Zadnje novičke

[TONEK]

Začetek septembra je bil tekaško nadvse zanimiv. Dolgotrajna vročina je popustila, zopet se lahko normalno diha, kar je zame na tekmah nadvse pomembno.
V soboto se je dogajal že 33. tek na Črno prst, tek z najdaljšo tradicijo pri nas, seveda ga nisem smel zamuditi, zadnjič se je to zgodilo pred davnimi leti, ko se je na dan tekme možila mlajša hči. V Podbrdu se nas je zbralo lepo število tekmovalcev, kljub 1300 metrov višinske razlike med startom in ciljem, večinoma so (smo) bili to stari mački, ki vemo, kaj je pravi tek. Naj seveda pripomnim, da zaradi emša ne grem zadnja leta več v 'rdečo', dva dni pred tekmo sem bil na zahtevni hribovski turi s skoraj 3000 prehojenimi višinci, pa tudi z nesmiselnim PGT-jevim režimom točkovanja se več ne ubadam. Zame je pomembna čim strmejša, dobro označena trasa, domačnost organizatorjev in da se po tekmi ne čutim ogoljufanega. Vsekakor je bilo na omenjeni tekmi vse pozitivno, tako kot vedno. Mladci so se trudili, da bi zrušili dvajset let star rekord Petra Lamovca, pa tudi tokrat ni šlo. Sicer mi je ostalo v spominu, da je bila proga takrat za par deset metrov krajša, višina seveda ostaja nedotaknjena. Meni je tudi tokrat uspelo pod uro in pol, imel sem čast, da sta bila na tekmi dva tekača starejša od mene. Zaradi namakanja v potočku po sestopu s hriba sem zamudil podelitev, sem jo bil pa deležen za osvojitev pušeljca, kjer nas je bila trideseterica obdarjena z lepimi praktičnimi nagradami. Po druženju na prireditvenem prostoru in okusni malici, se nas skupinica sedaj že tradicionalno ustavi še pri Zalogarju, kjer nazdravimo na lep dan.
Ker amaterski tekači ne potrebujemo prav dolge regeneracije , sva šla z Ivico včeraj spet tekmovalno v breg. Tokrat v zamejstvu, saj je organizator VRV prvič organiziral tekmo 'Vertikal Kanin'. To je kar 400 metrov manj višine kot v soboto, z nekaj več ravnimi deli, trasa pa za prste oblizat. Štart je na Nevejskem sedlu, cilj pa na sedelcu pod Belo Pečjo. Organizator je bil v razpisu zelo skop, prijavil si se lahko le tik pred tekmo, štartnina ne pretirana, parking blizu, oznake zgledne, lepe nagrade, okusna malica. Tudi na tem teku sem nadvse užival. Ob secer majhni udeležbi mi na štartu skoraj vsi pobegnejo, ko se kratka ravnina počasi spremeni v udobno strmino začnem uživat v prehitevanju, zrak v prvih dveh tretjinah v gozdu fantastičen, na odprtem, pod Belo Pečjo že nagaja malo vročina, moteč je tudi sipek pesek pod nogami. V cilju fantastični razgledi, na eno stran proti kaninskim vrhovom, vizavi kraljujeta Viš in Montaž. Dobrih deset minut sestopa do planinske koče, kjer nas čaka okrepčevalnica s sadjem, keksi in pijačo, ter prtljaga, ki smo jo oddali pred tekmo. Tu podelitve nisem zamudil, okusne pašte sem si privoščil kar dve porciji. Upam, da bo ta tek postal tradicionalen, ter se ga udeleži tudi kaj Slovencev, najboljši dobijo lepe, uporabne nagrade (tekaški čevlji, zložljive palice, dolge hlače,...), jaz sem v teh dveh dneh prinesel kar dva kozarčka medu domov .