- 24 Maj 2009, 09:03
#183293
Ja, bem, če ni prav nobenga, da bi kaj napisal o vročem teku v Hotedršici, bom pa spet jast tista, ta prva…
V glavnem, ko sva šla iz Vipave, je kazal termometer 36°C. Uf, ta bo pa tak, bolj topel tek.
Ma, ko smo prišli na kraj zločina, je en malčk pihljalo, tako, da se je vsaj dihat dalo. In rešilec je tudi že čakal, ma sem upala, da bo res samo čakal do konca.
Srečam Simona Aliča, pove, da je tekel že na celjsko Grmado, seveda zmagal in kot da je prišel iz fotelja, prišel še na teh 13 km take, razgibane progce… Ma, je v cilju rekel, da sta mu bile obe progi pisani na kožo, Grmada, k je skoraj navpična in ta, k je tako, malo gore, malo dole…
Pa ne vprašte, če je zmagal tudi tuki… ja, Simon, vsaka ti čast!!!
Recept za zmago: Že en parkrat sem ga vidla, kako zmaže pol urce pred tekom eno banano in eno frutabelco…PST, pa ne okol govort!!!
Pa sem ga tudi sama en parkrat oponašala – MA PRAV BREZ HASKA!!! Oziroma brez kakšne vidne razlike v mojem super hitrem teku. No, tudi tokrat se nisem izneverila trpljenju med tekom, na vseh tistih vzponih, ko sem si govorila: MA NE GREM VEČ TEJKAT U HRIB, TUD ČE MI PLAČAJO, NJE!!! IN ŠE TA VROČINA MI TOLČE PO MOŽGANIH, OJ ,OJ,OJ, MATI, BEJŽI DOMOV, IMAŠ ŠE TOLKU CUNJ ZA OPRAT …
Tako se mi je že pri prvem km vse motalo po možganih… No, pole sem se malo udejlala in ko sem pol minutke po cilju prišla k sebi, se mi je v glavi loputa obrnila kontra--- Ja, kolk je blo super!!!!
Kdaj bo naslednji tek?
No, zdej moram napisat eno pripombo, ki jo ima kar en par žensk. Dosti njih je reklo, da tej ločeni štarti in ločena proga za moške in ženske nej nobejni rejči podobna. Da bi morali dobit eno tako zlato sredinco okoli 10 km, ki bi jo odtekli vsi skupaj. Kej misliste, ženske je strah, same tejkat tam po gozdi in če prav fejst pomislim, vejm, da tudi moški ne bi imeli nič proti, če bi tekali za kašno brhko pupco… In pole imajo še uni računalničarji dejlo, k morajo pr nas odštevat vse tiste minute, k smo štartale za moškimi. Tako, da če b se dalo kej razmislit o skupnem teku…
No, pašta mi najprej ni šla, ko se mi je pa v želodčku vse pošlihtalo, je tudi pašta teknila. Nagrado sem dobila fejst – stensko uro ( za v našo novo kučico) in tudi pole, ko sem kupla še srečke po en ojro, je bla kar sreča na moji strani…
Tako. Meni je blo fejst, pridem next year spejt!
Čestitke vsem tekačem, posebej zmagovalcem in zmagovalkam, še posebej pa tudi tistim malo močnejšim, ki so si upale spoprijeti se z ne prav lahko progo! ( sem spadam tudi jast, of course!)
V glavnem, ko sva šla iz Vipave, je kazal termometer 36°C. Uf, ta bo pa tak, bolj topel tek.
Ma, ko smo prišli na kraj zločina, je en malčk pihljalo, tako, da se je vsaj dihat dalo. In rešilec je tudi že čakal, ma sem upala, da bo res samo čakal do konca.
Srečam Simona Aliča, pove, da je tekel že na celjsko Grmado, seveda zmagal in kot da je prišel iz fotelja, prišel še na teh 13 km take, razgibane progce… Ma, je v cilju rekel, da sta mu bile obe progi pisani na kožo, Grmada, k je skoraj navpična in ta, k je tako, malo gore, malo dole…
Pa ne vprašte, če je zmagal tudi tuki… ja, Simon, vsaka ti čast!!!
Recept za zmago: Že en parkrat sem ga vidla, kako zmaže pol urce pred tekom eno banano in eno frutabelco…PST, pa ne okol govort!!!
Pa sem ga tudi sama en parkrat oponašala – MA PRAV BREZ HASKA!!! Oziroma brez kakšne vidne razlike v mojem super hitrem teku. No, tudi tokrat se nisem izneverila trpljenju med tekom, na vseh tistih vzponih, ko sem si govorila: MA NE GREM VEČ TEJKAT U HRIB, TUD ČE MI PLAČAJO, NJE!!! IN ŠE TA VROČINA MI TOLČE PO MOŽGANIH, OJ ,OJ,OJ, MATI, BEJŽI DOMOV, IMAŠ ŠE TOLKU CUNJ ZA OPRAT …
Tako se mi je že pri prvem km vse motalo po možganih… No, pole sem se malo udejlala in ko sem pol minutke po cilju prišla k sebi, se mi je v glavi loputa obrnila kontra--- Ja, kolk je blo super!!!!
Kdaj bo naslednji tek?
No, zdej moram napisat eno pripombo, ki jo ima kar en par žensk. Dosti njih je reklo, da tej ločeni štarti in ločena proga za moške in ženske nej nobejni rejči podobna. Da bi morali dobit eno tako zlato sredinco okoli 10 km, ki bi jo odtekli vsi skupaj. Kej misliste, ženske je strah, same tejkat tam po gozdi in če prav fejst pomislim, vejm, da tudi moški ne bi imeli nič proti, če bi tekali za kašno brhko pupco… In pole imajo še uni računalničarji dejlo, k morajo pr nas odštevat vse tiste minute, k smo štartale za moškimi. Tako, da če b se dalo kej razmislit o skupnem teku…
No, pašta mi najprej ni šla, ko se mi je pa v želodčku vse pošlihtalo, je tudi pašta teknila. Nagrado sem dobila fejst – stensko uro ( za v našo novo kučico) in tudi pole, ko sem kupla še srečke po en ojro, je bla kar sreča na moji strani…
Tako. Meni je blo fejst, pridem next year spejt!
Čestitke vsem tekačem, posebej zmagovalcem in zmagovalkam, še posebej pa tudi tistim malo močnejšim, ki so si upale spoprijeti se z ne prav lahko progo! ( sem spadam tudi jast, of course!)
!
!
