Zadnje novičke

[Barb]

Ja,ko smo se v soboto zvečer, ob strašnem nalivu zunaj, pogovarjali o podvigu za naslednji dan, s kolesom iz Ljubljane do Trsta, 100km, se mi je zdelo vse nekam "v meglo zavito".
Jaz pa na biciklu,100km (Rin-tin-tin,bi reku bratec)
Po misilih mi je šlo vse mogoče:
a se ne bi drago dekle raje peljalo lepo, v udobnem Kludijinem avtu v Trst in doli uživalo
a veš kolk km je to,100,100,100 Lučko in Poldy sta se tudi pripravljala na vožnjo do morja.Ti pa kar tko,ob pijači sprejmeš odločitev
pa zunaj lije,Barbi misli,misli s trezno glavo

Ampak Barb je mislila in mislila,ampak hkrati poslušala Mokijev plan in glava je kr sama prikimavala in se strinjala z vsem kar je Moki predlagal
Ker nisva vedela,ali bova sposobna voziti v povprečju 30km/h,sva sprejela odločitev,da štartava že pred glavnimi in ves čas poskušava voziti pred udeleženci prireditve.
To je pomenilo, štart zame ob pol sedmih iz Ljubljane.Časa imam eno uro da pridem do Vrhnike, nato pa skupaj nadaljujeva.

Ko sem zvečer ležala v postelji me je kar nekaj grabilo v želodčku. , kaj si vse ne omisliš.Strah je malo oblažila misel,da naju bo Katka spremljala z avtom in če me zvije, se še vseeno lahko spokam v avto.

Zvečer dobim klic Tmp.JA,jaz bi pa tudi šla z vama.Še en .A zdej bova imela pa še tako dobro kolesarko zraven.Jaz bom umrla
Ampak seveda,Barb ne bi bila Barb več iz TF-ja nas je,boljše se imamo.Zato Mokiju javim,da se mu bo zjutraj harem povečal za dve ženski in ne samo za eno.

Zjutraj se mi je takoj na obrau razlezil nasmeh,ko sem pogledala skozi okno in opazila,da ne dežuje in da tudi ni tako mrzlo. Pomislila sem tudi na tekače v Trstu, ki so že pridno ta čas nabirali kilometre.Ja moram jih videti danes.Ja,moram in želim si v Trst prepeljati na svojem kolesu.Kakšen avto.Kolo.Lepo počasi in vse se da.

Tmp je bila točna in že sva krenili.Po Tržaški sva se še malo ogrevali(vrtenje jezičkov PRESS ), potem pa sva že zapadli v neumorno poganjanje pedal. Ja,ja,kaj hitro je Tmp zapadla v filing in vmes sem jo kr mal že zgubila, zato je bilo potrebno dretje:"Eeeejjjj, Tmppppp, tukaj zadajjjjj, šeeee jaz "
Na Vrhniko sva prišli še prej kot v uri in Moki je bil zadovoljen kako ne bi bil tri ženske Press
Ker me je bilo malo strah te timske vožnje,in pa predvsem njunih zelo,zelo dobrih koles, sem jima razjasnila,da smo tim z mano,kot najšibkejšim členom.Priznam.Pa sta me takoj potolažila,.....te bo že Katka pobrala,ko boš ležala ob cesti ,sam upava,da ji bošđ sposobna pomahati

Na štartu na Vrhniki so nas v pozdrav pospremili s hupanjem vesele povorke,ki je ravno zaključevala poroko. Po mojem so si mislili:"Tile pa so eni norci "
Takoj je sledil Logaški klanec, z mano daleeeeeččč,daalllleeečč zadaj. Moja dva je kar odneslo v klanec, ampak sta bila v Logatcu kljub vsemu že malo v skrebeh zame in sta me počakala. Po mojem sta se zbala,kaj boste z njima naredili vi, če ne bosta skrbela za MamoŠeflo

Potem sledi kolesarjenje,kolesarjenje,sanjarjenje,kolesarjenje gor,pa še mal gor. V Divači smo naredili postanek, da smo napolnili zaloge. Zdaj pa samo še dooollll,dol,dol.Kolk je pa letel tam od Senožeč naprej.Huuuh.Mega To mi deli Samo še veter v laseh.To je veliko bolje kot se voziti v cabriju

