Zadnje novičke

[mazi]

Ojla,

Čestitke Vsem za pretečene Radence...

[TomRun]

Moje prvo poročilo in moj prvi maraton...
Za mano je že nekaj polovičk, letos pa sem se odločil, da poizkusim z maratonom v Radencih. Organizacija je bila odlična, okrepčevalnic pa glede na moje potrebe dovolj. Pil sem na vsaki okrepčevalnici (na vsaki drugi tudi izotonični napitek), saj sem bil na koncu lanske polovičke v Radencih popolnoma dehidriran. Letos te napake nisem naredil. Prvi krog je potekal po pričakovanjih (tempo okoli 5:00) in enako je bilo v drugem krogu do 30. km. Potem pa so nastali problemi, saj sem pri 30. km čutil krče v levi nogi. Na hitro sem se ustavil, raztegnil mišico in počasi nadaljeval. Pri 33. pa se je ustavilo. Krči so bili tako močni, da nisem več mogel narediti niti koraka. Ko sem tako sedel v senci in se smilil sam sebi, je mimo pritekel en sotrpin in mi ponudil slano vodo, ki jo je imel s sabo v manjši flaški. Naredil sem pošten požirek "slanice" in splaknil z malo vode. Po 3 minutah so krči izginili in sem lahko nadaljeval s tekom. Tempo je padel na 6 minut in še kako sekundo čez (malo sem se tudi bal krčev), mišice so bolele, volja je padala ... Potem pa so prišli na vrsto navijači, ki so me z bodrenjem dobesedno ponesli do cilja.

Hvala vsem, še posebej nesebičnemu tekaču s "potujočo soljo"!

[raziskovalec]

Za letošnje Radence sem bil nepripravljen. Premalo kilometrov, poškodba kolena in viroza en teden pred štartom. Kljub temu sem zatrmaril in nisem skrajšal predvidene razdalje. Večji del tekme sem tekel s Spelo*. Začela sva počasi po 29. km sem pa začel popuščati. Kar nekaj kilometrov je trajalo, da sem Spelo* prepričal, da gre sama naprej.
Zanimivo je, da sem imel ves čas tekme nizek pulz, svinčene noge pa so srečale tekaški zid tam okoli tridesetega kilometra (za nesojene ljubljanske trojke sem torej bil pripravljen), kakšnih večjih težav v počutju ali krčev pa ni bilo. Potem pa ni nič pomagalo, od 29 km do konca (13 km) sem porabil eno uro in petdeset minut, neverjetno a resnično, le malo sem sicer hodil, tek pa bi lahko to imenovali le pogojno.
Tako sem dosegel svoj najslabši čas v tekmovalnih maratonih. Kljub temu sem bil zadovoljen, da sem prišel v cilj, sicer krepko za zadnjo žensko, a pred kar nekaj moškimi. Ženske se očitno te razdalje ne lotevajo nepripravljene.
Na avtobusu je za prijetno vzdušje poskrbel BojanM, poznal pa sem le peščico potnikov.
Navijaška ekipa (Marjana, Rossi pa tudi MojcaZ) je bila odlična podpora na progi.
Organaizacija je bila brezhibna, vročine pa letos tudi ni bilo pretirane (v primerjavi z preteklimi leti).
Vesel sem, da sem bil zraven.

[spela*]

Kljub temu sem bil zadovoljen, da sem prišel v cilj, sicer krepko za zadnjo žensko

Naj te potolažim, nisi bil za zadnjo žensko (tudi jaz sem mislila, da sem to jaz, dokler nisem videla rezultatov). Zadnja je tekla 5:05:39.

[raziskovalec]

Kljub temu sem bil zadovoljen, da sem prišel v cilj, sicer krepko za zadnjo žensko

Naj te potolažim, nisi bil za zadnjo žensko (tudi jaz sem mislila, da sem to jaz, dokler nisem videla rezultatov). Zadnja je tekla 5:05:39.

A ja, ta je bila pa celo za menoj.

[ROSI64]

Navijaška ekipa (Marjana, Rossi pa tudi MojcaZ) je bila odlična podpora na progi.

Z mano in Marjano je bila DorisS če si to imel v mislih.

