa na moji poti. Čeprav se dan šele začenja, vroč zrak že pritiska k tlom. Nobena sapica ga ne zmoti. Med neskončnimi polji se počutim kot droben krompirček v ogromnem kotlu. Žive duše nikjer. Štejem korake, ki nikakor ne stečejo. Kot da hodim po tekočem traku, ki mi prihaja nasproti. Razveselim se asfalta, vodi v Vodice. Pri cerkvi sv. Margarete posedim. Lotim se ostanka sendviča. Tekoči trak se je naselil tudi v usta. Hrana se mi upira, od polovice mi polovica zopet ostane. Noge prigovarjajo, dokler jih glava ne usliši. Počasi prav po nedeljsko napredujem. Glava je prazna, nimam jasnega cilja za ta dan. Škofja Loka se mi zdi oddaljena sto svetlobnih let, če bi hotela do nje priti od Stanežič po gorenjski veji Jakobove poti. Kot da se je vse zarotilo proti meni. Vseeno se premikam. Hraše s cerkvijo sv. Jakoba. Zazvoni telefon. Vesela sem klica, z Bernardo malo poregljava. Energija prihaja in naenkrat je očem vidno odrešenje. Puščica za Preddvorsko pot. Velikokrat viden, a vedno spregledan naziv. Končno sem spregledala. Beseda z dvema povsem nasprotujočima si pomenoma. Tekoči trak se končno ustavi, miruje. Korakam v gozd. Rumene puščice mi z dreves mežikajo. Pot kmalu postane zaraščena in težko prehodna. Vlaga iz podrasti se utekočinja na mojem telesu. S palicama umikam zelenje, presega mojo višino. Pobira energijo. Ko zapustim oazo zelenja, vročina, kot da za to dobiva plačilo, udari v vse dele telesa. Čutim, da me pobira. Voklo, nadhod nad avtocesto, Šenčur. Kolesarji me srečujejo in prehitevajo. Teh je največ. Ne korakam, tavam, moj jaz se pomika s telesa. Še bolj vroče je. Zavijem na pokopališče. V dlan zajemam vodo in vanjo namakam obraz. Vmes si oplaknem grlo in se zopet potapljam. Ko svežina prodre do možganov, začutim žejo. Zopet zajemam in pijem. Napolnim še bidona in se spoštljivo do vseh pokojnih umaknem nazaj na pot. Ta me zavrača. Po nekaj korakih obležim v senci pod lipo tik ob pokopališču. Opazujem ljudi, ki prihajajo in odhajajo. Ostanem neopažena. Ni mi do pogovora. Kljub vsej svoji šibkosti razmišljam le o nadaljevanju. Ko sta kazalca na dvanajstici združena v eno, zberem zadnje atome in se premikam. Prvo gostilno izkoristim za vnovični počitek. Na stol se sesedem. Ležala bi. Naročim prvič, drugič, tretjič. Vmes glavo podpiram z rokama, da mi ta ne pade na mizo. Počasi prihajam v realnost. Slišim pogovore pri sosednjih mizah. Razum se vrača, energija žal ne. Še posedim. Gostje v skupinicah zapuščajo lokal. Napočil je čas nedeljskega kosila. Nobene želje po hrani ne čutim. S koraki prekinjam ples vročine nad pregretim pločnikom. Pločnik sameva. Medeni vrt v Srednji vasi ponuja sladoled. Ne morem se upreti. Limona in pistacija. Še preden prav primem kornet, že vse teče. Sonce mi krade še tisto malo, kar mi paše. Hladna kislina umirja pregreto telo, okus pistacije pa mi ne sede prav. Pred mano sta dve cerkvici, sv. Katarina in sv. Radegunda. Zraven stoji hiša. Gospa se na balkonu ravno namešča na ležalnik. Glasno pozdravim in poprosim za vodo. Nisem še žejna, iščem le izgovor za postanek. Ta je tako srčen. Po dobri uri z vsaj malo ohlajenim telesom in toplino v srcu zapuščam dvorišče. Zopet korakam, klepet mi je vlil novih moči. Ob Kokri mi vsaj na začetku drevesa nudijo senco tako za vzpodbudo. Ta ne traja prav dolgo. Ko se svet odpre, svežine ne prinese niti reka. Me malo zamika, da okusim njen hlad. Želja očitno ni dovolj močna. Storžič in sosednji vrhovi so vedno bližje. Pred desetimi leti sem z njih gledala v dolino, zdaj z doline vračam pogled v višino. Naredim nekaj dragocenih korakov v napačno smer. Zmota me nagradi z novim počitkom. Ležim na povsem novem ležalniku, v ustih topim lučko in kramljam. Vrisk otrok, ki prihaja iz petih ust, polni dvorišče. Starša sta prijetna družba. Kot da sem na nedeljskem popoldanskem obisku pri prijateljih. Če bi uporabljala navigacijo, bi bila za to doživetje in še mnogo njih prikrajšana. Z njuno pomočjo uredim prenočišče v Preddvoru. Odleže mi, vem, kje se bo moja današnja pot končala. Hvaležna za družbo in njihov čas , odkorakam. Podplati me pečejo, a nekako gre. Novo veselje mi prinese sporočilo na telefonu. Andreja in Urša mi ponujata obisk v Preddvoru. Priložnost, ki jo zagrabim z vso močjo. Nešteto kilometrov smo pustile na istih poteh, vežejo nas podobne zgodbe in veže nas letnik stoletja. Veselim se. V veselju korak lažje steče, stojim na dvorišču hiše, kjer bom spala. Ura je pol pet popoldan. Nedelja res ni namenjena delu, tudi hoji ne, nedelja je dan počitka. Pod tušem ostanem dolgo. Breme se topi, voda ga spira, svet postaja lepši. Operem cunje in jih obešam po stanovanju. Zgodba, ki se ponavlja iz dneva v dan. Andrejo in Uršo pričakam v lokalu za vogalom. Dva večera bi bila premalo, da si vse povemo. Energija potuje dvosmerno v večpasovnicah. Hvala Drejkateam tudi za obliže. Po slovesu še malo posedim. Nekaj bi morala pojesti, a se mi že najmanjša misel na hrano zatakne v grlu. Razum pretehta, izbire ni, možna je samo pica. Trudim se, prehitro se tudi utrudim. Polovici prihranim za zjutraj. Zapletem se v pogovor z domačini. Naša narečja so tako raznolika. Uho je potrebno dobro napeti, da lahko sledim pogovoru. Adrenalin obiska popušča, v četrti noči prvič zaspim kot dojenček.
Ponedeljek, 15. julij 2024
Noč se počasi umika in daje priložnost novemu dnevu. Še preden lahko začnem o čemerkoli razmišljati, črvičenje v trebuhu zahteva hiter premik. Prvi je dokaj uspešen, naslednji trije malo manj. Zaloge v prebavnem traktu so povsem izžete. Druženje s školjko pripisujem včerajšnjemu sladoledu. Prazna vreča težko stoji pokonci. Po polurnem poležavanju začnem z ritualom, zaporedje je vsako jutro enako. Na obe blazinici podplatov si namestim še silikonska obliža, ki bistveno oblažita pekoče podplate. Ko obujem še patike, bolečine skoraj ne čutim. Školjko pogledujem le od daleč, je očitno naveličana moje prisotnosti. Stopim na balkon in vdihujem svež gorenjski zrak. Povsem pomirjeno se počutim. Čisto nasprotje včerajšnjega dne. Pripravljena za pot se ustavim še v lokalu, da poravnam račun. Kolebam, naročiti kapučino ali ne. Bo, kar bo. Kapučino in gosti sok, odbita kombinacija, ki jo organizem sprejme. Merkator je že odprt. Z banano in tiktakom korakam pod vrhovi zadnjega dela Kamniško-Savinjskih Alp po Jakobovi poti proti Brezju. V svoj objem me vlečejo nevidne, kot svilene nitke prijetne na otip. Teža včerajšnjega koraka je pozabljena. Lebdim. Kot metulj lahkotno plapola v zraku, tako se moje noge lahkotno dotikajo tal. Toplo je. Gorenjski vetrič me zalaga s svežino in me potiska naprej. Mače, Bašelj, Trstenik, Goriče, Golnik. Kraje povezuje asfaltna cesta, speljana tako, da ob pravem času nudi senco. Zaman iščem razloge tako prijetnega razpoloženja. Tu in tam celo malo potečem. Sem kot mala deklica, ki z novo oblekco poskakuje po travniku. Prav čutim, kako me nekaj vabi v odrešujoč objem. Sledim vabilu. Ta me pripelje na Pot treh zvonov – najbolj zvenečo pot. Asfaltno podlago zamenja gozdna stezica. Pri dveh zvončkih pozvonim z željo po zdravju ter telesni in duševni moči. Zavedam se, da je cilj moje poti dosegljiv jutri, hkrati pa vedno bolj čutim, da je pravi cilj skoraj na dosegu roke. V naselju Retnje prvič danes poprosim za sok. Gospod me povabi na teraso in res dobim sok v tetrapaku. Hvala vesolju, da mi na pot pošilja same zlate ribice. Dobim še nekaj napotkov za na pot in noge zopet z lahkoto drobijo korake. Pogled vedno bolj obračam v levo. Tam pričakujem cerkev na Brezju. Moja pričakovanja so zmotna. Z avtom smo se vedno pripeljali na parkirišče pred cerkvijo in okrog je bilo vse ravno. Danes me cesta vodi v hrib in kar ne morem verjeti svojim očem. Tabla Brezje. Ne poznam besed, ki bi lahko opisale dogajanje v meni. Razum je izpuhtel, noge se premikajo vedno hitreje, tečem, tečem, kot da gre za sklepno dejanje v mojem življenju. Ko se položi, pred sabo zagledam cerkev. Korake zalivajo solze, drhtenje telesa je tako silovito, da me hoče raztrgati. Smrt … Okolica ne obstaja. Z roko se čvrsto oklepam palice kipa sv. Janeza. Ihtim in drhtim. Aleluja … Zavedanje se počasi vrača. Misel, da te pokličem in ti povem, da sem na Brezju, me povrne v realnost. Vem, da me slišiš in čutim tvoj pogled, tam, nekje … odrešen vseh muk in trpljenja. Ko se telo umiri in misli zbistrijo, me zajame val, ki pomirja. Tudi če bi se moja pot danes zaključila, je cilj, ki mi je bil neznan, dosežen. A življenje teče dalje, noge so željne korakov in glava se drži pogodbe. Praznina v trebuhu kliče po hrani. Zelenjavna mineštra še nikoli ni bila tako dobra. Okus gostega soka me pomlajuje. 