Na meji nas je dohitela Katka, ki ji Italjanski carinik,kljub lepim pogledom ni dovolil,da nas slika obrnjene proti Italiji
Sledila je samo še adrenalinska vožnja navzdol v Trst.Uhh,kolk adrenalina.Smo se kr spustl.Živi norci,vam povem

Ko smo se ustavili,je Tmp-jin garmin pokazal 107km Barb zamgala si

Po obisku tekačev na glavnem trgu in seveda okrepčil,ki soo nam jih tam ponudili hvala vsem, smo pobrali še Kaludi Mokiju se je čedalje bolj smejalo in jo mahnili na plažo. Tam pa skok v prijetno morje in nato še poležavanje na sončku. Sama skoraj nisem mogla vrejti.Prejšnji dan tako turoben in žalosten, danes pa tako lep dan.

Ja in za tako lep dan se moram zahvaliti najprej Mokiju, da me je vzel v ekipo(čeprav je vedel,da sem najšibkejši člen ), hvala Tmp za hlače brez tega bi danes vrjetno bolj težko hodila , hvala Katki za spremljanje in fotografiranje, in hvala tudi Klaudi,ker smo potem z nejnno pomočjo uspeli stovoriti nazaj vsa kolesa in vse udeležence tega dne.
Havla vsem,da ste mivčeraj naredili in lep in nepozaben dan.Nikoli ne bom pozabila,kje in s kom sem prevozila svojih sanjskih 100km.

Aaahhh,zdej mate pa dost Norma za ta mesec izpolnjena

[LILA]

BRAVO BARB

tudi jaz sem bila na tem maratonu, škoda, da se nisva srečali.
Men je števc pokazal 103km in se mi zdi, da je kar točen.
No jaz sem morala prebrcati še do Divače, ker sem šla z vlakom nazaj.
Na vlaku pa žur do Ljubljane.

[pegaz]

Bravo, Barb in Lila! in Tmp in Katka in Moki!

Takle kolesarski podvig ni od muh, še posebej, če greste sami brez udobnosti skupine, ki tunelizira pred vami (kot smo šli mi v Brda na Češnje).

Moje čestitke. Men je bilo že tistih 13 na Bledu kar hudih

LL, TriPegaz

[mare]

Meni je pa tale maraton malo čuden. Vožnja v zaprti skupini precej počasneje kot 30/h (morda dobrih 25). V klanec se čelo odmakne, tako da gre v hrib skoraj hitreje od ravnine (zame kar malo prehitro). Potem pa na ravnem čakanje zaostalih, počasna vožnja, drenjanje, prehitevanje, precej čudnih manevrov neizkušenih kolesarjev. Potem še vožnja nazaj do vlaka v klanec in proti vetru. Je nekako odveč. Je pa tudi kar nekaj lepega. Lepa trasa, lepo se je peljati čez mejo, pa ljudje, ki so morali zaradi nas čakati še nekaj dlje veselo in navdušeno mahajo. Najbolj všeč od vsega pa mi je bila ena ženička v Trstu, ki je iz okna navdušeno vpila: Naši grejo, bravo junaki, bravo fantje.

[tmp]

Ja res je bil prijeten tale naš kolesarski maraton, začel se je sicer zelo zgodaj, zame je to še sredi noči ob pol sedmih ampak ko se človek ogreje pa kar leti.

Tistih dvajset km do Vrhnike je minilo kot bi mignil, ko se nama je z Barb pridružil še Moki je bilo še bolj veselo. Kilometri so kar leteli in ko smo se malo ustavili in se podprli, sploh nisem mogla verjeti, da je za nami že sedemdeset km. Od tam pa samo še navzdol, kako smo šli.

Ko pa smo se spuščali proti Trstu, se mi je pa zdelo, da se je cesta kar pokonci postavila in sem bila strašno vesela, ko sem pred sabo zagledala železniško postajo. Pa sem pomislila, groza, da bi morala po tem hribu gor....

Na koncu pa je bilo najboljše, ko smo se vrgli še v morje.