fizično ne bi mogla reči, da sem "začela". od vedno. tek je bil vedno sestavni del mene, vzroki se pa z leti spreminjajo.
ko sem bila še malo dete, je bil tek posledica naravne potrebe po gibanju. sem bla pač eden tistih otrok, ki se kasneje tudi v OŠ "niso dali", tako da smo besno plezali po drevesih ter s tem spravljali vzgojiteljice v grozo in ob živce.
potem tudi to ni bilo dovolj in so se spontano začeli treningi in tazaresne tekme ekipnih športov in atletike. moj prosti čas je bil en sam šport in praktično nisem počela drugega. sledila je usmeritev v več smeri bolj specializiranih športnih področij.
ko sem počasi odraščala, so se zaradi takih in drugačnih pretresov pojavile nekajmesečne prekinitve. takrat so prišli tudi
začetki. ne toliko fizični-z-nule, saj sem bila kadarkoli sposobna preteči več km brez problema, ampak bolj psihični.
in vzroki so prehajali od kurjena presežka energije, urejanja misli, tudi gašenja besa všasih
do enostavnega uživanja v naravi, bolšega psihofizičnega počutja, spoznavanja sebe, itd. trenutno je moje športno udejstvovanje (ki obsega precej več, kot samo tek) posledica vsega zgoraj naštetega. poleg tega, da je to postalo del mojega življenja in se mi zdi tako naravno kot dihanje, se zavedam tudi naložbe v prihodnost - kjer je po mojem prepričanju enako potreben tako trening telesa, kot tudi uma. torej, doživljenjski študi in šport, oboje trdo, vendar z zdravo mero (nekako prosto po l. štuklju). s časom izbiram vedno manj čredne športe in vedno bolj tiste entuziastične, brez sponzorjev, denarja in hord navijačev.
si pa nikakor in pod nobenim pogojem ne predstavljam nekoga (in tudi ne poznam nikogar), ki bi mu bil edini cilj teka/športanja izguba telesne teže, pa bi s tem (edinim) ciljem tek ali drugo fizično aktivnost obdržal skozi življenje brez občutka mučenja in slabe vesti.
po mojih izkušnjah tek lahko pomaga trenutno prelomit težko življenjsko situacijo, kot brca v rit, da se spraviš k sebi, nikakor pa zaradi teka ne postaneš nič bolj srečen, odločen ali notranje močen. za to je potrebno veliko več dela, mentalnega, ne fizičnega. da bi ovrgla to mnenje, bi lahko podala veliko protiprimerov, ampak naj bo samo en, pogost in značilen: anoreksija. veliko anoreksičnih punc se (tudi) s športom izčrpuje do onemoglosti, vendar tek ne popravlja njihove samopodobe, ne izboljšuje počutja in notranje moči. tek je samo eno izmed orodij. kot kladivo - z njim lahko zabiješ žebelj, ali pa se treskaš po prstih.