35 let nazaj smo ga s sladko smetano pili na slamico. Opravim še nekaj telefonskih klicev in že korakam po gorenjski veji Jakobove poti. Ura je že popoldanska, sonce zopet izkazuje svojo prevlado, vseeno pa vetrič s svojo sapico vsaj malo omili vročino. V Mošnjah pri Mežnarjevem znamenju so nameščene klopce. Prav greh bi bil, če ne bi vsaj za nekaj minutk izkoristila sence in telo položila v ležeč položaj. Zaprem oči in poslušam. Avtomobili po avtocesti švigajo v obe smeri, eni na dopust, drugi z dopusta. Na moj dopust me letos peljejo noge. Premagovati pot, ko noga občuti in začuti tla, je zame nepopisna sreča. Užitek, ki ga spremlja potrpljenje in tudi trpljenje, je morda prav zaradi tega še bolj zaznan. Nadaljujem ob avtocesti proti Radovljici. Traktor, ki se vozi nasproti, za sabo pušča oblak prahu. Za mano se ne kadi, le prah se lima na preznojene noge. Stari del Radovljice me navduši. Ustavim se v lokalu, tokrat mi zadiši brezalkoholno pivo. Uživam v opazovanju mimoidočih. Le tu in tam slišim slovensko besedo. Lepo mi je, bi lahko še posedela, a pot zahteva korake. Najprej zviška gledam Savo, jo prečkam in desno pomaham Savi Bohinjki. Tudi tu sem večkrat zaprašena. Motoristi sicer prilagajajo vožnjo makadamski cesti, a je ta tako razsušena, da bi verjetno že tekaški korak dvignil prah. Ne poskušam, ne tečem, sem pa hitrejša od veslača na reki. Bodeški most reko postavi na mojo levo. Na cesti potekajo dela in je zaprta. Če pot meriš s koraki, gre. Pri prvi hiši po pozdravu poprosim še za vodo. Bidona sta napolnjena, s sladoledom v roki sedim v vrtni uti in kramljam z dvema gospema. Spominjata me na sestri iz ene slovenske nadaljevanke. Se moram prav kontrolirati, da mi ne uide smeh. Simpatični sta. Ob vsakem postanku sem znova hvaležna za srečanja z ljudmi. Ribno, Sela pri Bledu, jezero. Turizem se čuti na vsakem koraku. Trgovinica ob jezeru ne premore nobene ohlajene pijače, police so na pol prazne, ljudje mrgolijo kot komarji ob stoječi vodi. Vzamem banano in nekaj za spiti. Čakanje na blagajni me uniči bolj kot vsa današnja pot. Naenkrat začutim izžetost. Ob vodi posedim, pojem banano. V tej gužvi mi ni prijetno. Ko zopet korakam, je korak težek, telo vleče k tlom, s palicama opletam okrog sebi, kot da ju prvič držim v rokah. V vsej tej poplavi teles sem en ubogi grdi raček. Lepota okolice me ne prevzame. Nekaj slik naredim za spomin, a slika je le slab približek realnosti, prava je v mojem srcu in duši. V koloni se počasi premikam po poti ob jezeru. Zg. Gorje niso več daleč, a s telefonskimi klici tam ne dobim nobene postelje. Pri vili Prešeren ena izmed klopc čaka prav name. Senca je in živžav je tu vsaj malo utišan. Pokličem domov. Lepo je slišati domače glasove. Naslednji klic v hostel mi zagotovi prenočišče. Le nekaj minut hoje me loči od nocojšnje postelje. V navalu veselja korakam kar mimo. Še sreča, da se pri vračanju spuščam. Sobo si delim z Nemko. Skupna kopalnica je prosta. Voda teče in teče. Vsaka kapljica s sabo odnaša težo tega dneva. Lažje zadiham. Oprana oblačila razvesim po sobi. Razvije se prijeten klepet. Moja nemščina ni bleščeča, za pogovor vseeno zadostuje. Nemki se jutri pridruži mož in skupaj nadaljujeta proti Zagrebu, meni se pridruži Nataša. Čaka naju Aljaž. Obe se veseliva jutrišnjega dne. Pred spanjem si privoščim še sprehod do bližnje restavracije Marka. Miza je pogrjena za dva. Skupaj sva. Vzdušje na terasi je čarobno. Natakarji hitijo, vsi so nasmejani in postrežejo ne le s hrano in pijačo, tudi prijazna beseda je na meniju. Gosti sok in led, s katerim si želim hladiti levo koleno. Ustrežljivost je res vrhunska, za hlajenje dobim kar celo vrečko ledu. Telečja obara najde svoj prostor. Počasi zajemam in vsebino počasi spravljam v izmučeno telo. Prvič na poti občutim bolečino in utrujenost duše. Taki občutki me običajno dohitijo po 100ih miljah Istre. Ko duša trpi, vedno sledi odrešenje. Razlog, zakaj je vredno potrpeti. Sem v pričakovanju jutrišnjega dne. Ne mudi se mi, lahko bi opazovala in opazovala in vsaki mizi napletla svojo zgodbo. Tudi miza za mano je pogrjena za dva, en stol je prazen. Imata najini zgodbi kaj skupnega? Nikoli ne bom vedela. Proti hostlu racam. Ulice so polne, nočno življenje se šele začenja. Spanec se hitro prikrade in me odnese v novo jutro. To spanje je bilo najbolj kvalitetno.
Torek, 16. julij 2024
Kolikor se le da, tiho pospravljam in se pripravljam. Preden zapustim sobo, si zaželiva srečno pot. Noge so okorne. Ritem je odnesla prejšnja noč. Uglaševanje traja in traja. Ob jezeru me prehitevajo jutranji rekreativci. Zavidam jim lahkotnost koraka in upam, da se tudi moje telo čimprej sinhronizira. Na železniški postaji Bled je tako prikupna okrepčevalnica, taka iz prejšnjega stoletja. Leva noga počaka, pa jo desna potegne naprej. Nadaljujem. Glas telefona zmoti kolebanje. Nataša je že pri Bledu. Z lahkoto se obrnem in jo počakam v okrepčevalnici. Čokoladna tortica je najboljša izbira, energije mi primanjkuje. S kapučinom pomagam mehčati grižljaje. Solze sreče in zavedanje, da se pot počasi zaključuje. Objameva se in energija se počasi vrača. Nataša mi pripelje druge salomonke. Kar zavriskam od veselja. Podplat je debel, nobenega kamenčka ne občutim. Poslovim se od starih, ki bodo, obljubim, dobile okvir in posebno mesto v hiši. Popeljale so me skozi istrski svet 100 miljske razdalje na stopničke v starostni kategoriji, z mano so raziskovale domače hribčke, hribe in vrhove in delile življenjsko izkušnjo z Donačke do Bleda. Zvestoba do zadnjega mm podplata. Vredne so poslednjega centa. Tudi palice zamenjam. Salotejp iz Kamnika je še vedno ovit okrog ene. Na vprašanje, ki mi ga Nataša previdno zastavi, imam trden in jasen odgovor. Teh 20 kilometrov do Krme bom pa že zmogla. Da bo pot lažja, vzamem s sabo še dve banani. Nataša se odpelje proti Krmi, na dveh mestih me počaka, da si dolijem vodo. Hitim, veliko lažje je v teh salomonkah. Poljščica pri Gorjah, Zg. Gorje, Grabče – gorenjske vasice, ki me pozdravljajo na poti. Vstopam v Triglavski narodni park. Psihično sem pripravljena na druženje z asfaltom ob Radovni. Okrog 1250 korakov naštejem v enem kilometru, za kar potrebujem deset minut. Animacija, ki mi krajša čas. Avtomobili so redke izjeme, kolesarjev in motoristov je dosti več. Radovna je na moji levi, s prečkanjem po mostu se znajde na desni. Še zadnje školjke na moji poti. Jih bom pogrešala, celo tako zelo, da se enkrat vrnem in jim sledim na Višarje. Nataša z avtom nadaljuje proti Kovinarski koči. Cesta je uradno zaradi spravila lesa še zaprta, prav tako koča. Srečam kamion, naložen s hlodovino. Na parkirišču je kar nekaj avtomobilov, nisva edini, ki kršiva pravila. Iz nahrbtnika zmečem odvečne stvari in vzamem čelado. Ura je 12.30. Nataša vodi, njen korak je spočit in skoraj malo prehiter. Ujameva skupen ritem. Vročina naju ubija, molčiva in tišina ne boli. Štejem korake. Ob vsakem tisočem postojiva in pijeva. Vsa sprejeta tekočina sproti hlapi iz telesa. Izžetost čutiva v vsakem delu telesa. Pri Prgarci si privoščiva nekaj minut oddiha. Oblački nama priskočijo na pomoč. Lepo se porazdelijo po nebu in soncu ukradejo pogled na naju. Nadaljevanje je prijaznejše in tudi besede so gostejše. Ob pogovoru pot hitreje mine. S Konjskega sedla do Planike naletiva na nekaj drobnih cvetk. Ob eni leži kamenček v obliki srčka. Solze polzijo. Šel bom v goro, planike nabral. Pesem, ki si jo tako rad prepeval in je zadnja, ki jo je Manja posnela na telefon. Ostale smo tri cvetke in kamenčki v obliki srčka. Doma jih imamo na več mestih v zbirkah. Manja jih skrbno pobira na vseh naših poteh. Pri koči se počutim dovolj močna za nadaljevanje na vrh, k Aljažu. Vseeno se prej podloživa z obaro in izostarjem. Nobenih pomislekov ni, na vrhu bi rada stala še danes. Manji in Alji sporočim, da sem pri Planiki, zamolčim pa naslednje korake. Obljubila sem, da grem na vrh spočita, kar je za njiju pomenilo zjutraj. Nimam slabe vesti, čeprav sem obljubo prelomila. Telo je dovolj močno, razumno sprejema odgovornost. Najprej se usmeriva proti Škrbini, snežišče v daljavi naju obrne. Na razpolago imava še tri ure dnevne svetlobe. Za vsak slučaj imava s sabo naglavni lučki. Pot s Planike proti Malemu Triglavu je za obe neznanka. Lepo naju je sprejela, premagovanje višincev nama gre dobro od rok in nog. Na nekaj mestih se umakneva skupinam, ki se vračajo. Med njimi ni nobenega Slovenca. Umike izkoristiva za poglede in občudovanje. Mogočnost, ki te naredi tako majhnega in nepomembnega. Prostranost in svoboda, mir in neskončnost in sonce, ki se pripravlja na slovo. Scena, vredna vsakega koraka, in vsake poslednje kapljice znoja. Na grebenu srečava prva Slovenca in ta sta iz domačega planinskega društva. Skupinska slika z željo po uspešni vrnitvi. Ne minejo dve minuti, ko zazvoni telefon. Alja zaskrbljeno povprašuje po moji lokaciji. Malo laži je v mojem odgovoru, jo pokličem kasneje. Moderna tehnologija nima le dobrih lastnosti, slika je hitro prišla v domače roke. Aljažev stolp sameva, brez predhodne rezervacije čaka le naju. Še nekaj korakov. Telo znova drhti, a na povsem drugačen način kot včeraj. Dotaknem se Aljaža, tretjič in prvič brez tebe. Mešanje občutkov, sledi pomirjanje in končno spoznanje. Rada bi bila ptica, rada bi letela ob spremljavi Kondorjevega leta, V objemu ihtiva obe. Še enkrat, hvala Nataša, da si sprejela moje povabilo. Nameniva si nekaj besed. Prihajajo spontano, božajo in navdihujejo. Svet v 360 stopinjah je tako star in tako mogočen. Zavedanje o minljivosti naredi trenutek še bolj veličasten. Nekaj, kar se je lepo slišalo, je uresničeno. Pomaham Donački in se smejem. Pohvalo in zahvalo namenim tudi nogam. Od nerodnosti kar malo zardijo, postanejo mehke in samo nekaj mencajo. V sebi zadržujem še zadnji izliv sreče. Hranim ga za prihod k Planiki. Sestopava. Koncentracija ne pada, noge in roke so še vedno dovolj močne. Deset pred deveto večerno uro sva pri koči. Vem, da me jutri čaka še pot v dolino, a teža naložene in tako željene poti je poniknila. Pripravljena sem na stisk roke, objem in čestitke za opravljeno pot. Ves svet bi lahko bil moj! Strah, da me pot na cilju pusti prazno, je bil povsem odveč. Bogatejša sem za spoznanje in močnejša predvsem v duši. Pokličem domov. Alja in Manja nista tako navdušeni. Prelomila sem obljubo, zavestno, a še vedno z vso odgovornostjo, ki jo kot mama nosim. Razumem njune očitke in zaskrbljenost, ampak zdaj lahko mirno spijo, jutri me čaka samo še spust v dolino. Z Natašo ujameva še zadnji vlak za pripravo sendvičev. V kuhinji uslišijo našo prošnjo, kumaric je več kot klobas. Skupna ležišča v Triglavu se polnijo, nekaj jih bo vseeno samevalo. Adrenalin zapira vse možne poti spancu, ki ostane pred vrati. Vroče mi je, noben položaj mi ne paše. Štejem vso noč, preštejem vse ovce, koze in konje še krave in vse korake, na koncu še kure. S petelinom prištejem nov dan.