[spela*]

Navijaška ekipa (Marjana, Rossi pa tudi MojcaZ) je bila odlična podpora na progi.

Z mano in Marjano je bila DorisS če si to imel v mislih.

MojcaZ je bila na drugem ovinku!

Vsekakor hvala tudi DorisS. (Nisem vedela za njen nick. )

[Matej11]

No, pa sem tudi jaz "zasluzil", da se oglasim na forumu, ki ga v vlogi gosta spremljam ze kar nekaj casa. Oddelal sem prvo 42tko v zivljenju in MTS je bil nasploh moj prvi nastop na uradni prireditvi, saj sem do sedaj tekel zgolj v svoje veselje.
Pred startom si nisem niti predstavljal, kaj lahko pricakujem in kako hitro naj tecem, da mi bo ostalo dovolj energije do konca. OK, zase sem opravil kar nekaj 25 - 35km tekov, zato sem priblizno vedel, koliko in kaksno pijaco moram vnasati v telo (2 bidona z doma namesanim zvarkom sem imel za pasom), kdaj stisniti v usta gel in da mora srcni utrip nihati med 153 ter 157. Na koncu je bilo povprecje vseeno 162/min.
Skratka, uspel sem v stirih urah in drobiz minutah, kar je nekje v pricakovanih okvirih. Kaksne krize med tekom nisem trpel in tudi na cilju nisem bil pretirano utrujen, kajti bolj kot ne, sem se ves cas "bremzal" nazaj, da se le ne bi v zadnjih kilometrih kaj zalomilo.
Naj omenim, da sem pred desetimi leti prezivel tezko nesreco z motornim kolesom, prestal operaciji obeh kolen in po mnenju zdravnika, sploh ne bi smel teci, temvec zgolj biciklirati in plavati ... se dobro, da kdaj pa kdaj ne poslusam pametnejsih od sebe .

Ceprav sem zaradi bolecin v kolenih vceraj komaj vstal s kavca in bil preprican, da je MTS moj prvi in zadnji maraton v zivljenju, si bom zaradi poskodovanega hardverja spodnjih okoncin najbrz v kratkem nabavil ON copate ter se zacel pripravljati za Ljubljano z namenom, da napadem cas 3.45. Pac, pocas pa zihr!

[golfdelta74]

letos je bilo vse vredo v Radencih,vreme,okrepčevalnice,nobenih težav...in še dober čas
pojedel eno banano,en gel,dva sladkorčka,malo grenivk in redno spil 1-2 na vsaki okrepčevalnici

http://connect.garmin.com/activity/179715205

[bor©]

http://connect.garmin.com/activity/179715205

kaj pa se je dogajalo zadnjih 10 km, da si imel tako nizek srčni utrip? Padel v trans ali pa ni bilo več nobene mične gospodične pred teboj in se je utrip umiril?

[BonoS]

