- 10 Avg 2009, 16:29
#192694
Pozdravljeni Ultraši in ostali člani TF!
Pa je tu- poročilo. Z napakami vred ampak "u jednom dahu"!
Lepa vremenska napoved za vikend mi ni dala miru in odločitev je padla: GREM! Načrt je bil, da s turo opravim v dveh dneh (NON STOP - brez vmesnega spanja) z minimalno opremo. Torej po noči naj bi prehodil/pretekel tisti del poti , ki ga kar najbolje poznam (dele poti Kozjaka in Pohorja). Začel sem v petek zvečer, v Mariboru ( Fontana) ob 21,30 h. Polna luna in dokaj topla noč sta bili zadosti za lepe obete. Sledili so vzponi in spusti po Kozjaškem hribovju: temna Kamnišak graba , mimo Bobiča pod Urbanom, čez Gaj, Tojzlov in Žavcarjev vrh na Duh. Tu se mi je nasmehnila sreča, saj je ob 3 h zjutraj trgovina »bila odprta« ( lastnik se je oskrboval za pot na morje). Še bolj poln optimizma sem se podal naprej. Na Remšniku me je dočakal krasen sončni vzhod in prvo filmčakanje. Vsako uro sem se ustavil za 3-5 minut (počitek, pitje, prigrizek). Kljub stalno mokrim teniskam, občasnim »koprivnim kopelim« do pasu in dokaj neprehodnim potem ( zadnje neurje je zelo uničilo poti) , kakšnih posebih problemov nisem imel. Naredil se je krasen dan in ob prav tako krasni naravi mi je pot bila v užitek. Za Kaplo je sledil vzpon na Sv. Pankracij. Ob poti zagledam kapitalnega jurčka. Tokrat ga težkega srca – pustim drugim : je prevelik, da bi ga vzel s sabo. Tu se odločim za »spremembo načrta«: Namesto da nadaljujem proti Kapunarju in Radlpasu, se odličim za bližnjico ( direktno) proti Ivniku ( Eibisvald). S tem naj bi prihranil kar nekaj km poti. Pot do Ivnika (vglavnem spust) je bila dobro označena toda dokaj zaraščena ampak brez težav sem prišel v Ivnik . Zavijem v trgovino (Billa) in se oskrbim s potrebnim. Pred mano je bil en sam dolg vzpon do vrha Golice. Najprej do naselij Sv. Osvald in Sv. Katarine ter proti gostilni Jagervirt. Vmes mi »dela družbo« konjenica 4-rih divjih jezdecev , ki me občasno »prehitevajo«. Srečam tudi kakšnega planinca, saj je vreme prav čudovito. Tu se začne »planinski svet« in pot je vedno lepša. Kar hitro sem v koči Brandl. Naročim gobovo juho in koka kolo. Oskrbeljen se zapodim proti Koralpam. Pred mano je bil najlepši del poti v Avstriji. Prav uživam v pogledih na prekrasno naravo z neskončnimi podobami. Res vredno truda in obiska. Proti vrhovom se nekoliko stemni, ohladi in začne škropiti. Na srečo je veter oblake pregnal nekoliko vzhodno in večje sile ni bilo. Nekoliko neprevidno (utrujenost ?) se vzpenjam skozi čredo krav in … bikov. Le pet metro od sebe zagledam dva »gospodarja z obroči v nozdrvih«. Čudno me opazujeta. Oddahnem si, ko ugotovim, da le nisem tako nezaželen ( pred tem sem » preventivno skril kričeče barve naglavnega traku« ). Še pred temo sem pri vrhu. zadovoljen ugotovim, da sem časovno v planu, brez kakšnih težav z žulji in še dokaj dobro »pri nogah«. Naredim par posnetkov in hitro zavijem nazaj proti SLO, tokrat proti Kugelrecku in Košenajku. Pot dobro poznam in z veseljem se začnem spuščati. Na južni strani je več pašnikov in več govedi. Tokrat previdno naredim velik krog okrog črede. Tek navzdol po mehkih cvetličnih in travnih rušah je čudovit. V zadnjem viru vode ( do Dravograda) - potoku pod daljnovodom- se napijem vode in napolnim zalogo. Tudi ta del Golice je en sam »prekrasen vrt«. Žal, se hitro spusti tema in sem spet sam z naglavno svetilko. Počitek