Še jst dodam svoj lonček...
najprej seveda hvala nti za družbo in fajn organizacijo. Še malo, pa bova obe lahko tekli, kokr si zasluživa, ne (ti sevede mal bl hitr...zaenkrat
).
Drugače pa...malo me je skrbelo, ko ni bil Fotr edini, ki me je bil vesel, pa je hkrati ugotovil, da sem rahlo bleda...brez skrbi, ravno grem na morje, pa bom tam poskusila ujet malo barve v lica.
Komaj sem čakala, da grem spet tečt in vas vse vidim, ponosna, ker gre z mano alja pa uroš...ki je šel prvič sploh na katerikoli tek...pa še na tek tf...pa se še včlanil ni (je reku da se bo).
Začnemo...in naenkrat...aaaauuuuu!..kaj je to zdej?...kr neki koleno boli, pa levi kolk...hmm...mogoče je samo malo zateglnjen od včerajpnjega teka...bomo vidl...ampak ne - vedno bolj boli. pišuka...nč...tole ne bo dobr, je treba kr pazit, če hočm celo življenje tečt...
In se ustavim. Razmišljam, naj grem nazaj, ali naj le zelo hitro hodim?...odločim se za drugo, in pridruži se mi nta...s svojim hudičkom pod rebri...in greva...
Malo sem žalostna...ampak vseeno ponosna, da sem našla kompromis med željami in zmožnostmi...
Pri kanjonu poklepetamo, alja se bori z žuljem in se tudi ne da...in kar zavidam ji, ko odteče nazaj s Fotrom. Sej bom drugič tekla...se tolažim...najprej se mora tole kujavo koleno malo umiriti...in grem peš nazaj z Urošem, ki je danes prvič sploh tekel (če odštejemo ure telovadbe v oš...). Hodim...kakor hitro se da...in malo tečem...in pot mine...prijetno, tako, v izi...
Na cilju so že vsi...in kljub temu, da je bil danes zame blazno čuden "tek", sem ponosna...ker sem znala poslušati svoje telo in dobre nasvete izkušenejših tekačev...
Na analizi se mi vidi, da sem malo žalostna in zaskrbljena...a vseeno mine zelo prijetno. Kar potolažim se, ko mi Fotr prijazno posodi svoj pulover, da me ne bi zeblo...hmm...mogoče ga bom pa "pozabila" vrniti, ker me spominja na tvojo prijaznost in vztrajnost ter vse tiste stvari, ki te delajo tako velikega v svoji skromnosti...še enkrat hvala...tudi vsem ostalim za družbo in spodbudne besede.
Doma me premaga utrujenost...zaspim kot ubita in s sabo v sanje nesem naročje skrbi...kako bo jutri? kako bom vstala iz postelje? težko in škripajoče?...zmanjka me...
Zbudim se 12 globokih ur kasneje...
Premaknem koleno...nič...kolk...nič...le rahla utrujenost v mišicah nakazuje, da sem pred kratkim spet stekla...
Srečna sem...
Zdaj grem...čakajo me...
In še pred kopalkami in zobno krtačko sem spakirala tudi tekaško opremo. Komaj čakam, da ob obali pustim svoje sledi...če bo bolelo, bodo pač le za odtenek bolj umirjene...
m
...si kdaj tekel po jasah svoje duše...