Sreda, 17. julij 2024
Začnejo se prvi premiki v posteljah. Priprave na nov dan. Nataša gre pozdravljat sonce, sama še poležavam. Pogled skozi okno ne seže daleč. Megla se vali na vse strani. Nobene želje nimam, da bi v takem rinila na vrh. Še en dokaz, da se v življenju vse zgodi z razlogom. Pospravljam stvari v nahrbtnik, še zadnjič. Že zdaj mi je žal, bi še ostala na poti in sigurno bi hitro našla nov cilj. Obveznosti, ki me čakajo, mi tega še ne dopuščajo. Morda kdaj nastopi čas, ko ta ne bo moj gospodar in bo prevzel vlogo podrejenega. Po zajtrku zapuščava Planiko. Meglice zakrivajo dolino. Ob desetih je napovedan dež. Z izgubo višincev se tudi meglice porazgubijo. Dohiti naju Jože, pot v pogovornem tempu hitreje mine. Sem bolj redkobesedna, zdaj si želim le še domačega dvorišča. Stopnjujem korak. Z vsakim korakom je želja po objemu otrok večja. Zadnji metri do avta so že skoraj tekaški. Pot je uradno zaključena.
Domače dvorišče. Zaklad, katerega prava vrednost se pokaže takrat, ko ga po nekaj dnevni odsotnosti zopet objameš z očmi in začutiš v duši. Alja je doma. Prvi otrok, najino prvo bitje. Stiskam jo in ona stiska mene. Pogrešam Manjo, je v službi, počitniško. V dnevni sobi me čakaš, popravljam ti pramen las, ki je neubogljiv. Smehljaš se mi. Spomin te nežno privije k meni, le spomin… Nikoli ne bova skupaj okusila vsebine Adijeve pesmi. Prvič misel ni boleča, bolečino so koraki poti drobili, velika skala je do Brezja postala droben sipek pesek, ki ga je gorenjski vetrič počasi odnašal. Na Brezju je veter nepredstavljive moči vase posrkal še zadnje boleče ostanke. S spomini živiva in si pustiva živeti naprej. Življenje, kot ga poznamo, še zdaleč ni edino. Ko zvečer objamem še Manjo, najino drugo bitje, je v srcu zapolnjena zadnja praznina.
Ob mraku se dvorišče polni, sorodniki in prijatelji kapljajo kot dežne kapljice na moji poti. Neprecenljivo! Lepo je imeti ob sebi ljudi, ki me razumejo in podpirajo. Vedno znova se veselim vračanja v njihovo sredino.
Pot, ki si me preizkušala, me nagrajevala in učila ponižanosti. Pot, ki si mi vzela pet kilogramov telesne teže v zameno za nekaj gramov spoznanja. Pot, katere lepota je neponovljiva. Hvala ti Pot!
Pot, ki je prehojena, sedaj hodi mene, tako pravi Petra Škarja. Drži kot pribito. Njeni koraki so težki, a zanesljivi. Vodijo k spoznanju!
.Morda koga vzpodbudi h kreiranju novih zgodb
.Lp, Helena
S ŠTAJERSKEGA TRIGLAVA – DONAČKE – NA TRIGLAV
Ko v šest dni strnem šest let in se v sedmem dnevu vračam in sprejmem realnost – sedmo leto.
Z lesenimi kljukicami pripete že delno zbledele slike s poti na domačem dvorišču me vsake toliko vzpodbudijo k predalčkanju. Kot strela z jasnega se predalčki napolnijo in zaprejo. Pravi cilj poti je tako jasen, da boli, reže v kosti in hkrati pomirja. Solze spoznanja polzijo po licu, spirajo bolečino duše in srca, v istem dahu pa umivajo telo in ga pripravljajo na nov jutri.
Ideja, povezati Štajerski Triglav – Donačko – s Triglavom, se je rodila pred sedmimi leti. Konec avgusta 2017. Nahrbtnik z vso pripadajočo opremo kot majhen otrok čaka še zadnjo noč. Z mislimi se že sprehajam po poti, črviček neznanega izvora pa gloda in gloda. Strah v očeh, trpeči obraz in nemoč … pot mi ni namenjena, življenje od nas zahteva izbiro druge. Po sedmih letih je Donačka skupaj s Triglavom na istem mestu. Ko je želja dovolj močna, da postane cilj, nam preostane samo še pot.
Četrtek, 11. julij 2024
Alja me pripelje na izhodiščno točko – Rudijev dom. Zadnji objem in obljuba, da poslušam telo. Ne zavlačujeva. Ubiram korake skozi pragozd. Znana mi je vsaka korenina in vsak kamen. Jutro je prijetno, rahle sapice kljubujejo soncu, ki hoče uveljavljati svojo premoč. Želja po čimprejšnji osvojitvi vrha že dolgo ni bila tako močna. Občutek, da sem na začetku dolge poti je očitno ostal v dolini. Ga pogrešam in vzpodbujam, da me dohiti. Nežno pobožam trdne kamne križa na vrhu, pogled usmerim naprej v daljavo proti cilju, ki ni viden, a obstaja, nato še visoko nad križ, v modrino neba, in te, čeprav te ne vidim, povabim na pot. Čutim tvoj odziv. V vpisno knjigo vpišem cilj – Triglav. Spust po isti poti in naprej v smeri Boča. Vetrič me še vedno spremlja. Pri vodnem zajetju napolnim bidona, Plešivec me obvaruje pred sončnimi žarki. Domač teren me ne izpusti iz svojega objema, ki me počasi duši. Pri domu na Boču se oskrbim s cedevito. Pot naprej mi je sedaj samo še znana, poznana je za mano, cona udobja je zapuščena in tisti prijeten občutek me je dohitel. Pravo popotovanje se je začelo. S težavo brzdam korake, ki hočejo tekaški naziv. Svečka na poti me opomni na minljivost. Vonj borovcev, belo kamenje in, prisežem, glas škržatov. V zraku ropot motorja športnega letala, ki ga z lahkoto pripišem zvoku motorja barke. Zadnje brezskrbno poletje 2017. Ustavim se in želim, da traja. Spontanost trenutka pa je kratka, življenje zahteva korak naprej. Na Pečici nekaj deset metrov naredim po glavni cesti proti Poljčanam. Pregreti asfalt oddaja odvečno energijo, ki jo telo nevoljno sprejema. Planinske oznake me pripeljejo na sedlo, kjer prvič uzrem rumeno školjko, ki bo moj vodnik vse do odcepa v Krmo. Koraki pozdravljajo prekmursko-štajersko vejo Jakobove poti, vejo mojega Camina. Ni naključna, je načrtno izbrana in nosi svojo zgodbo. Španski Camino je bil v planu oktobra 2017. Cerkev Škapulirske Matere Božje na Ljubičnem me na nadmorski višini 533 metrov nemo pozdravlja. Na severni strani se lepo odpre pogled na Dravinjsko dolino in Pohorje v ozadju. Obljubim, da se vrnem z Aljo in Manjo. Zvon v zvoniku naznanja, da je polovica dneva preteklost. Preteklost so tudi sapice, sonce ne boža, sonce se dobesedno izživlja. Še ptički imajo suha grla in njihovo petje zveni otožno. Drobim korake, na asfaltu iščem svojo senco. Zaman, ji je prevroče, skrila se je sama vase. Posamezni avtomobili mi sporočajo, da se ljudje vračajo iz dopoldanske izmene. Kljub številnim hišam ob cesti, o življenju ne sluha ne duha. Vročina je ubijajoča, korak postaja počasnejši, bidona sta prazna. Prvo opaženo človeško dušo prvič naprosim za vodo. Prošnja je brez pomislekov uslišana, senca prija, telo bi počivalo, pa ga glava pregovori. Sodelovanje je podpisano, v dobrem in slabem in zdrži do konca. Ko že misliš, da bolj vroče pa res ne more biti, sonce pošlje še nekaj pozdravov. Kapa na šilt ščiti obraz, ramena, roke in noge sem že zjutraj namazala s sončno kremo. Telo se kopa v lastnem znoju, voda v bidonih je takoj topla. Zakaj bi bila samo topla, če je lahko vroča. Sonček, daj, saj veš, da zmoreš še bolj žareti. Me ne razočara, le čajnih vrečk mi ne pošlje. Štejem korake in razmišljam o mejah vzdržljivosti, ki jih lahko spoznaš le, če si pripravljen sprejeti preizkušnje.
Nedelja, 2. 9. 2017, za trpljenje je odgovorno rakavo obolenje neznanega izvora.
Petek, 7. 9. 2017, potrjena diagnoza DISEMINIRANI PLAZMOCITIOM, oblika krvnega raka. Besedna zveza, ki je nikoli prej nisem slišala.
Eko kmetija Zdolšek. Korak me vleče za rumeno puščico, uho pa ujame otroške glasove. Priložnost, da znova poprosim za svežo vodo. Tri generacije sedijo za mizo. Odstopijo mi porcijo sladoleda in sproščen klepet steče. Manjin razrednik iz OŠ je odraščal v tej hiši. Kako majhen je svet. Po krajšem počitku, hvaležna za okrepčilo, nadaljujem. Energija ni samo v hrani in pijači, besede in čas zanje včasih štejejo več. Štejem korake in razmišljam o odnosih. Zapleteno, ker to zapletamo sami. Iskrenost je prevečkrat zlagana. Vmesna kokakola pospeši korak, sonce se tudi predaja, od Špitaliča do Žičke kartuzije ples vročine nad asfaltom ni več prisoten. Jabolčni zavitek in izotonični napitek v prijetni senci in ozračje, napolnjeno z magičnostjo. Uživam z usti in srkam z dušo. Bodo baterije zdržale do konca? Še preden najdem odgovor, zopet drobim korake, najprej po asfaltu, nato levo v gozd. Pot je lepo označena. Ura je ostala doma, sporočajo mi jo cerkveni zvonovi in občasni pogledi na telefon. Tudi tega imam s seboj le zato, da ostanem v stiku z domačimi in da si lahko uredim prenočišče. Za prvi dan je planiran cilj Koča pri Tomažu nad Vojnikom. Prvič mi uspe malo zaiti, ampak res malo. Privajam se zvoniti na vrata, voda je zopet sveža, usmeritev na pot brez vračanja. Gospa bi se mi z veseljem pridružila do Tomaža, žal ji čas ne dopušča. Z nekaj klici uredim prenočišče. Sonce se počasi skriva za drevesi, do slovesa mu ostajata še dve uri. Poigravam se z mislijo, da pokličem Alenko, sošolko iz srednje šole. Poigravanje je prijetno, pokličem in Alenka je takoj za. Še zadnji vzpon do cerkve sv. Tomaža. Noge so že težke in korak utrujen. Leva prepričuje desno in ta ji sestrsko vrne. Oskrbnik koče me čaka. Jezik med potjo res ni imel veliko dela, mu prija, da se malo obrne. Alenka s sabo prinese obilno večerjo. Kar sledi, me pusti odprtih ust. Nočitev za popotnike na Jakobovi poti je brezplačna. Hvala PD Vojnik. Bučna juha boža trebušček. Tudi ostale dobrote lepo sedejo. Najin pogovor občasno zmotijo koraki večernih obiskovalcev Tomaža. Večer se preveša v noč, nama pa kar ne zmanjka gradiva. Ko se srce odpre, ko lahko poveš, kar ti leži na duši … Izmenično se poslušava in slišiva. Zvezde na nebu so priča najinemu slovesu. Ostanem sama, a le za kratek čas. Po ritualu v kopalnici se začne nočni program. Kune imajo veselico, zvon v bližnjem zvoniku jih vsakih 15 minut spravi na plesišče. Na podstrešju je vroče, pregreto telo se nikakor ne more ohladiti. Stopim na balkonček. Vsaj za trenutek občutim prijeten hlad. Balkonček bo nocoj moja postelja. Poznam se in vem, da mi adrenalin ne bo dovolil spanca. Občutim, da me je pot sprejela za svojo. Sprejeti nekaj, kar pride nenapovedano, kar ne pričakuješ, ni enostavno. Vsak zakaj je odveč, ker zato ne obstaja. A šele, ko sprejmeš, lahko živiš naprej. Spanec me za kratek čas odnese. Postelja postaja neudobna, zato se preseli. Za dobre tri ure mi uspe zaspati.