Radenci 2012 si zaslužijo še par besed tudi z moje strani….Najprej zahvala in pohvale za odlično/brezhibno organizacijo, vsega je bilo več kot dovolj, tudi v drugem krogu…bravo, organizator!!! Velika HVALA tudi vsem, ki ste nas spodbujali ob progi, navijačem, ostalim tekačem, vzdušje ob progi je bilo enkratno, odlično ČESTITKE vsem tekačem, ki so se podali na progo, ne glede na razdaljo, super ste!!!
V Radencih sem izbrala svojo trenutno najljubšo razdaljo – 42km Moj maraton št. 7, prvič v Radencih, in prvič v tandemu s sotekačem. Že pred startom sem oznanila- če bom imela težave, le pojdi naprej, brez kakršnih koli slabih občutkov. Sama sicer nisem računala na težave, ker sem naredila ogromno kilometrov, tudi nekaj dolgih tekov, po sobotnih trojkah pa je moja tekaška samozavest pokala po šivih Stavila pa sem tudi na prednost domačega terena, saj taaaako zelo blizu svojega rodnega Međimurja še nisem tekla na maratonski razdalji. Maraton pa je le- MARATON- in Radenci so svojevrstni, zato sem se tega teka lotila z veliko mero previdnosti in strahospoštovanja
Začela sva bolj v ozadju, zelo umirjeno in sproščeno. Seveda je za psiho veliko boljši občutek prehitevati, kot pa biti prehitevan. Na prvem km-u ugotovim, da sem pozabila ponastaviti štoparico po trojkah in tako me je ura obvestila, da sem zaključila krog št. 31. Uh, ta bi pa bila dobra- sveža in spočita po 31ih km-ih, tako kot po prvem km-u- mmm..takoj kupim Nato pa start št. 2, tokrat zares. Senca na začetku je bila taaaaako dobra, poskusila sem se je naužit in shranit v rezervo..za kasneje..ker sem pač vedela, da ni veliko sence pred nami Na prvi pogled so bili navijači ob progi nekoliko zadržani, a so potrebovali le nekaj energije z naše strani…moja energija (pa tudi v tandemu) je bila na višku in tako sva delila energijo z vsemi ob progi- in sva jo dobila nazaj- še 10x več Juhu, to je to, prava zabava!!! Četudi ni ob progi pol milijona ljudi, glasbenih skupin na vsakem kilometru…ničesar ne pogrešam. Zadostuje mi že pet ljudi, ki so odzivni, iskreni, znajo vrnit energijo, zaploskat in podarit nasmeh. Lepo je biti del večtisočglave množice na maratonih v tujini; teči maraton doma, v Radencih, pa ima drugačen čar, neprimerljiva izkušnja.
Prvi krog hitro mine, na 20. km-u obvestim sotekača, da imava odličen čas, 1:38 Nemogoče, pravi. Seveda, pogled na Garmina je bil optimističen, saj sem že pozabila, da sem startala dvakrat. Svoje zmote se zavem šele veliko kasneje v drugem krogu Optimistka. Vzdušje v ciljni/polovični ravnini, ravno tako kot moje počutje. Letim z dvignjenima rokama, vpijem: »Še en krog, še en krog, juhuu!!« Dejanski čas prve polovičke 1:47.
V drugi krog se zapodim spočita, še bolj nabita z energijo in z mislijo: »Naj leti tako še en krog!«. Pa greva naprej. Tempo počasi pada, vendar me to ne skrbi. Tečem po občutku, telesno se počutim odlično, psihično pa rahlo odmaknjeno od dogajanja, srečna sem, a hitreje od 5:15 min/km pa ne gre. Prav je tako, saj tečem iz užitka Na 27.km-u ostanem sama za nekaj časa in se za trenutek počutim osamljeno. Bliža se čas kosila, na ulici ni žive duše, vsi so se skrili pred soncem v varno zavetje domov. Nato pa pritečem mimo gasilskega doma, kjer me dočaka skupina prijaznih fantov, ki navijajo prav zame: »Bravo, Silvija, dajmo, Silvija!!« Pa to je neverjetno ...kako pa oni vedo, da sem Silvija? A se mi takoj posveti- malo pred tem dogodkom je hitrejši član tandema izvedel, da mi veliko pomeni, če navijajo zame po imenu in zato mi je pač organiziral navijaško skupino Prečudovito darilo, hvala!! Po 28. km-u postane jasno, da se sotekač dolgočasi ob meni s pulzom 159, zato se dokončno posloviva.
