- 15 Maj 2012, 07:38
#279350
Imaš prav, ker imam vsega skup poln kufr. Predvsem tistega, ko bi, če bi, a sploh bi. Vem, česa sem sposobna, vem, kolikokrat bi bila sposobna priti gor, haha, če bi bila zadeva npr. s sobote na nedeljo, ko je bila vlaga v luftu. Dosti imam vsega skupaj, ker vem, da sem dobro pripravljena, da imam dovolj podlage, in da še vedno ne morem predvidevati, kako mi bo šlo, oziroma delati kakršen koli plan vnaprej je pri meni čisto brez zveze, ker je vse skupaj tako zelo odvisno od vremena in to od tistega dobesednega, ne od tistega v moji glavi. ta čisto klapa.
In potem se pojavi naslednja misel, ali se mi sploh splača, ker očitno lahko crknem po par minutah ali pa zadevo celo speljem, čeprav v omejenih okvirjih. No, ali pa je slučajno tisti dan klima za moje bronhije ok. Pismo, ne vem, dohtarji pravijo, da astme nimam (hiphiphurej), torej mi ostanejo še vse moje alergije in švoh pljučna kapaciteta. Jupi še za pljuča s kapaciteto upokojenca. Kaj čmo, rekreacija zaželena, a v zgodnjih jutranjih urah, no, takrat sem na Primožu uživala, to mi lahko verjamete, prej in potem pa ni bilo ravno tako, to so bili trije vzponi, ostalih 12 pa tako na blef.
No, ja, glede na to, da se mi v bližnji prihodnosti obeta malce bolniškega staleža, po katerem bo kar nekaj časa na voljo za razmišljanje, puške še ne bom vrgla v koruzo. GM4O bom pač izpustila (bom srečna, če mi bo uspelo priti vsaj navijat), v Cortino se bom šla sprehajat... Še dobro, da ostajajo še kaki izzivi za kasneje, drugače bi se že smilila sama sebi .
No, ja, izjamrala sem se, zdaj pa naprej v lepši dan. Ker še vseeno je bolje tako kot če ne bi sploh mogla. Se zahvaljujem vsem in vsakemu posebej za vzpodbudo, pozdrav, nasmeh, vsakdo ima svoje "težave in težavice", ampak Primož je le Primož...
PeterM napisal/-a: Loni je videti huda nase, čeprav
ima respektibilen rezultat.
Imaš prav, ker imam vsega skup poln kufr. Predvsem tistega, ko bi, če bi, a sploh bi. Vem, česa sem sposobna, vem, kolikokrat bi bila sposobna priti gor, haha, če bi bila zadeva npr. s sobote na nedeljo, ko je bila vlaga v luftu. Dosti imam vsega skupaj, ker vem, da sem dobro pripravljena, da imam dovolj podlage, in da še vedno ne morem predvidevati, kako mi bo šlo, oziroma delati kakršen koli plan vnaprej je pri meni čisto brez zveze, ker je vse skupaj tako zelo odvisno od vremena in to od tistega dobesednega, ne od tistega v moji glavi. ta čisto klapa.
In potem se pojavi naslednja misel, ali se mi sploh splača, ker očitno lahko crknem po par minutah ali pa zadevo celo speljem, čeprav v omejenih okvirjih. No, ali pa je slučajno tisti dan klima za moje bronhije ok. Pismo, ne vem, dohtarji pravijo, da astme nimam (hiphiphurej), torej mi ostanejo še vse moje alergije in švoh pljučna kapaciteta. Jupi še za pljuča s kapaciteto upokojenca. Kaj čmo, rekreacija zaželena, a v zgodnjih jutranjih urah, no, takrat sem na Primožu uživala, to mi lahko verjamete, prej in potem pa ni bilo ravno tako, to so bili trije vzponi, ostalih 12 pa tako na blef.
No, ja, glede na to, da se mi v bližnji prihodnosti obeta malce bolniškega staleža, po katerem bo kar nekaj časa na voljo za razmišljanje, puške še ne bom vrgla v koruzo. GM4O bom pač izpustila (bom srečna, če mi bo uspelo priti vsaj navijat), v Cortino se bom šla sprehajat... Še dobro, da ostajajo še kaki izzivi za kasneje, drugače bi se že smilila sama sebi .
No, ja, izjamrala sem se, zdaj pa naprej v lepši dan. Ker še vseeno je bolje tako kot če ne bi sploh mogla. Se zahvaljujem vsem in vsakemu posebej za vzpodbudo, pozdrav, nasmeh, vsakdo ima svoje "težave in težavice", ampak Primož je le Primož...
Miganje je naravni antidepresiv.