Petek, 12. julij 2024
Verjetno me zbudi zvonjenje v zvoniku. Osvajam jutranji protokol, brez hitenja. Sončna krema za izpostavljene dele, bepanten za predele, ki jih prekriva modrček. Manjše številke so v takih primerih v veliki prednosti. Levo koleno zgolj preventivno mažem z magnezijevo kremo. Baterija telefona je napolnjena. Zvečer oprana oblačila prvega dne so suha. Nahrbtnik je pripravljen. Njegova teža je zanemarljiva. Kako malo stvari v resnici potrebujemo. Za zajtrk pojem »šmorn«, ki mi ga je prinesla Alenka. Banano, 3 proteinske čokoladice in izotonik vzamem na pot. Proti Vojniku ubiram še zadnje znane korake. Mesto se prebuja, na ulicah srečam le par ljudi. Most čez Hudinjo me popelje v neznan svet. Oko je pripravljeno na svojo nalogo – spremljanje oznak. Osvajam strumen pohodni korak, vsak je štet, nekaj, kar sem pridobila s pohodno-tekaško kilometrino. Včasih sem korake štela, ko je napor načenjal telo, danes je števec v podzavesti. Štejem do 100 in zopet znova do 100.
Po dveh urah prvič pozvonim na vrata. Odpre mi deklica s plahimi očmi. Poprosim jo za vodo, deklica pokliče mamo. Že prvi pogled mi pove, da je deklica posebna. Zvedavo si ogleduje moj nahrbtnik, ga tipa s prstki in me zasipava z vprašanji. Plahost v njenih očeh izgine, nadomestijo jo iskrice radovednosti. Z mano je pripravljena deliti svojo čokolado. Vidim iskrice sreče, te očke me bodo spremljale vso pot. Mama mi medtem napolni bidona, rečeva še par besed o Jakobovi poti, še zadnjič poiščem iskrive oči in se poslovim. Naredim le par korakov, ko me zopet doseže mamin glas. Z veseljem mi je pripravljena narediti sendvič. Odklonim in se zahvalim za prijaznost. Asfalt zamenja gozdna potka, z naklonom postaja korak krajši. Na vrhu Riglja si na klopci privoščim nekaj minutni počitek in pokličem domov. Ker si vsega ne da povedati v 2-3 minutah, nadaljujem s telefonom na ušesu. Babji čvek ni zastonj, meni zaračuna dve uri izgubljanja. Na glavni cesti pristanem na bencinski črpalki pred Dobrno. Bolj kot obračam telefon in iščem pot, bolj jasno mi je, da bo potrebno nazaj v breg. Dodatno potrditev dobim od zaposlene na bencinski. Nazaj v breg ali po glavni cesti. Nekdo, ki uživa v trail tekih, sigurno ne bo izbral asfalta. Še cedevita za ponovni zagon, resnici je treba pogledati v oči. Sam bog ve, kje sem spregledala markacije. Enostavneje je bilo vračanje po isti poti, ampak če sem se že izgubila, naj bo to izgubljanje kvalitetno. Gremo mi po svoje po drugi poti. Navodila pri zadnji hiši so slišati dokaj natančno, na terenu je situacija povsem drugačna. Po dobri uri grem mimo delovnih strojev, ki so mi morda malo znani. Pred mano na cesti pa deklica, deklica z iskrivimi očmi. Ne vidi me, s hrbtom je obrnjena proti meni. Začaran krog. Nekaj podobnega sem pred 10 leti že doživela. Za streznitev se obrnem okoli svoje osi. Za delovnimi stroji se na deblu skriva rumena puščica. Včasih je potrebno narediti daljšo pot, da nas ta usmeri nazaj na pravo. Rahlo razočarana sama nad sabo na hitro opravim pogovor – sama s sabo. Govornik je vztrajen, poslušalec pozoren. Učinek se odraža v korakih. Po gozdni stezici se vrača občutek svobode. Hoja je moja največja svoboda, Hoja me je klical moj ata. Sonce je visoko nad mano, znojne kaplje tekmujejo med sabo. Sredi dneva so vsi skriti za hladnimi zidovi domov. Cerkev sv. Kunigunde in planinski dom Šentjungert. Postrežem si s slivami, ki se mi same ponujajo. Izotonik je topel, a paše. Za nekaj minut se spravim v vodoravni položaj, nahrbtnik je moj vzglavnik, mehka travica moja postelja. V senci je prijetno, lahko bi zadremala. Razum se predrami in že korakam. Na cesti ob potoku dohitim gospo, ki po senci sprehaja kužka. Takoj se začutiva, klepet bi lahko trajal in trajal. Pozna Jakobovo pot. Do cerkve sv. Jakoba v Galiciji me vročina že močno zdeluje. Zopet ležim v senci tik ob cesti. Mimo pripelje taksi. Bi šla, a v avtu je sigurno še bolj vroče. Brez hoje ne bo poti in brez poti ne bo cilja, misel, ki me vleče naprej. Skozi Veliko Pirešico je promet kar gost. Vsi v avtomobilih, Hoja, osamljen primerek, pa s koraki drobim pot. Se mi le zdi ali se jim res smilim? Ni potrebe, sama sem si izbrala to možnost in sem hvaležna, da sem jo zmožna. Asfalt se izmenjuje z mehko podlago, ki nudi tudi nekaj senčke. A sonce je tako močno, da še tako mogočna drevesa ne zadržijo njegove toplote. Glas zvona v zvoniku cerkvice sv. Jedrt odbija drugo popoldansko uro. Obkrožim jo in v prvi senci zopet obležim. Vročina je res ubijajoča. Da tukaj nisem zaželena, mi dajo vedeti mravljice, ki me s svojimi piki spravijo na pot. Voda mi je pošla, pri prvi hiši se oskrbim s svežo. Gospa me povabi na senčno teraso. Postreže mi še kokosovo in orehovo potico ter ohlajeno limonado. Tudi ona pozna Jakobovo pot. Dlje kot sem od doma, bolj se v sebi čutim popotnico, ki jo pot kliče v svet. Korakam. V zraku je čutiti sparino in oblački nakazujejo, da me lahko kaj naravnega umije. Proti Polzeli je nebo že težko, je le vprašanje časa – 5 minut ali pol ure. V levem copatu na podplatu me nekaj riba, ni prijetno. Prve kapljice občutim pred občinsko stavbo na Polzeli. Upam, da hitro mine. Sedim na stopnicah. Petek je in ura je tri popoldan, nihče ne vstopi in ne izstopi, počutim se kot berač, počutim se prav fino. Iz nahrbtnika potegnem pelerino, še dežuje. Spogledujem se s trgovino, v ustih že okušam kokakolo, rumene puščice in školjkice pa me vlečejo naprej. Zopet se znajdem v nekem labirintu. Rdeča pelerina tava po osamelih ulicah, nikjer žive duše. Kje sem zopet spregledala? Veter se okrepi, pelerino mi napihuje kot balon. Iščem zavetje. Prepozno. Lije, lije, lije. Ulice se spremenijo v potoke, ozek balkonček je ravno dovolj širok, da me obvaruje pred dežjem. Rdeča pelerina in dva zrela rdeča paradižnika na steblu, posajenem v velikem cvetličnem loncu. Tihožitje, ki traja dobro uro. Nebo se počasi jasni, kapljice so vedno redkejše. Čas je za nadaljevanje, toda kam, v katero smer? Seveda ne gre v prvo in ne v drugo. Ulice Polzele me z nevidnimi rokami grabijo v svoj objem. S prečkanjem proge se mi le uspe izviti iz objema. Savinja na desni je živahna. Njeno žuborenje mi narekuje korak. Zvon v Braslovčah vabi k večerni maši, mene pa gostilna na levi. Žeja je premočna. Lokalna glasbenika vadita, od rok in jezika jima gre vedno težje, grli že zdavnaj nista več suhi, noge hočejo v levo, glava v desno, telo pa ne zmore. Bejži, Hoja, da se ne nalezeš. Sonce mi maha v slovo, rumene puščice mi kažejo pot. Po dežju so trave mokre, posedanje ne pride v poštev. Povzpnem se na grad Žovnek, za ogled mu obljubim obisk s puncama. V gozdu je že temno, Manja me po telefon sprašuje po prenočišču. Obljubim, da ne prespim na lovski opazovalnici. Obljubo tudi držim. Pot me pripelje ob avtocesto. Reklamna tabla vabi v restavracijo Grof. Še 3 km so do tja. Vinjete nimam, zato se mi pot podaljša. Luknje na makadamu tipam z nogami, dnevna svetloba je pošla. Tudi oznake niso več vidne. Nobene želje po dodatnem izgubljanju nimam, zato v nahrbtniku poiščem naglavno lučko. Nočni potepi so mi pri srcu. Opazujem drvečo svetlobo po avtocesti. Tudi sama hitim, moje hitenje je ekološko. V daljavi, po besedah nočnega sprehajalca psa niti ne tako daleč, je viden moj današnji cilj – Vransko. Ulica je živahna. Vrata picerije Vranček so še odprta. Še preden bi se stoli obrnili na mize, mi je uspel zadnji korak na poti današnjega dne. Občutim veselje, čeprav je bil prvoten cilj še nekaj km naprej. Dopoldansko izgubljanje in popoldanski naliv sta mi skrojila svojega. Manji sporočim, da bom prespala v postelji. V sobi, ki se dviga v dva nadstropja, je vroče. Spodnji del je brez oken, v zgornjem nekaj zraka prihaja skozi strešno okno. Šefica lokala je že pred mojim prihodom vključila ventilator. Na mizi me čakata s poti naročena pica in pivo. Jutranji šmorn je že zdavnaj pokurjen. Ko se ustavim, telo postane okorno. Kot robot s sebe spravljam oblačila in iz tekaških copat ujete utrujene noge. Voda spira sol. Telo postaja lahko in mehko. Prav odveč mi je pranje preznojenih cunj, a druge izbire nimam. Utrujenost se kaže tudi v mletju hrane. Čeljust je lena, požiranje težavno. Poplaknem s pivom. Upira se mi. Ne silim se, želim si le ležeč položaj. Telo je tako krhko, da ga v posteljo položi piš ventilatorja. Zakonska postelja mi je premajhna. Posnemam ventilator, vrtim se in obračam in ne vem v katerem obratu me odnese. Sredi noči me prebudi žeja. Preostala vsebina pivske flaše me zapeljivo vabi. Ob 2h ponoči pijem prijetno ogreto pivo. Ni okusno, a se odžejam in tudi zaspim. Še preden sonce vzide dežne kaplje zaigrajo po strešnem oknu.