vsako uro je zakon. Na jasi ob poti, na mehkem mahu, se tokrat tudi uležem in malo zadremam. Na srečo, je pot skozi gozd, ki ga je zadel vetrolom – tokrat očiščena. Drugače bi se spet »plazil« okrog dreves. Enakomerno korakam skozi gozd in noč ter delam načrte za naprej. Želim so priti v Dravograd ko je še odprta kakšna gostilna (okrog polnoči). Vedno bolj utrujen sem in zaspan. Zaspati ne upam, saj bi sledila podhladitev. Zato se ustavljam le za krajši čas . Na pol poti do Dravograda mi zmanjka hrane in vode . Mrzlično razmišljam o kakšnem izvirčku. Spomnim se enega pred Košenjakom na avstrijski strani in to mi da novo moč. Pohitim. Presrečen ugotovim, da vode je. Napijem se in napolnim zalogo. Do Dravograda sem oskrbljen. Pod vrhom Košenjaka, na avstrijski strani me razveseli klop v zavetju odslužene planinke koče (zavetišča). Uležem se za krajši čas in počivam. Čas me preganja. Hitro sem na vrhu Košenjaka in zadovoljen se takoj spustim navzdol. Ustavim se in zamenjam baterijske vložke z novimi: pred mano je en zelo dolg in strm spust v Dravograd. 1200 metrov višinske razlike pove vse. In vse bi bilo lepo, če ne bi pot bila dobesedno »razrita«!. Zadnje neurje je pot v celoti dobesedno »uničilo« . Če je ta pred mesecem bila shojena in tekoča, je zdaj bila dobesedno brezpotje. Spust po takšni poti mi je vzel dosti več časa, pa tudi zašel sem pri iskanju boljše poti. Utrujen pridem v Dravograd. Žal, prepozno , ob 2,30 h. Vse je bilo že zaprto. Na avtobusni postaji , na klopi počivam in razmišljam kako naprej. Pot do Kremžarjevega vrha in koče ( hrane) je bila »neskončno daleč«. Razmišljam tudi o tem, da neham, toda te misli sem hitro odmislil, saj kje pa naj bom do jutra? Preobujem nove nogavice. Nadaljujem in se počasi podam v strmino nad Dravogradom. Koraki so počasni in kratki. Poberem kislo jabolko na cesti. Nekaj moči mi le da. Tablete Dextro tokrat niso delovale, ali pa. Na začetku gozda je voda (potok) . Tablete Magnezi + Kalcij raztopljene v vodi me osvežita in bolj optimistično korakam naprej. Tudi ta pot je dokaj neshojena in razrita, ampak gre. Moči v nogah je vedno manj. Težavno se menjujejo kratki vzponi in spusti, tudi ravninskih poti je kar nekaj. Vedno bolj sem utrujen in zaspan. Imam občutek, da bom zaspal v hoji. Nikjer kakšne klopi ali drv, da bi se usedel ali ulegal. Pogledam tudi staro uto v gozdu, ampak je preveč zanemarjena, da bi si upal v njej prespati. Razmišljam, kako čim prej končati pot: vrniti se v Dravograd, nadaljevati do Kremžarice in potem spustiti v Sl. Gradec… Korakam avtomatsko, se borim s spancem in čakam, da se kaj zgodi. Počasi se dani in zaslišim avto. Dvignem prst, toda ta ne ustavi. Grem naprej. Vedno bolj se vleče. Končno opazim klop pod staro lipo. Uležem se. Razmišljam da nastavim uro, ampak nimam moči. Zaspim. Naenkrat se zbudim. Kot da bi se migljava klop želela podreti. Pogledam na uro. Spal sem le 5 minut. Čisto prebujen in z neko novo energijo nadaljujem pot.
Strmina pod kočo je prav tako razrita, ampak bližina koče mi da moč in pridem brez ustavljanja. Končno hrana. Naročim pasulj in kokto (koka kole še vedno nimajo). Prijetna oskrbnika mi ponudita še nekaj sladkih prigrizkov. Oblačno jutro je in začne deževati. Spet pomisleki kako naprej. Napoved naj bi bila nasprotna- sončno in brez padavin. Poln energije in moči – nadaljujem proti Kopam. Rahlo škropi ampak ni moteče.