Zdaj pa se začenja samo moj maraton Saj bo šlo, to smo že velikokrat dali čez, se tolažim. Na krožnem delu proge v Tišini srečam Lonelya, na hitro se pozdraviva..neverjetno, koliko energije mi podari parsekundni stisk roke Približno na 31.km-u zagledam wc, spomini na Barcelono so še vedno živi, pravi želodček Ocenim, da ni take sile, zato se odločim samo za skok pod tuš. Ooh..kako prija osvežitev, vroče je, ampak ni soparno. Pihlja vetrič, včasih prijeten in blag, včasih pa močan in zoprn. Še posebej zoprno se začne del poti po polju pred Gederovci. Ker imam popolnoma mokre lase, kapo, majico, številko, skratka- vse... se začnejo rahle težave. Boli me uho, pa ne samo uho, tudi vrat, v sprednjem delu leve rame me špika močen bodec. Auuu, boli....Spomnim se rešitve- treba je pritisnit z roko pa bo bolje. Ob cesti zagledam izčrpanega tekača, ki je čakal na pomoč, upam da bo vse v redu z njim. Skrbna gospa ob njem ga je tolažila z veliko mero empatije, njene besede so zvenele tako nežno in mehko. Del njene tolažbe tudi name deluje zelo sproščujoče, nekako terapevtsko Nadaljujem in se veselim kot majhen otrok sladoleda, ker vem, da je na sredini te doooolge ceste okrepčevalnica Že spet navijaška skupina zame še sama sebe opogumljam- še malo pa bo, še malo pa bo. Na okrepčevalnici se ustavim, spijem dva kozarca vode, pojem četrt banane in povem še na glas- še malo pa bo...in prijazna gospa mi potrdi- še malo pa bo! V tem trenutku je postala moja mantra- še malo pa bo.
Težav ni več, po hitri reviziji počutja ugot im, da sem v resnici- odlično in da me ne boli nič, ampak nič...in da bi lahko celo pospešila!! Tako se na 36.km-u začne start št. 3- tek na 6km. Tempo čista pravljica. Tečem celo hitreje kot na začetku drugega kroga. Čisto navdušena nad tole novo energijo- letim, letim, srečna sem, smeji se mi, ploskam...še nikoli tako spočita pred koncem maratona, čista zmaga! Na 40.km-u si na glas rečem: TO JE TO! CILJ! Letim še naprej, imam občutek, da sem že v cilju, ploskam, vriskam od veselja, zavijem v rondo...aha, pa saj sta dva, vedno pozabim. Prihod v cilj, zmaga, fantastični občutki, sreča, veselje, pričaka me moj ljubi z družino, veselje, ponos, uspelo mi je. Nič bolečin, še vedno sveža, lahko bi šla še en krog! Čas 3:43. Ni vrhunski, ni moj osebni rekord, a je uspešen maraton iz katerega sem veliko odnesla. Še enkrat sem si dokazala, da znam poslušati svoje telo, teči po notranjem občutku in s pozitivnimi mislimi premagati težave. Banana je dobra zame, saj mi je dala nove moči, zdaj vem za vnaprej. Lepo je bilo. Pridem spet in spet in spet.... Po maratonu pa kosilo v domači gostilni na Goričkem, čista fantazija. Za začetek sem pojedla štiri krožnike treh različnih juh
Edine poškodbe dva na-palčna žulja in en pod-nohtni. A bo že! Radenci, pridem spet in spet in spet....hvala, krasno je bilo!!