Sobota, 13. julij 2024
Do pol šeste se popolnoma prebudim. Za dobro jutro okornost in togost telesa razbijem z nekaj požirki še bolj toplega piva. Sama sebi se smejem. Pospravim tudi ostanke pice. S polžjo hitrostjo se umivam, oblačim, pospravljam in pripravljam nahrbtnik. Patike imam zunaj, na hodniku. Od soli so trde in robustne. Prvi koraki po stopnicah so okorni, leva blazinica pod prsti na podplatu me peče. Šefica lokala že pripravlja prostor. Naročim si kapučino in ga na ljubkem dvorišču počasi srkam. Všeč mi je ambient, popelje me v svet. Užitek se mi podaljša, rahle dežne kapljice razvijejo nežno melodijo in za kratek čas še zadržijo korak. Priskrbim si zaloge vode in zakorakam v nov dan. Začetno koraki skozi Vransko ne stečejo. Pekočina levega podplata me ovira. Opazujem meglice, ki se počasi dvigujejo nad avtocestni hrup. S seboj odnašajo tudi pekoč občutek in korak se unese. Monotono hojo po asfaltu si krajšam s štetjem korakov. 500-metrske razdalje, označene z obcestnimi oznakami, pretvarjam v korake. Na začetku igre je koncentracija še na visokem nivoju, po petem kilometru sem kot mali otrok igre naveličana. Korake sicer še štejem, a se pri vsakem stotem sprašujem, kateri večkratnik mu pripada. Sonce potuje za mano, danes sva še v dobrih odnosih. Pozna se, da je včerajšnji dež vsaj malo umil in ohladil pregreti svet. Promet je umirjen, v večini si cesto delim s kolesarji. Najprej si namenjamo dobro jutro, za Motnikom jutro nadomesti dan. Brez slabe vesti lahko rečem, da se mi vožnja z avtomobilom po tej cesti bolj vleče kot hoja. Dohitevata me dva kolesarja. Njun pogovor je glasen. Po pozdravu me povprašata še po mojem cilju. Triglav ponosno prileti iz mojih ust. Prvič se resnično zavem teže odgovora. Po njunem sem na lestvici norcev pred njima. Vzamem kot kompliment. Na prometnih znakih iščem školjke. So, le bolj redko so nalepljene in danes vem, da niso namenjene peš hoji, ampak kolesarjem. V Špitaliču je cerkev še v prijetni senci. Poiščem vodo, z obraza sperem sol, oči me pečejo. Svežina s požirki prodre v notranjost telesa. Kot že velikokrat poprej na raznih potepanjih tudi tokrat s hvaležnostjo razmišljam o naši dostopnosti do pitne vode. Nekaj, kar sigurno ne cenimo dovolj. Vrnem se nazaj na glavno cesto. Kjer drevesa ne nudijo sence, sonce že izkazuje svojo moč. Na vrhu Kozjaka, na Črnem vrhu, se ustavim na avtobusni postaji. Ne zanima me vozni red, zanima me klopca, ki jo izkoristim za počitek. Pokličem domov. Manja je v službi, Alja svojo pozornost namenja rožam in vrtu. Vse je pod kontrolo. Cesta se spušča. Z asfaltom sva že zdavnaj podpisala premirje, nobenega sovraštva ne čutim. Pri Mežnarju v Zgornjem Tuhinju sem par minutk pred deseto. Prvi gostje so že zavzeli svoja mesta. Z radlerjem na mizi prisluhnem gospodu, upokojenemu šoferju. Uživa v pripovedovanju, pripovedke o raznih dogodivščinah stresa iz rokava, koliko je v njih resnice, ve le on. Občutek imam, da ga je govor pomladil. Z natakarjem nekaj besed spregovoriva o Jakobovi poti. Našteje mi vse vasi do Snovika in nameni pohvale označenosti. Narečja po poti se spreminjajo, jezik je živ in prav lepo mu je prisluhniti. Ubiram korake. Med osamelimi vasicami, v objemu svilenih sapic senčnih gozdov, v družbi krav in drobnice, po zaraščenih poteh, svobodna in srečna. Rumene puščice se z mano tu in tam igrajo skrivalnice. Zaraščen teren jim nudi varno skrivališče. Ko jih najdem, vidim, kako se mi posmehujejo. Sprejmem kot preizkus volje. V Gradišču me gledajo v hrbet. Privoščijo mi nekaj metrov nepotrebnega spusta, kar izkoristim za klepet z dvema mladeničema. Pijeta kavo, ki ni jutranja, pokosila sta že ves strm teren okrog hiše. Ob pogledu na sok se mi pocedijo sline. Hočeta mi ga dati še za na pot, a moj nahrbtnik je prenatlačen. Skozi pogovor se tudi v njima prebuja želja, želja po poti. Ko si mlad, imaš pogum, ki ne pozna preprek. Z leti pogum preraste v voljo. Njena moč premaguje ovire in daje smisel življenju. Pokažeta mi kozolec na nasprotnem bregu. Tam mimo me bo peljala pot. Zopet ujamem puščice in korakam med visokimi travami. Iz zemlje izpareva voda prejšnjega dne, se obeša na meča in stegna in polzi nazaj proti zemlji. Prestrežejo jo čevlji, ki smrdijo kot dihur. Znojne kapljice mi polzijo po celem telesu. V Hruševki pozvonim. Obnovim zaloge, tokrat s cedevito, gospa mi za na pot da še izostar. Razume potrebo po elektrolitih. Hitro smo na kupu tri ženske, kar pavzo podaljša. Lokalne informacije so vedno dobrodošle. Obogatena s tekočino nadaljujem. Slive, katerih meso ob koščicah s svojo kislino vleče gate v rit, so ob poti gosto posejane. Pazim, da gate ostanejo na svojem mestu, slive vseeno z veseljem trgam z vej. Današnje kosilo je sadno obarvano. V daljavi se sliši otroški vrisk, ki je z vsakim korakom bližje. Živ žav prihaja s Term Snovik. Lušti po sladici zmešajo glavo, namesto rumene puščice se ustvari privid v obliki tortice. Par osamljenih dežnih kapljic privid spere. Sedim pod prometnim znakom, na njem ni ne puščice ne tortice. Obračam telefon, se sama obračam proti severu in jugu. Situacija je tako zapletena, da se skoraj postavim še na glavo. Sem bolj otročja od vseh otrok v termah. Pravo pot vidim, a se ji na vse možne načine upiram. Kar nekaj višinskih metrov se bo potrebno dvigniti. Svet v nasprotni smeri ima drugačen obraz. Grizem kolena mimo hiše, že drugič. Oblačila so nametana na ograjo, verjetno so bila le od dežja oprana. Čevlji, zgledajo moški, iščejo svoj pare. Sklepam, da ženska roka ni stalnica pri tej hiši. Sklepanje prebudi slabo vest. Kdo sem, da lahko sodim? Morda se tudi pri naši hiši prepozna odsotnost moške roke. Vsaka hiša za zidovi skriva svojo zgodbo, najdragocenejša je zgodba o domu. Razmišljanje zmoti grmenje. Vedno gostejše postaja. V Znojilah si dež in sonce podajata roke in me oblečeta v rdeče. Pelerina me varuje pred zunanjim nalivom, a naliv pod njo ni nič manjši. Lahko korakam, dež pada navpično in ne traja prav dolgo. Z višine zrem v dolino. Kamnik, kamor me pelje pot, je vedno bolj oddaljen. Kljub temu mi je pot všečna, daleč stran od civilizacije in ima gotovo svoj namen. Na moji levi se dviguje lovska opazovalnica, prav fletna je. Tu bi se dalo prespati, a kaj, ko je dan še mlad. V bližini se pase srnica. Plaho dvigne glavo in opazuje. Ne želim, da zbeži. Vsaj nekaj trenutkov sva skupaj, midva. Prostor me pomirja, uživam in vpijam. Trenutki, ki bi lahko bili večni. Srnica se pomika v njej varno zavetje gozda. Njeni koraki so tako lahkotni in hkrati elegantni. Poskušam jo posnemati. Dejanje je vse prej kot uspešno. Izogibam se kamenčkom, vsaj to mi ratuje. Velik kamen ob poti, okrašen z rumeno puščico, po nekaj navedenih metrih nakazuje oster obrat v levo. Spuščam se med hiše, med ljudi. Pečeta me blazinici obeh podplatov. V Brišah na prste štejem hiše, Oševek je gosteje pozidan. Zopet mi je namenjeno nekaj kapljic, ravno toliko, da posežem po pelerini. Še preden mi jo uspe pravilno namestiti, kapljice poidejo. Skozi Nevlje in nato ob glavni cesti do hostla Pod skalo. Verjetno bi bilo to idealno mesto za nočitev, a ura je šele štiri popoldan. Poiščem prosto mizo. Ustnice se mi lepijo na zobe, jezik na nebo. Se moram prav potruditi, da izustim naročilo za tekočino. S cedevito si najprej sperem usta in grlo. Šele po nekaj ponovitvah lahko naredim normalen požirek. Traja nekaj minut, da si telo opomore. Čakanje na naročeno pičelo si krajšam z opazovanjem gostov. Pred mano trije pari analizirajo današnje hribolazenje. Njihova oprema je temu primerna. Naše domove loči le kratka zračna razdalja, se sliši po govorici. Načrtujejo nove podvige. Skupina na desni je razigrana, določim ji študentski status francoskih korenin. Počitek prija, pičela malo manj, a se jo trudim pojesti. Grižljaj, ki mu sledi požirek, zaporedje, ki se lenobno izmenjuje. S polžjo hitrostjo telo prihaja k sebi. Na poti niti slučajno nisem občutila, da so zaloge tako na minimumu. Postrežena sem še z enih vrčem cedevite. Se ne spomnim, da bi naročila, če prav razumem, jo časti Miki. Nobenega Mikija ne poznam, sploh pa ne v Kamniku. Natakarica imenu določi postavo. Brskam po spominu. Kar nekajkrat sem 24 ur hodila na sv. Primoža, a v tem predalu ne najdem nobene podrobnosti ne imenu ne postavi. Malo radovednosti ne morem zanikati in prav je, da se zahvalim. Na prvo žogo po njegovem hodim Camino. Šok, mi kje piše? V nekaj minutah sva že tekmovalno nastrojena. Njegovim cestnim ultraškim podvigom ob bok postavljam svoje trail preizkušnje, prav tako ultraške. Pri njegovem 900 kilometrskem Caminu ostanem brez aduta, zmaga je na njegovi strani. Ne počutim se poražena, čutim, da bi se pogovor lahko zavlekel, tem nama sigurno ne bi hitro zmanjkalo. Glas poti mi prigovarja, da poberem šila in kopita, preden ga preglasi želja po delitvi tekaških doživetij. Hvala, Uroš, za energijo. Zavijem v staro mestno jedro Kamnika. V kamnita tla pišem svojo zgodbo. Čutim sprejemanje, čutim, da sem občutena. Kako to razložiti? Besede tokrat niso kos občutkom. Palica se mi zatakne med dve kamniti kocki. Dva kosa nastaneta iz nje. Usmerim se v prvo odprto trgovinico. Vonjave prebudijo čustva. Prodajalka je prijazna, s salotejpom zalepim dva kosa v enega in palica zopet služi svojemu namenu. Zdrži vse do Bleda. Morda so me začarale vonjave kadil, morda me pot znova preizkuša. Cesta skozi Podgorje je namenjena kolesarskemu Caminu, se tega ne zavedam. Korak je na začetku še tako odločen in samozavesten, da ne dopušča možnosti zmote. Ravnina se vleče, vročina pritiska z neba in izpod nog. Ubijajoča kombinacija. Izmenjujoče pijem cedevito in vodo. Bidona se hitro praznita. Če hočem nadaljevati, moram potrkati na vrata. Pozanimam se tudi o poti. Starejši gospod s tresočimi rokami prinese svoj telefon. S skupnimi močmi na terasi pred vhodnimi vrati prideva do zaključka, da me čaka še nekaj ravnine, potem krožišče in nato pri prvem odcepu v desno za Križ. Kratek postanek je dovolj, da korak zopet steče. S soncem si gledava v oči. Čutim, da njegova moč peša. Smerokaz za Križ me res usmeri v desno. Tudi oznake Jakobove poti so, a so za kolesarje. Nekje bo potrebno prespati, kje je ta nekje se mi niti ne sanja, vem le, da do Stanežič danes nisem zmožna priti. Zopet zvonim. Odpre mi gospa, s katero že kako minuto kasneje skupaj sediva na stopnicah. Res sem hvaležna, da mi pot namenja tako srčne ljudi. Ugotovim, da