Narava je tudi v deževnem dnevu prekrasna. Vsak obisk je novo izjemno doživetje. Občasno se na poti pojavi kakšen planinec ali nabiralec črnic in mi popestri dan. Tudi škropiti preneha. Hitro sem na Ribniški koči. »Pol litra koka kole prosim«. Zdaj že »računam« čas prihoda v Maribor. Vsekakor pred temo. Je to sploh možno? Na srečo so koče na poti odprte in je lažje. Naredi se lep dan in na Lovrenških jezerih in okolici se trli od obiskovalcev. Koča na pesku. Naročim gobovo juho in koka kolo. Srečam sodelavca in poklepetamo. Zdaj že moram priti do Maribora- če sem mu to rekel. Nekoliko daljši počitek me »ohromi« in korak mi nikakor ne steče. Odločim se za počitek. Uležem se na travo in malo zadremam. Je pomagalo. Nadaljujem kar hitro. Pot mi je znana. Proti Šumiku – kriza. Hoja po cesti z gramozom mi nikakor ne leži. Pot ki jo tako dobro poznam, je zdaj »daljša in z več ovinkov«. Zdaj že preklinjam vsak »nov ovinek« ali »daljši kos ceste« kot sem ga pričakoval. Šumik in voda. Končno. Tablete spet delujejo. Kako naprej? Odločim se za transverzalo (težje), saj sem z cesto imel preveč preglavic. Čeprav je tudi ta pot bila razrita od neurja, mi hoja gor in dol ni delala težav. Po načrtu sem že na Arehu in Ruški koči. Zdaj sem že bil prepričan, da mi bo uspelo. Sendvič in koka kola mi dodatno »dvigneta moč«. Do Belvija grem kot v transu. Brez ustavljanja se spustim navzdol. Nad Lukejem se le ustavim. Je prestrmo, in z hitrim tempom bi lahko poškodoval kolena. »Žagam« levo desno in obremenjujem palice. Počasi le pridem do Trikotne jase. Oddahnem si. Naprej bo lažje. Skoraj tekaško se še pred temo spustim do vznožja. Juhu! Uspelo mi je!
Statistika: čas: 46 ur in 18 minut
dolžina : cca 200 km
višinci : 7180 gor in prav toliko dol
občutki: nepozabni
Pa še to: res je, pri tem nisem prehodil/pretekel celotni Kozjak. V tem trenutku tega enostavno ne zmorem, bo pa to izziv za v bodoče.
Upam, da bom kamlu tudi sam prebral podobno poročilo koga od vas!
Lep pozdrav iz Maribora! Zvone
Pa je tu- poročilo. Z napakami vred ampak "u jednom dahu"!
Lepa vremenska napoved za vikend mi ni dala miru in odločitev je padla: GREM! Načrt je bil, da s turo opravim v dveh dneh (NON STOP - brez vmesnega spanja) z minimalno opremo. Torej po noči naj bi prehodil/pretekel tisti del poti , ki ga kar najbolje poznam (dele poti Kozjaka in Pohorja). Začel sem v petek zvečer, v Mariboru ( Fontana) ob 21,30 h. Polna luna in dokaj topla noč sta bili zadosti za lepe obete. Sledili so vzponi in spusti po Kozjaškem hribovju: temna Kamnišak graba , mimo Bobiča pod Urbanom, čez Gaj, Tojzlov in Žavcarjev vrh na Duh. Tu se mi je nasmehnila sreča, saj je ob 3 h zjutraj trgovina »bila odprta« ( lastnik se je oskrboval za pot na morje). Še bolj poln optimizma sem se podal naprej. Na Remšniku me je dočakal krasen sončni vzhod in prvo filmčakanje. Vsako uro sem se ustavil za 3-5 minut (počitek, pitje, prigrizek). Kljub stalno mokrim teniskam, občasnim »koprivnim kopelim« do pasu in dokaj neprehodnim potem ( zadnje neurje je zelo uničilo poti) , kakšnih posebih problemov nisem imel. Naredil se je krasen dan in ob prav tako krasni naravi mi je pot bila v užitek. Za Kaplo je sledil vzpon na Sv. Pankracij. Ob poti zagledam kapitalnega jurčka. Tokrat ga težkega srca – pustim drugim : je prevelik, da bi ga vzel s sabo. Tu se odločim za »spremembo načrta«: Namesto da nadaljujem proti Kapunarju in Radlpasu, se odličim za bližnjico ( direktno) proti Ivniku ( Eibisvald). S tem naj bi prihranil kar nekaj km poti. Pot do Ivnika (vglavnem spust) je bila dobro označena toda dokaj zaraščena ampak brez težav sem prišel v Ivnik . Zavijem v trgovino (Billa) in se oskrbim s potrebnim. Pred mano je bil en sam dolg vzpon do vrha Golice. Najprej do naselij Sv. Osvald in Sv. Katarine ter proti gostilni Jagervirt. Vmes mi »dela družbo« konjenica 4-rih divjih jezdecev , ki me občasno »prehitevajo«. Srečam tudi kakšnega planinca, saj je vreme prav čudovito. Tu se začne »planinski svet« in pot je vedno lepša. Kar hitro sem v koči Brandl. Naročim gobovo juho in koka kolo. Oskrbeljen se zapodim proti Koralpam. Pred mano je bil najlepši del poti