- 16 Jun 2025, 15:05
#373300
S Kairosom sva šla spet skupaj, z načrtom, da bi po ravnini vozila skupaj, in na začetku se je to izšlo.
Pravi užitek je voziti po cestah brez avtomobilov, levo in desno navijači. Eni te spodbujajo z besedami, drugi ti ponujajo pivo, tretji pečejo čevapčiče ...
Na klancu grem naprej, z dogovorom, da se na vrhu (še pred prvim spustom in drugim klancem) dobiva. Pa da mi ne bi postalo preveč dolgčas med čakanjem, sem šla po klancu še malo naprej, nato pa obrnila in šla v klanec še z druge smeri.
Ravno prav, da je tudi Kairos prišel do vrha. Oba z navadnim kolesom, ne električnim, ki so ga imeli nekateri.
No, potem pa spust. In silovita eksplozija. Ker smo se takrat spuščali trije kolesarji približno hkrati, sem mislila, da je počila guma kolesarki, ki je bila tudi na cesti z nama. Ampak ne, bilo je Kairosovo kolo. Ustaviva, da bi zamenjala gumo, ko vidiva, da je počil plašč - tega pa človek nima kar s sabo. Tako da je padla odločitev, da grem jaz naprej sama, on pa bo počakal kombi.
In tako je bilo. Do cilja mi je potem šlo super, prehitevala sem skupine (edini delček, kjer sva se z Giovannijem pustila prehiteti, je bil makadam, ker pač - res ne razumem, zakaj nas zadnja leta pošiljajo tam?).
Razen tega makadamskega dela sem na kolesu uživala, kot že dolgo ne. Nobene krize, niti krizice, še prehitro mi je minilo. V cilj sem prišprintala, pojoč Malo teraso.
V cilju sva počakala Kairosa in domov sva pla skupaj - peš.
In tukaj graja organizatorjem. Ko sem začela hoditi na Franjo, so po progi vozili serviserji. Z rezervnimi zračnicami in znanjem - tudi jaz sem enkrat po padcu potrebovala njihovo pomoč, da so mu spet usposobili kolo. Letos - nič. Tudi v cilju nič, da bi vsaj tam človek kupil nov plašč in se odpeljal domov s kolesom. Škoda.
No, vseeno je vredno - že to, da se sredi dneva lahko s kolesom voziš po sredi Dunajske - seveda da ne moreš drugače, kot da naglas zapoješ kako pesem o naši Ljubljani.
Pravi užitek je voziti po cestah brez avtomobilov, levo in desno navijači. Eni te spodbujajo z besedami, drugi ti ponujajo pivo, tretji pečejo čevapčiče ...
Na klancu grem naprej, z dogovorom, da se na vrhu (še pred prvim spustom in drugim klancem) dobiva. Pa da mi ne bi postalo preveč dolgčas med čakanjem, sem šla po klancu še malo naprej, nato pa obrnila in šla v klanec še z druge smeri.
Ravno prav, da je tudi Kairos prišel do vrha. Oba z navadnim kolesom, ne električnim, ki so ga imeli nekateri.
No, potem pa spust. In silovita eksplozija. Ker smo se takrat spuščali trije kolesarji približno hkrati, sem mislila, da je počila guma kolesarki, ki je bila tudi na cesti z nama. Ampak ne, bilo je Kairosovo kolo. Ustaviva, da bi zamenjala gumo, ko vidiva, da je počil plašč - tega pa človek nima kar s sabo. Tako da je padla odločitev, da grem jaz naprej sama, on pa bo počakal kombi.
In tako je bilo. Do cilja mi je potem šlo super, prehitevala sem skupine (edini delček, kjer sva se z Giovannijem pustila prehiteti, je bil makadam, ker pač - res ne razumem, zakaj nas zadnja leta pošiljajo tam?).
Razen tega makadamskega dela sem na kolesu uživala, kot že dolgo ne. Nobene krize, niti krizice, še prehitro mi je minilo. V cilj sem prišprintala, pojoč Malo teraso.
V cilju sva počakala Kairosa in domov sva pla skupaj - peš.
In tukaj graja organizatorjem. Ko sem začela hoditi na Franjo, so po progi vozili serviserji. Z rezervnimi zračnicami in znanjem - tudi jaz sem enkrat po padcu potrebovala njihovo pomoč, da so mu spet usposobili kolo. Letos - nič. Tudi v cilju nič, da bi vsaj tam človek kupil nov plašč in se odpeljal domov s kolesom. Škoda.
No, vseeno je vredno - že to, da se sredi dneva lahko s kolesom voziš po sredi Dunajske - seveda da ne moreš drugače, kot da naglas zapoješ kako pesem o naši Ljubljani.