so mi očala, ki jih imam s sabo za pogled na blizu, povsem razpadla. Imam premalo rok, da bi jih lahko sestavila skupaj. Gospa me povpraša po dioptriji. Njen mož ima očala na vsakem vogalu in hitro sem nova lastnica enih izmed njih. Seveda jih hočem odkupiti, plodna tla je že zdavnaj odnesla voda. Skupaj iščeva lokacijo moje nočitve, trud obrodi sadove. Peter Pan postane cilj sobotnega dne. Do njega me vodi še nekaj asfaltnih kilometrov. S hvaležnostjo v srcu in novimi očali zapuščam dvorišče. Korakam proti Petru Panu. Kar nekaj korakov je treba prešteti, a če je cilj znan, veš, da je z vsakim korakom bližje. Sonce je že povsem nizko. Bi mu podstavila pručko, da se še malo podruživa. Počitek bo počasi prijal obema. Jutri naju čaka nov dan. Pri Petru Panu teraso zavzema moška druščina. Upam, da je natakarica poosebljanje dobre vile, ki ima še kako prosto ležišče. Žal, vse je zasedeno, upam le, da ne s pirati in Indijanci. Popijem naročeno. Moška druščina v tem času zbrska možnost nočitve, do tja mi je ponujen celo prevoz. Ne pade mi niti na pamet, da bi odklonila, gospodu se želim odkupiti vsaj s kako pijačo, a odkupnina ostane v žepu. Stojim pred ogromno leseno stavbo. Na dvorišču se pripravlja neko praznovanje, več ljudi je čudno našemljenih, bi rekla, da v župnike. Obdaja me energija, ki mi ne prija. Razloga ne poznam. Dodaten šok je cena nočitve. Druge izbire nimam. Apartma je velik kot povprečno stanovanje, ima pa le eno okno in to v spalnici. Še dodatno sem utesnjena. Prav trudim se iskati pozitivne stvari, da vsaj malo omilim negativne vibracije. Sezujem patike in nogavice. Smrdi kot sto hudičev skupaj. Če to pustim pred vrati na dvorišču, bodo še dihurji delali obvoze. Na palcu leve noge se napihuje balonček – prvi žulj. Pod tušem ostanem dlje časa. Po hrbtu čutim polzenje slane vode. Peče. Občutek je znan, zaradi njega sem že lezla skupaj. Tokrat ni tako hudo. Z oblačenjem se mučim kot mali otrok. Premiki so podobni hoji po žerjavici. V stanovanju mi primanjkuje kisika. Namestim se na stol na dvorišču – terasi. Svežina zraka me počasi spravlja k sebi. Srkam cedevito, tisto podarjeno, in s telefonom lovim signal. Nalovim ga ravno toliko, da se lahko javim domov. Glasba je vedno glasnejša, publika vedno živahnejša. Očitno bo noč burna. Prestavim se na sedežno pred televizijo. Nobena vsebina me ne pritegne. Ponovim premik, tokrat v posteljo. Je udobna, a le za kratek čas. Ne paše mi na levem boku, desnemu je tudi odveč. Ko sem obrnjena na hrbet, ne vem, kam bi z nogami. Postaja mi vroče, prevroče. Odprem okno, povsem na stežaj. Občutim svežino zraka, ki vstopa. Sem v pritličju. Za vsak slučaj malenkost zastrem odprtost s težko zaveso. V prostor prihaja tudi mešanica glasbe, smeha in vriska. Ob dveh ponoči energija poide, glasovi poniknejo, zaspim. Naenkrat galama. Skozi okno vstopajo vsi župniki prejšnjega večera. Zanima jih samo hladilnik, v katerem hranim dragocen napitek v pločevinki. Odprem oči, nikjer nikogar, tudi zavesa je na svojem mestu. Odleži mi, bile so le sanje.
Nedelja, 14. julij 2024
Spanec je zaključen, ostane mi še pol ure poležavanja. Pot do kopalnice je veliko daljša kot včeraj. Hodim kot da se učim teka na smučeh. Podplati me pečejo. Na školjki občutim slabost. Posedim, da mine. Želim še malo poležati. Ne pridem do postelje, tema pred očmi, zadnji hip zatipam sedežno in pristanem na mehkem. Po telesu se pretakajo čudne tekočine in občutki. Popušča. Zopet je pred mano svet v barvah. Žeja me kot v počasnem posnetku odnese do hladilnika. Pločevinka me še čaka. S požirki telo dobiva moč. Začnem z rutino v kopalnici, po celem apartmaju pobiram posušene kose oblačil. Pred šesto je nahrbtnik na svojem mestu, stopala s težavo iščejo udoben položaj v obuvalu, s palicama pomagam nogam ujeti ritam. Dogovorjen imam prevoz do točke, kjer sem včeraj zaključila. Ta ugodnost vsaj malo oblaži udarec po žepu. V Komendi je odprta majhna trgovinica, založena do zadnjega kotička. Sendvič, rogljiček in obliži. V krožišču si poiščem prostor za zajtrk. Sendvič s težavo premlevam, žemlja se mi lepi na nebo, v ustih ostaja okus po kvasu. Polovica le pristane v želodcu, drugo polovico prihranim za na pot. Priključim se kolonici, katere koraki vodijo k prvi jutranji maši. Nedelja je, gospodov dan. Pred mano fant pomaga premagovati rahel naklon poti punci. Ta z roko podpira svoj trebušček. Življenje v njem verjetno že trka na vrata tega sveta. Samo oni vedo, katero prošnjo nosijo v cerkev. Upam, da je uslišana. Počasi se izvijam iz objema mestnih ulic. Možganske celice so odete v odtenke sive, traja, da jih Pogačarjev Klanec predrami. V nadaljevanju ne duha in ne sluha o kakem klancu. Do vstopa v Vodice skoraj z ravnilom zarisane ravne linije, ki se, naveličane same sebe, vsake toliko lomijo pod kotom 90 stopinj. Oko seže samo v daljavo, kjer od kolovozne poti ostane samo še črta. Levo in desno pogled zastirajo koruzna polja. Ko se pot prelomi, koruzo zamenja krompir. Šele tukaj pride do izraza velikost zasajenih površin. Se je kdaj vse to ročno obdelovalo? Zvok jeklene ptice nad mano preglasi odgovor. Promet na nebu je gostejši od prometa na moji poti. Čeprav se dan šele začenja, vroč zrak že pritiska k tlom. Nobena sapica ga ne zmoti. Med neskončnimi polji se počutim kot droben krompirček v ogromnem kotlu. Žive duše nikjer. Štejem korake, ki nikakor ne stečejo. Kot da hodim po tekočem traku, ki mi prihaja nasproti. Razveselim se asfalta, vodi v Vodice. Pri cerkvi sv. Margarete posedim. Lotim se ostanka sendviča. Tekoči trak se je naselil tudi v usta. Hrana se mi upira, od polovice mi polovica zopet ostane. Noge prigovarjajo, dokler jih glava ne usliši. Počasi prav po nedeljsko napredujem. Glava je prazna, nimam jasnega cilja za ta dan. Škofja Loka se mi zdi oddaljena sto svetlobnih let, če bi hotela do nje priti od Stanežič po gorenjski veji Jakobove poti. Kot da se je vse zarotilo proti meni. Vseeno se premikam. Hraše s cerkvijo sv. Jakoba. Zazvoni telefon. Vesela sem klica, z Bernardo malo poregljava. Energija prihaja in naenkrat je očem vidno odrešenje. Puščica za Preddvorsko pot. Velikokrat viden, a vedno spregledan naziv. Končno sem spregledala. Beseda z dvema povsem nasprotujočima si pomenoma. Tekoči trak se končno ustavi, miruje. Korakam v gozd. Rumene puščice mi z dreves mežikajo. Pot kmalu postane zaraščena in težko prehodna. Vlaga iz podrasti se utekočinja na mojem telesu. S palicama umikam zelenje, presega mojo višino. Pobira energijo. Ko zapustim oazo zelenja, vročina, kot da za to dobiva plačilo, udari v vse dele telesa. Čutim, da me pobira. Voklo, nadhod nad avtocesto, Šenčur. Kolesarji me srečujejo in prehitevajo. Teh je največ. Ne korakam, tavam, moj jaz se pomika s telesa. Še bolj vroče je. Zavijem na pokopališče. V dlan zajemam vodo in vanjo namakam obraz. Vmes si oplaknem grlo in se zopet potapljam. Ko svežina prodre do možganov, začutim žejo. Zopet zajemam in pijem. Napolnim še bidona in se spoštljivo do vseh pokojnih umaknem nazaj na pot. Ta me zavrača. Po nekaj korakih obležim v senci pod lipo tik ob pokopališču. Opazujem ljudi, ki prihajajo in odhajajo. Ostanem neopažena. Ni mi do pogovora. Kljub vsej svoji šibkosti razmišljam le o nadaljevanju. Ko sta kazalca na dvanajstici združena v eno, zberem zadnje atome in se premikam. Prvo gostilno izkoristim za vnovični počitek. Na stol se sesedem. Ležala bi. Naročim prvič, drugič, tretjič. Vmes glavo podpiram z rokama, da mi ta ne pade na mizo. Počasi prihajam v realnost. Slišim pogovore pri sosednjih mizah. Razum se vrača, energija žal ne. Še posedim. Gostje v skupinicah zapuščajo lokal. Napočil je čas nedeljskega kosila. Nobene želje po hrani ne čutim. S koraki prekinjam ples vročine nad pregretim pločnikom. Pločnik sameva. Medeni vrt v Srednji vasi ponuja sladoled. Ne morem se upreti. Limona in pistacija. Še preden prav primem kornet, že vse teče. Sonce mi krade še tisto malo, kar mi paše. Hladna kislina umirja pregreto telo, okus pistacije pa mi ne sede prav. Pred mano sta dve cerkvici, sv. Katarina in sv. Radegunda. Zraven stoji hiša. Gospa se na balkonu ravno namešča na ležalnik. Glasno pozdravim in poprosim za vodo. Nisem še žejna, iščem le izgovor za postanek. Ta je tako srčen. Po dobri uri z vsaj malo ohlajenim telesom in toplino v srcu zapuščam dvorišče. Zopet korakam, klepet mi je vlil novih moči. Ob Kokri mi vsaj na začetku drevesa nudijo senco tako za vzpodbudo. Ta ne traja prav dolgo. Ko se svet odpre, svežine ne prinese niti reka. Me malo zamika, da okusim njen hlad. Želja očitno ni dovolj močna. Storžič in sosednji vrhovi so vedno bližje. Pred desetimi leti sem z njih gledala v dolino, zdaj z doline vračam pogled v višino. Naredim nekaj dragocenih korakov v napačno smer. Zmota me nagradi z novim počitkom. Ležim na povsem novem ležalniku, v ustih topim lučko in kramljam. Vrisk otrok, ki prihaja iz petih ust, polni dvorišče. Starša sta prijetna družba. Kot da sem na nedeljskem popoldanskem obisku pri prijateljih. Če bi uporabljala navigacijo, bi bila za to doživetje in še mnogo njih prikrajšana. Z njuno pomočjo uredim prenočišče v Preddvoru. Odleže mi, vem, kje se bo moja današnja pot končala. Hvaležna za družbo in njihov čas , odkorakam. Podplati me pečejo, a nekako gre. Novo veselje mi prinese sporočilo na telefonu. Andreja in Urša mi ponujata obisk v Preddvoru. Priložnost, ki jo zagrabim z vso močjo. Nešteto kilometrov smo pustile na istih poteh, vežejo nas podobne zgodbe in veže nas letnik stoletja. Veselim se. V veselju korak lažje steče, stojim na dvorišču hiše, kjer bom spala. Ura je pol pet popoldan. Nedelja res ni namenjena delu, tudi hoji ne, nedelja je dan počitka. Pod tušem ostanem dolgo. Breme se topi, voda ga spira, svet postaja lepši. Operem cunje in jih obešam po stanovanju. Zgodba, ki se ponavlja iz dneva v dan. Andrejo in Uršo pričakam v lokalu za vogalom. Dva večera bi bila premalo, da si vse povemo. Energija potuje dvosmerno v večpasovnicah. Hvala Drejkateam tudi za obliže. Po slovesu še malo posedim. Nekaj bi morala pojesti, a se mi že najmanjša misel na hrano zatakne v grlu. Razum pretehta, izbire ni, možna je samo pica. Trudim se, prehitro se tudi utrudim. Polovici prihranim za zjutraj. Zapletem se v pogovor z domačini. Naša narečja so tako raznolika. Uho je potrebno dobro napeti, da lahko sledim pogovoru. Adrenalin obiska popušča, v četrti noči prvič zaspim kot dojenček.