v Avstriji. Prav uživam v pogledih na prekrasno naravo z neskončnimi podobami. Res vredno truda in obiska. Proti vrhovom se nekoliko stemni, ohladi in začne škropiti. Na srečo je veter oblake pregnal nekoliko vzhodno in večje sile ni bilo. Nekoliko neprevidno (utrujenost ?) se vzpenjam skozi čredo krav in … bikov. Le pet metro od sebe zagledam dva »gospodarja z obroči v nozdrvih«. Čudno me opazujeta. Oddahnem si, ko ugotovim, da le nisem tako nezaželen ( pred tem sem » preventivno skril kričeče barve naglavnega traku« ). Še pred temo sem pri vrhu. zadovoljen ugotovim, da sem časovno v planu, brez kakšnih težav z žulji in še dokaj dobro »pri nogah«. Naredim par posnetkov in hitro zavijem nazaj proti SLO, tokrat proti Kugelrecku in Košenajku. Pot dobro poznam in z veseljem se začnem spuščati. Na južni strani je več pašnikov in več govedi. Tokrat previdno naredim velik krog okrog črede. Tek navzdol po mehkih cvetličnih in travnih rušah je čudovit. V zadnjem viru vode ( do Dravograda) - potoku pod daljnovodom- se napijem vode in napolnim zalogo. Tudi ta del Golice je en sam »prekrasen vrt«. Žal, se hitro spusti tema in sem spet sam z naglavno svetilko. Počitek vsako uro je zakon. Na jasi ob poti, na mehkem mahu, se tokrat tudi uležem in malo zadremam. Na srečo, je pot skozi gozd, ki ga je zadel vetrolom – tokrat očiščena. Drugače bi se spet »plazil« okrog dreves. Enakomerno korakam skozi gozd in noč ter delam načrte za naprej. Želim so priti v Dravograd ko je še odprta kakšna gostilna (okrog polnoči). Vedno bolj utrujen sem in zaspan. Zaspati ne upam, saj bi sledila podhladitev. Zato se ustavljam le za krajši čas . Na pol poti do Dravograda mi zmanjka hrane in vode . Mrzlično razmišljam o kakšnem izvirčku. Spomnim se enega pred Košenjakom na avstrijski strani in to mi da novo moč. Pohitim. Presrečen ugotovim, da vode je. Napijem se in napolnim zalogo. Do Dravograda sem oskrbljen. Pod vrhom Košenjaka, na avstrijski strani me razveseli klop v zavetju odslužene planinke koče (zavetišča). Uležem se za krajši čas in počivam. Čas me preganja. Hitro sem na vrhu Košenjaka in zadovoljen se takoj spustim navzdol. Ustavim se in zamenjam baterijske vložke z novimi: pred mano je en zelo dolg in strm spust v Dravograd. 1200 metrov višinske razlike pove vse. In vse bi bilo lepo, če ne bi pot bila dobesedno »razrita«!. Zadnje neurje je pot v celoti dobesedno »uničilo« . Če je ta pred mesecem bila shojena in tekoča, je zdaj bila dobesedno brezpotje. Spust po takšni poti mi je vzel dosti več časa, pa tudi zašel sem pri iskanju boljše poti. Utrujen pridem v Dravograd. Žal, prepozno , ob 2,30 h. Vse je bilo že zaprto. Na avtobusni postaji , na klopi počivam in razmišljam kako naprej. Pot do Kremžarjevega vrha in koče ( hrane) je bila »neskončno daleč«. Razmišljam tudi o tem, da neham, toda te misli sem hitro odmislil, saj kje pa naj bom do jutra? Preobujem nove nogavice. Nadaljujem in se počasi podam v strmino nad Dravogradom. Koraki so počasni in kratki. Poberem kislo jabolko na cesti. Nekaj moči mi le da. Tablete Dextro tokrat niso delovale, ali pa. Na začetku gozda je voda (potok) . Tablete Magnezi + Kalcij raztopljene v vodi me osvežita in bolj optimistično korakam naprej. Tudi ta pot je dokaj neshojena in razrita, ampak gre. Moči v nogah je vedno manj. Težavno se menjujejo kratki vzponi in spusti, tudi ravninskih poti je kar nekaj. Vedno bolj sem utrujen in zaspan. Imam občutek, da bom zaspal v hoji. Nikjer kakšne klopi ali drv, da bi se usedel ali ulegal. Pogledam tudi staro uto v gozdu, ampak je preveč zanemarjena, da bi si upal v njej prespati. Razmišljam, kako čim prej končati pot: vrniti se v Dravograd, nadaljevati do Kremžarice in potem spustiti v Sl. Gradec… Korakam avtomatsko, se borim s spancem in čakam, da se kaj zgodi. Počasi se dani in zaslišim avto. Dvignem prst, toda ta ne ustavi. Grem naprej. Vedno bolj se vleče. Končno opazim klop pod staro lipo. Uležem se. Razmišljam da nastavim uro, ampak nimam moči. Zaspim. Naenkrat se zbudim. Kot da bi se migljava klop želela podreti. Pogledam na uro. Spal sem le 5 minut. Čisto prebujen in z neko novo energijo nadaljujem pot.