[Radolca]

Za začetek kritika organizatorjem, ki so pustili vse desetkarje na štarni prostor za (pol)maratonce. Kakor da bi bila prireditev prvič. Obenem pa ta kritika velja tudi vsem omenjenim desetkarjem in petkarjem. Ne rezumem, zakaj se morajo pojaviti tam petnajst minut pred njihovim štartom Pred mano so organizatorji hoteli zapreti štartno črto, pa sem jim s svojim (velikokrat pre)močnim glasom dopovedal, naj malo poskrbijo za nas, metle
Prvi krog, tako kot ponavadi, ni pustil v moji možganski zarezi posebnega vtisa. Aha, razen tistega, da sem slepega tekača parkrat usmeril in mu dopovedoval, da dveh krogov ne bo zmogel s takim ekstremnim spreminjanjem tempa. Nekajkrat me je namreč prehitel z neverjetno hitrostjo, kasneje pa zaostal za mano. Na obračališču me je počakala »podpora babi« in mi v roke stisnila dva gela in zamenjal sem kapo, tisto z »zaveso« sem si nadel za drugi krog. Kot je že Špela* napisala, je navijanje ob zavoju v drugi krog res fenomenalno. Osebno začutim pravi energetski kvant (al kako že to »fizikalci« imenujejo ). En gel sem stisnil vase takoj. Drugi krog je pa pač svoje »veselje«. Pred seboj vidiš dva ali tri tekača ali pa nobenega. Naenkrat sem ostal sam, pred menoj nobenega, za mano in včasih pred mano pa samo moja senca, ki je izvajala enake gibe kot jaz. Počutil sem se prav prijetno. Tam po Tišini sem tekal po nepoznani cesti sam, brez spremljave (niti prekmurski domači policist, ki je kasneje spremjal domačine, ki so z avtomobili morali po opravkih, se ni pojavil), sredi dneva, ko so normalni krajani »glih pšanca obračal«. Šment, šele kilometer številka 27 Gel imam še vedno v roki. Ok, pri tridesetem ga bom snedu. Gel mi je bil za vzpodbudo. Kasneje kot ga bom vase dal, večjo motivacijo bom imel priteči do tja. Kilometer trideset. Ok, gremo do petintrideset s toplim gelom v roki. Malo preden sem se pojavil sam »v puščavi in goščavi«, sem zašel v zelo poučno debato s kolegom. Povedal je, da uspešno preživlja drugo krizo. Še eno ima pa v planu je povedal. Vse sem načrtoval, je povedal. Odkvačkal sem naprej in se prav zamislil nad tem. Zase vem, da nekje bo kriza. No, dvakrat do sedaj nisem imel krize na maratonu. Leta 2010 in 2012 pri različnih temperaturah in konfiguracijah terena. Pravzaprav sem tudi leta 2012 v Ljubljani malo potrpel tam v Črnučah čez obvoznico do gospodarca. Zmanjkovati mi začne goriva za mišice. Pa dejmo mal tempo zmanjšat, pa gel vase zlit, se je prebudila misel, gori, malo nad zatiljem. To sem tudi storil, ker sem zaupal tistemu signalu od zadaj Ujel me je »stari kompanjon« (HA-HU, ENERGIJA JE TU Mnogi ga poznate, ostali ga pa še boste). Mal pojamram, pa sem pozabil kaj. S kolegom sta nadaljevala hitreje kot je bil moj trenutni tempo. Tako sem brž prestavil iz prve, ne vem če ne kar v tretjo prestavo, da bi jima sledil. Kilometer 33, mimo mene reševalci. Enega tekača z nosili prenesejo v vozilo, drugi se naslanja na kombi in ga nekdo masira. Spet se mi je utrnila misel, da še nikoli nisem zahteval in ne iskal pomoči pri reševalcih. Vedno sem rešitev in energijo našel v besedah in vzpodbudah »enakotrpečih«. Kaj mi lahko pomagajo reševalci Dobro vem, kako moram biti pripravljen, ako želim preteči »tist fičnk kilometrov« (za razlago »fičnka« odprite prevajalnik Slovenščina=tapravagorenščina, pa še tm gvišn da ni nč zacahnan). Začnem »se razvajati« z mislimi, da je do naslednje okrepčevalnice (od prejšnje) samo še malo. In da bom tam, ob pitju vode, energijskega napitka, …. lahko malo počil. Je kar pasalo to razvajanje. 38, 17, 39, 18 si sledijo table. Napisano po pravici, jih imam rad, ko so sto metrov pred mano. Za seboj jih pa imam več tako rad kot prej, ker moram priti do naslednje, po svojih oziroma pri svojih najboljših močeh. Mogoče imajo nekateri ravno obratne misli. In sicer da je devetnajstko bolje videti kot osemnajstko. Hm, najbolj fajn je videti napis dvainštirideset. Štirideset. Namesto da bi kaplico krvi namenil ahilovi tetivi, sem začel preračunavati, da imam do cilja samo še eno dvajsetino poti. Poskušal sem ti spremeniti še v odstotek, pa mi v »danih razmerah« ni uspelo najti »pretvorbenega faktorja«. »Kompanjon« mi nameni HA-HU, pa sem bil v tistem trenutku z drobno mislijo in tudi fizično na »drugem bregu Mure« in mi ni kaj prida pomagalo. Vseeno hvala Zdravko! Tabla 41, spet začnem računati odsotke poti do cilja, pa mi je misel kar hitro povedala, naj se brigam za svoje misli in ne za njo. Draga mi začne delati družbo. Postreže mi s toplim sokom, ki mi trenutno ne odgovarja. Še tista dva krožna križišča, pa sem v cilju.
Povzetek maratona v Radencih in ne zaključek, kot me je že ob pisanju diplomske naloge mentor opozoril:
Težko je opisati tisti občutek, ko tečeš med gmajnami, polji in vasicami sredi belega dneva, ko pošten državljan na domačem fotelju bere nedeljski časopis ob vrčku hladnega piva. Že omenjeni kompanjon mi je na začetku namignil, naj uživam. Čisto po pravici napisano, sem lani v drugem krogu znal veliko bolj uživati kot letos. Lani sem bil bolje pripravljen, veliko bolje. Še eno skrivnost naj izdam. Spet sem preverjal moj stari recept, popiti vsaj štiri piva in še enkrat več vode na večer pred maratonom. S tem receptom sem leta 2010 postavil osebni rekord. Popil sem pa samo tri piva. Mogoče bi bil boljši ob še kakšnem vrčku več!
Vsekakor pa miselno ali mentalno nisem bil pripravljen na maraton. V prvem krogu sem moral večkrat pregnati misel, da bi kar v cilj zavil. Odganjal sem jo s protimislijo, da je pred mano še celo popoldne in večer v Radencih in da imam časa in veselja za še en krog dovolj, energije in moči pa malo manj. Ampak itak je vse v glavi, kajneda