Ponedeljek, 15. julij 2024
Noč se počasi umika in daje priložnost novemu dnevu. Še preden lahko začnem o čemerkoli razmišljati, črvičenje v trebuhu zahteva hiter premik. Prvi je dokaj uspešen, naslednji trije malo manj. Zaloge v prebavnem traktu so povsem izžete. Druženje s školjko pripisujem včerajšnjemu sladoledu. Prazna vreča težko stoji pokonci. Po polurnem poležavanju začnem z ritualom, zaporedje je vsako jutro enako. Na obe blazinici podplatov si namestim še silikonska obliža, ki bistveno oblažita pekoče podplate. Ko obujem še patike, bolečine skoraj ne čutim. Školjko pogledujem le od daleč, je očitno naveličana moje prisotnosti. Stopim na balkon in vdihujem svež gorenjski zrak. Povsem pomirjeno se počutim. Čisto nasprotje včerajšnjega dne. Pripravljena za pot se ustavim še v lokalu, da poravnam račun. Kolebam, naročiti kapučino ali ne. Bo, kar bo. Kapučino in gosti sok, odbita kombinacija, ki jo organizem sprejme. Merkator je že odprt. Z banano in tiktakom korakam pod vrhovi zadnjega dela Kamniško-Savinjskih Alp po Jakobovi poti proti Brezju. V svoj objem me vlečejo nevidne, kot svilene nitke prijetne na otip. Teža včerajšnjega koraka je pozabljena. Lebdim. Kot metulj lahkotno plapola v zraku, tako se moje noge lahkotno dotikajo tal. Toplo je. Gorenjski vetrič me zalaga s svežino in me potiska naprej. Mače, Bašelj, Trstenik, Goriče, Golnik. Kraje povezuje asfaltna cesta, speljana tako, da ob pravem času nudi senco. Zaman iščem razloge tako prijetnega razpoloženja. Tu in tam celo malo potečem. Sem kot mala deklica, ki z novo oblekco poskakuje po travniku. Prav čutim, kako me nekaj vabi v odrešujoč objem. Sledim vabilu. Ta me pripelje na Pot treh zvonov – najbolj zvenečo pot. Asfaltno podlago zamenja gozdna stezica. Pri dveh zvončkih pozvonim z željo po zdravju ter telesni in duševni moči. Zavedam se, da je cilj moje poti dosegljiv jutri, hkrati pa vedno bolj čutim, da je pravi cilj skoraj na dosegu roke. V naselju Retnje prvič danes poprosim za sok. Gospod me povabi na teraso in res dobim sok v tetrapaku. Hvala vesolju, da mi na pot pošilja same zlate ribice. Dobim še nekaj napotkov za na pot in noge zopet z lahkoto drobijo korake. Pogled vedno bolj obračam v levo. Tam pričakujem cerkev na Brezju. Moja pričakovanja so zmotna. Z avtom smo se vedno pripeljali na parkirišče pred cerkvijo in okrog je bilo vse ravno. Danes me cesta vodi v hrib in kar ne morem verjeti svojim očem. Tabla Brezje. Ne poznam besed, ki bi lahko opisale dogajanje v meni. Razum je izpuhtel, noge se premikajo vedno hitreje, tečem, tečem, kot da gre za sklepno dejanje v mojem življenju. Ko se položi, pred sabo zagledam cerkev. Korake zalivajo solze, drhtenje telesa je tako silovito, da me hoče raztrgati. Smrt … Okolica ne obstaja. Z roko se čvrsto oklepam palice kipa sv. Janeza. Ihtim in drhtim. Aleluja … Zavedanje se počasi vrača. Misel, da te pokličem in ti povem, da sem na Brezju, me povrne v realnost. Vem, da me slišiš in čutim tvoj pogled, tam, nekje … odrešen vseh muk in trpljenja. Ko se telo umiri in misli zbistrijo, me zajame val, ki pomirja. Tudi če bi se moja pot danes zaključila, je cilj, ki mi je bil neznan, dosežen. A življenje teče dalje, noge so željne korakov in glava se drži pogodbe. Praznina v trebuhu kliče po hrani. Zelenjavna mineštra še nikoli ni bila tako dobra. Okus gostega soka me pomlajuje. 35 let nazaj smo ga s sladko smetano pili na slamico. Opravim še nekaj telefonskih klicev in že korakam po gorenjski veji Jakobove poti. Ura je že popoldanska, sonce zopet izkazuje svojo prevlado, vseeno pa vetrič s svojo sapico vsaj malo omili vročino. V Mošnjah pri Mežnarjevem znamenju so nameščene klopce. Prav greh bi bil, če ne bi vsaj za nekaj minutk izkoristila sence in telo položila v ležeč položaj. Zaprem oči in poslušam. Avtomobili po avtocesti švigajo v obe smeri, eni na dopust, drugi z dopusta. Na moj dopust me letos peljejo noge. Premagovati pot, ko noga občuti in začuti tla, je zame nepopisna sreča. Užitek, ki ga spremlja potrpljenje in tudi trpljenje, je morda prav zaradi tega še bolj zaznan. Nadaljujem ob avtocesti proti Radovljici. Traktor, ki se vozi nasproti, za sabo pušča oblak prahu. Za mano se ne kadi, le prah se lima na preznojene noge. Stari del Radovljice me navduši. Ustavim se v lokalu, tokrat mi zadiši brezalkoholno pivo. Uživam v opazovanju mimoidočih. Le tu in tam slišim slovensko besedo. Lepo mi je, bi lahko še posedela, a pot zahteva korake. Najprej zviška gledam Savo, jo prečkam in desno pomaham Savi Bohinjki. Tudi tu sem večkrat zaprašena. Motoristi sicer prilagajajo vožnjo makadamski cesti, a je ta tako razsušena, da bi verjetno že tekaški korak dvignil prah. Ne poskušam, ne tečem, sem pa hitrejša od veslača na reki. Bodeški most reko postavi na mojo levo. Na cesti potekajo dela in je zaprta. Če pot meriš s koraki, gre. Pri prvi hiši po pozdravu poprosim še za vodo. Bidona sta napolnjena, s sladoledom v roki sedim v vrtni uti in kramljam z dvema gospema. Spominjata me na sestri iz ene slovenske nadaljevanke. Se moram prav kontrolirati, da mi ne uide smeh. Simpatični sta. Ob vsakem postanku sem znova hvaležna za srečanja z ljudmi. Ribno, Sela pri Bledu, jezero. Turizem se čuti na vsakem koraku. Trgovinica ob jezeru ne premore nobene ohlajene pijače, police so na pol prazne, ljudje mrgolijo kot komarji ob stoječi vodi. Vzamem banano in nekaj za spiti. Čakanje na blagajni me uniči bolj kot vsa današnja pot. Naenkrat začutim izžetost. Ob vodi posedim, pojem banano. V tej gužvi mi ni prijetno. Ko zopet korakam, je korak težek, telo vleče k tlom, s palicama opletam okrog sebi, kot da ju prvič držim v rokah. V vsej tej poplavi teles sem en ubogi grdi raček. Lepota okolice me ne prevzame. Nekaj slik naredim za spomin, a slika je le slab približek realnosti, prava je v mojem srcu in duši. V koloni se počasi premikam po poti ob jezeru. Zg. Gorje niso več daleč, a s telefonskimi klici tam ne dobim nobene postelje. Pri vili Prešeren ena izmed klopc čaka prav name. Senca je in živžav je tu vsaj malo utišan. Pokličem domov. Lepo je slišati domače glasove. Naslednji klic v hostel mi zagotovi prenočišče. Le nekaj minut hoje me loči od nocojšnje postelje. V navalu veselja korakam kar mimo. Še sreča, da se pri vračanju spuščam. Sobo si delim z Nemko. Skupna kopalnica je prosta. Voda teče in teče. Vsaka kapljica s sabo odnaša težo tega dneva. Lažje zadiham. Oprana oblačila razvesim po sobi. Razvije se prijeten klepet. Moja nemščina ni bleščeča, za pogovor vseeno zadostuje. Nemki se jutri pridruži mož in skupaj nadaljujeta proti Zagrebu, meni se pridruži Nataša. Čaka naju Aljaž. Obe se veseliva jutrišnjega dne. Pred spanjem si privoščim še sprehod do bližnje restavracije Marka. Miza je pogrjena za dva. Skupaj sva. Vzdušje na terasi je čarobno. Natakarji hitijo, vsi so nasmejani in postrežejo ne le s hrano in pijačo, tudi prijazna beseda je na meniju. Gosti sok in led, s katerim si želim hladiti levo koleno. Ustrežljivost je res vrhunska, za hlajenje dobim kar celo vrečko ledu. Telečja obara najde svoj prostor. Počasi zajemam in vsebino počasi spravljam v izmučeno telo. Prvič na poti občutim bolečino in utrujenost duše. Taki občutki me običajno dohitijo po 100ih miljah Istre. Ko duša trpi, vedno sledi odrešenje. Razlog, zakaj je vredno potrpeti. Sem v pričakovanju jutrišnjega dne. Ne mudi se mi, lahko bi opazovala in opazovala in vsaki mizi napletla svojo zgodbo. Tudi miza za mano je pogrjena za dva, en stol je prazen. Imata najini zgodbi kaj skupnega? Nikoli ne bom vedela. Proti hostlu racam. Ulice so polne, nočno življenje se šele začenja. Spanec se hitro prikrade in me odnese v novo jutro. To spanje je bilo najbolj kvalitetno.