Strmina pod kočo je prav tako razrita, ampak bližina koče mi da moč in pridem brez ustavljanja. Končno hrana. Naročim pasulj in kokto (koka kole še vedno nimajo). Prijetna oskrbnika mi ponudita še nekaj sladkih prigrizkov. Oblačno jutro je in začne deževati. Spet pomisleki kako naprej. Napoved naj bi bila nasprotna- sončno in brez padavin. Poln energije in moči – nadaljujem proti Kopam. Rahlo škropi ampak ni moteče.
Narava je tudi v deževnem dnevu prekrasna. Vsak obisk je novo izjemno doživetje. Občasno se na poti pojavi kakšen planinec ali nabiralec črnic in mi popestri dan. Tudi škropiti preneha. Hitro sem na Ribniški koči. »Pol litra koka kole prosim«. Zdaj že »računam« čas prihoda v Maribor. Vsekakor pred temo. Je to sploh možno? Na srečo so koče na poti odprte in je lažje. Naredi se lep dan in na Lovrenških jezerih in okolici se trli od obiskovalcev. Koča na pesku. Naročim gobovo juho in koka kolo. Srečam sodelavca in poklepetamo. Zdaj že moram priti do Maribora- če sem mu to rekel. Nekoliko daljši počitek me »ohromi« in korak mi nikakor ne steče. Odločim se za počitek. Uležem se na travo in malo zadremam. Je pomagalo. Nadaljujem kar hitro. Pot mi je znana. Proti Šumiku – kriza. Hoja po cesti z gramozom mi nikakor ne leži. Pot ki jo tako dobro poznam, je zdaj »daljša in z več ovinkov«. Zdaj že preklinjam vsak »nov ovinek« ali »daljši kos ceste« kot sem ga pričakoval. Šumik in voda. Končno. Tablete spet delujejo. Kako naprej? Odločim se za transverzalo (težje), saj sem z cesto imel preveč preglavic. Čeprav je tudi ta pot bila razrita od neurja, mi hoja gor in dol ni delala težav. Po načrtu sem že na Arehu in Ruški koči. Zdaj sem že bil prepričan, da mi bo uspelo. Sendvič in koka kola mi dodatno »dvigneta moč«. Do Belvija grem kot v transu. Brez ustavljanja se spustim navzdol. Nad Lukejem se le ustavim. Je prestrmo, in z hitrim tempom bi lahko poškodoval kolena. »Žagam« levo desno in obremenjujem palice. Počasi le pridem do Trikotne jase. Oddahnem si. Naprej bo lažje. Skoraj tekaško se še pred temo spustim do vznožja. Juhu! Uspelo mi je!
Statistika: čas: 46 ur in 18 minut
dolžina : cca 200 km
višinci : 7180 gor in prav toliko dol
občutki: nepozabni
Pa še to: res je, pri tem nisem prehodil/pretekel celotni Kozjak. V tem trenutku tega enostavno ne zmorem, bo pa to izziv za v bodoče.
Upam, da bom kamlu tudi sam prebral podobno poročilo koga od vas!
Lep pozdrav iz Maribora! Zvone
Čestitke za ta res ultra podvig 
za opravljeno mega pot, reportažo in fotke. Manjka mogoče samo GPS, ki bi bil ob teh kilometrih in urah res nekaj posebnega.