[MatjazV]

Ja, saj človek kar ne bi verjel. 15 let sem čakal in zbiral pogum, da se v Radencih končno spopadem z maratonsko razdaljo. V vseh teh letih sem vedno štartal na 10-ki ali pa polovički, maratona pa sem se vedno branil (bal ). Pred Radenci imam enostavno rešpekt in to izključno zaradi precej neugodnih vremenskih razmer.

Tudi za letošnji nastop sem se sprva odločil za polovičko, sem pa vseeno spremljal vremensko napoved, če bi slučajno nastopila kašna ohladitev ali še bolje, dež.
No, v ponedeljek, ko je bila vremenska napoved še dokaj ugodna, sem spremenil prijavo in se odločil za svoj prvi maraton v Radencih. Temu primerne so bile tudi priprave in odločitev, da se pridružim ekipi, ki se je na prizorišče odpravila že dan prej. V četrtek sem se oglasil še pri Jelki, ki mi je potejpala obe nogi, saj sem teden prej na gorski tekmi staknil poškodbo in si natrgal mišico.

V petek pozno popoldan smo tako Rok, Matej, Zvone, Vesna in jaz odrinili v Radence, kjer smo bili nastanjeni v mladinskem domu oz. YH. Zvečer smo se odpravili na testenine a je bilo v bližini kar težko najti restavracijo, kjer bi dobili riž in testenine. Na koncu smo pristali v Murski Soboti, kjer so nam postregli z ogromnimi porcijami, ki jim nismo bili kos .

Zjutraj sem se prebudil že ob 4.30. Iz moje sobe sem imel pogled direktno na maratonsko progo, na rondo pri avtobusni postaji. Kmalu se je pojavilo sonce, na nebu pa prav nobenega oblačka . No, zdej pa mam. Kar sem si skuhal, to bom pa pojedel. Da bi šel še enkrat spreminjati svojo prijavo enostavno ni več prišlo v poštev. Vedel sem, da bo zaradi toplega vremena pa tudi poškodbe, treba precej znižati želje za dobrim rezultatom in da ne bo nič s časom pod 2:50. OK, pa nič. Priti do cilja in vknjižiti svoj 35-ti maraton. Tudi to nekaj šteje.