Torek, 16. julij 2024
Kolikor se le da, tiho pospravljam in se pripravljam. Preden zapustim sobo, si zaželiva srečno pot. Noge so okorne. Ritem je odnesla prejšnja noč. Uglaševanje traja in traja. Ob jezeru me prehitevajo jutranji rekreativci. Zavidam jim lahkotnost koraka in upam, da se tudi moje telo čimprej sinhronizira. Na železniški postaji Bled je tako prikupna okrepčevalnica, taka iz prejšnjega stoletja. Leva noga počaka, pa jo desna potegne naprej. Nadaljujem. Glas telefona zmoti kolebanje. Nataša je že pri Bledu. Z lahkoto se obrnem in jo počakam v okrepčevalnici. Čokoladna tortica je najboljša izbira, energije mi primanjkuje. S kapučinom pomagam mehčati grižljaje. Solze sreče in zavedanje, da se pot počasi zaključuje. Objameva se in energija se počasi vrača. Nataša mi pripelje druge salomonke. Kar zavriskam od veselja. Podplat je debel, nobenega kamenčka ne občutim. Poslovim se od starih, ki bodo, obljubim, dobile okvir in posebno mesto v hiši. Popeljale so me skozi istrski svet 100 miljske razdalje na stopničke v starostni kategoriji, z mano so raziskovale domače hribčke, hribe in vrhove in delile življenjsko izkušnjo z Donačke do Bleda. Zvestoba do zadnjega mm podplata. Vredne so poslednjega centa. Tudi palice zamenjam. Salotejp iz Kamnika je še vedno ovit okrog ene. Na vprašanje, ki mi ga Nataša previdno zastavi, imam trden in jasen odgovor. Teh 20 kilometrov do Krme bom pa že zmogla. Da bo pot lažja, vzamem s sabo še dve banani. Nataša se odpelje proti Krmi, na dveh mestih me počaka, da si dolijem vodo. Hitim, veliko lažje je v teh salomonkah. Poljščica pri Gorjah, Zg. Gorje, Grabče – gorenjske vasice, ki me pozdravljajo na poti. Vstopam v Triglavski narodni park. Psihično sem pripravljena na druženje z asfaltom ob Radovni. Okrog 1250 korakov naštejem v enem kilometru, za kar potrebujem deset minut. Animacija, ki mi krajša čas. Avtomobili so redke izjeme, kolesarjev in motoristov je dosti več. Radovna je na moji levi, s prečkanjem po mostu se znajde na desni. Še zadnje školjke na moji poti. Jih bom pogrešala, celo tako zelo, da se enkrat vrnem in jim sledim na Višarje. Nataša z avtom nadaljuje proti Kovinarski koči. Cesta je uradno zaradi spravila lesa še zaprta, prav tako koča. Srečam kamion, naložen s hlodovino. Na parkirišču je kar nekaj avtomobilov, nisva edini, ki kršiva pravila. Iz nahrbtnika zmečem odvečne stvari in vzamem čelado. Ura je 12.30. Nataša vodi, njen korak je spočit in skoraj malo prehiter. Ujameva skupen ritem. Vročina naju ubija, molčiva in tišina ne boli. Štejem korake. Ob vsakem tisočem postojiva in pijeva. Vsa sprejeta tekočina sproti hlapi iz telesa. Izžetost čutiva v vsakem delu telesa. Pri Prgarci si privoščiva nekaj minut oddiha. Oblački nama priskočijo na pomoč. Lepo se porazdelijo po nebu in soncu ukradejo pogled na naju. Nadaljevanje je prijaznejše in tudi besede so gostejše. Ob pogovoru pot hitreje mine. S Konjskega sedla do Planike naletiva na nekaj drobnih cvetk. Ob eni leži kamenček v obliki srčka. Solze polzijo. Šel bom v goro, planike nabral. Pesem, ki si jo tako rad prepeval in je zadnja, ki jo je Manja posnela na telefon. Ostale smo tri cvetke in kamenčki v obliki srčka. Doma jih imamo na več mestih v zbirkah. Manja jih skrbno pobira na vseh naših poteh. Pri koči se počutim dovolj močna za nadaljevanje na vrh, k Aljažu. Vseeno se prej podloživa z obaro in izostarjem. Nobenih pomislekov ni, na vrhu bi rada stala še danes. Manji in Alji sporočim, da sem pri Planiki, zamolčim pa naslednje korake. Obljubila sem, da grem na vrh spočita, kar je za njiju pomenilo zjutraj. Nimam slabe vesti, čeprav sem obljubo prelomila. Telo je dovolj močno, razumno sprejema odgovornost. Najprej se usmeriva proti Škrbini, snežišče v daljavi naju obrne. Na razpolago imava še tri ure dnevne svetlobe. Za vsak slučaj imava s sabo naglavni lučki. Pot s Planike proti Malemu Triglavu je za obe neznanka. Lepo naju je sprejela, premagovanje višincev nama gre dobro od rok in nog. Na nekaj mestih se umakneva skupinam, ki se vračajo. Med njimi ni nobenega Slovenca. Umike izkoristiva za poglede in občudovanje. Mogočnost, ki te naredi tako majhnega in nepomembnega. Prostranost in svoboda, mir in neskončnost in sonce, ki se pripravlja na slovo. Scena, vredna vsakega koraka, in vsake poslednje kapljice znoja. Na grebenu srečava prva Slovenca in ta sta iz domačega planinskega društva. Skupinska slika z željo po uspešni vrnitvi. Ne minejo dve minuti, ko zazvoni telefon. Alja zaskrbljeno povprašuje po moji lokaciji. Malo laži je v mojem odgovoru, jo pokličem kasneje. Moderna tehnologija nima le dobrih lastnosti, slika je hitro prišla v domače roke. Aljažev stolp sameva, brez predhodne rezervacije čaka le naju. Še nekaj korakov. Telo znova drhti, a na povsem drugačen način kot včeraj. Dotaknem se Aljaža, tretjič in prvič brez tebe. Mešanje občutkov, sledi pomirjanje in končno spoznanje. Rada bi bila ptica, rada bi letela ob spremljavi Kondorjevega leta, V objemu ihtiva obe. Še enkrat, hvala Nataša, da si sprejela moje povabilo. Nameniva si nekaj besed. Prihajajo spontano, božajo in navdihujejo. Svet v 360 stopinjah je tako star in tako mogočen. Zavedanje o minljivosti naredi trenutek še bolj veličasten. Nekaj, kar se je lepo slišalo, je uresničeno. Pomaham Donački in se smejem. Pohvalo in zahvalo namenim tudi nogam. Od nerodnosti kar malo zardijo, postanejo mehke in samo nekaj mencajo. V sebi zadržujem še zadnji izliv sreče. Hranim ga za prihod k Planiki. Sestopava. Koncentracija ne pada, noge in roke so še vedno dovolj močne. Deset pred deveto večerno uro sva pri koči. Vem, da me jutri čaka še pot v dolino, a teža naložene in tako željene poti je poniknila. Pripravljena sem na stisk roke, objem in čestitke za opravljeno pot. Ves svet bi lahko bil moj! Strah, da me pot na cilju pusti prazno, je bil povsem odveč. Bogatejša sem za spoznanje in močnejša predvsem v duši. Pokličem domov. Alja in Manja nista tako navdušeni. Prelomila sem obljubo, zavestno, a še vedno z vso odgovornostjo, ki jo kot mama nosim. Razumem njune očitke in zaskrbljenost, ampak zdaj lahko mirno spijo, jutri me čaka samo še spust v dolino. Z Natašo ujameva še zadnji vlak za pripravo sendvičev. V kuhinji uslišijo našo prošnjo, kumaric je več kot klobas. Skupna ležišča v Triglavu se polnijo, nekaj jih bo vseeno samevalo. Adrenalin zapira vse možne poti spancu, ki ostane pred vrati. Vroče mi je, noben položaj mi ne paše. Štejem vso noč, preštejem vse ovce, koze in konje še krave in vse korake, na koncu še kure. S petelinom prištejem nov dan.
Sreda, 17. julij 2024
Začnejo se prvi premiki v posteljah. Priprave na nov dan. Nataša gre pozdravljat sonce, sama še poležavam. Pogled skozi okno ne seže daleč. Megla se vali na vse strani. Nobene želje nimam, da bi v takem rinila na vrh. Še en dokaz, da se v življenju vse zgodi z razlogom. Pospravljam stvari v nahrbtnik, še zadnjič. Že zdaj mi je žal, bi še ostala na poti in sigurno bi hitro našla nov cilj. Obveznosti, ki me čakajo, mi tega še ne dopuščajo. Morda kdaj nastopi čas, ko ta ne bo moj gospodar in bo prevzel vlogo podrejenega. Po zajtrku zapuščava Planiko. Meglice zakrivajo dolino. Ob desetih je napovedan dež. Z izgubo višincev se tudi meglice porazgubijo. Dohiti naju Jože, pot v pogovornem tempu hitreje mine. Sem bolj redkobesedna, zdaj si želim le še domačega dvorišča. Stopnjujem korak. Z vsakim korakom je želja po objemu otrok večja. Zadnji metri do avta so že skoraj tekaški. Pot je uradno zaključena.
Domače dvorišče. Zaklad, katerega prava vrednost se pokaže takrat, ko ga po nekaj dnevni odsotnosti zopet objameš z očmi in začutiš v duši. Alja je doma. Prvi otrok, najino prvo bitje. Stiskam jo in ona stiska mene. Pogrešam Manjo, je v službi, počitniško. V dnevni sobi me čakaš, popravljam ti pramen las, ki je neubogljiv. Smehljaš se mi. Spomin te nežno privije k meni, le spomin… Nikoli ne bova skupaj okusila vsebine Adijeve pesmi. Prvič misel ni boleča, bolečino so koraki poti drobili, velika skala je do Brezja postala droben sipek pesek, ki ga je gorenjski vetrič počasi odnašal. Na Brezju je veter nepredstavljive moči vase posrkal še zadnje boleče ostanke. S spomini živiva in si pustiva živeti naprej. Življenje, kot ga poznamo, še zdaleč ni edino. Ko zvečer objamem še Manjo, najino drugo bitje, je v srcu zapolnjena zadnja praznina.
Ob mraku se dvorišče polni, sorodniki in prijatelji kapljajo kot dežne kapljice na moji poti. Neprecenljivo! Lepo je imeti ob sebi ljudi, ki me razumejo in podpirajo. Vedno znova se veselim vračanja v njihovo sredino.
Pot, ki si me preizkušala, me nagrajevala in učila ponižanosti. Pot, ki si mi vzela pet kilogramov telesne teže v zameno za nekaj gramov spoznanja. Pot, katere lepota je neponovljiva. Hvala ti Pot!
Pot, ki je prehojena, sedaj hodi mene, tako pravi Petra Škarja. Drži kot pribito. Njeni koraki so težki, a zanesljivi. Vodijo k spoznanju!
?
, uživaj na svojih poteh!