Na startu se nisem prerival čisto do prvih vrst ravno zaradi tega, da ne bi prehitro začel. Plan je bil teči v tempu malo pod 4:0 in polovičko obrniti okoli 1:24. Prvi del sem tekaj dokaj enakomerno, v družbi zajčka za 1:25 in tekačev iz AK Ormož. Nekje na dvanajstem km je bilo že kar vroče, zato sem izpustil skupino in nadaljeval v svojem tempu. Nekje na 17. km me je dohitel Rok in do obrata sva tekla skupaj, potem pa ga kar naenkrat ni bilo več. Verjetno je zavil v cilj, sem si mislil. Tudi mene je prešinila ta misel, ko sem na obratu videl vmesni rezultat 1:25:30. O groza! Ne spomnim se kdaj sem nazadnje tekel tako počasi. »Tale drugi krog bo ena sama žalost in matranje«, sem si mislil. Kilometri so se vlekli in čedalje bolj vroče je bilo. Na vsaki postaji sem pil in se polival ter v lavorje z vodo namakal svojo tekaško čepico. Nekaj kilometrov sem tekel z Marijo Vrajić, potem ko me je dohitela, a sem moral tudi njo spustiti. Ni šlo. Tako sem vendarle prisopohal do cilja in se na koncu moral še pošteno potruditi, da sem ciljno črto prečkal v rezultatu pod 3. urami, točneje 2:59:59.

Z rezultatom in uvrstitvijo v Radencih ne morem biti zadovoljen sem pa vseeno vesel, da sem končno vknjižil tudi ta maraton in da sem zmogel celotno razdaljo kljub poškodbi in zame prevročemu ozračju.

Hvala vsem, ki ste nas spodbujali ob in na progi. Je pomagalo in bilo vsaj za odtenek lažje.

Z organizacijo v Radencih zadovoljen, še posebej z okrepčevalnicami in tuši, ki so jih na progi postavili gasilci. Seveda pridem tudi naslednje leto, verjetno na polovičko .



Lp, Matjaž

[pementos]

Matjaž, 100% te razumem, podobno sem se jaz počutil na polovički

[muci]

Evo še moji vtisi o Radencih, kjer sem bila prvič. To je bil moj drugi uradni tek na 10km (prvi je bil v Ljubljani), tečem pa šele dobro leto. Po zgodnjem vstajanju, vožnji z avtobusom kjer nas je že med potjo pozdravljajo sonce smo prispeli v Radence. Po prevzemu številk je sledilo preoblačenje, mala malica (banana, frutabela) potem pa smo se odpravili proti štartu. Vmes je bilo potrebno še odtočiti in zaradi velike gužve na prvih wcjih smo se punce odločile, da se olajšamo v naravi. Na naše presenečenje, da se je podobno odločila tudi druga tekačica, ki je čepela za drevesom, se le-ta vstane in vidimo da se je tekač odločil da opravi veliko potrebo kar za drevesom Punce smo se obrnile in šle v vrsto za wc. Na voljo sta bili celo dve školjki, tam ko je bila najkrajša vrsta, vendar se je še to izkazalo za zamudno čakanje. Ker smo se zelo počasi premikali v vsti se je nekaj punc odločilo da se olajša kar na moškem wc, kar pa tudi njim ni bilo po volji Po zvočniku se je slišal napoved štarta za maraton in polmaraton. V tistem hipu prileti angleško govoreča tekačica, če jo spustimo ker jo nujno mudi in da že napovedujejo njen štart. Po zamudnem čakanju sem le prišla na vrsto, odtočim kak liter in gremo na štart. Še 5 minut do začetka. Pripravim si svojo glasbo in tek se je začel. Kljub gužvi tekačev je štart lepo uspel. Sama sem se bolj držala v sredini štartne kolone med tekom pa desne ali leve strani, nisem tekla po sredini kot nekateri. Po drugem krožnem nas dohiti nekaj tekačev, ki so si s komolci utirali pot na zelo nešporten način. No in smo šli… ob progi navijanje gledalcev je bilo super, kot da tečem na maratonu Prvo postajo spustim, saj še ne potrebujem vode, kar se ni izkazalo za ravno najboljšo odločitev. Tek skozi gozd se je prilegel. Srečam tekačico z odvezano supergo in jo na to opozorim, ona se pa lepo zahvali…si že tretja ki si me opozorila, hvala in tečemo naprej. Merjenje vmesnega časa tam okrog 3 km in že smo zunaj gozda kjer nadaljujemo tek zopet po asfaltu. Sledi ovinek in težko pričakovana druga postaja kjer sem si vzela trenutek da si navlažim grlo. Tek nadaljujem v svojem tempu. Sledi vzpenjajoča se ravnina pred mano kolona tekačev, za mano jih je tudi še kar nekaj; super ne gre mi slabo za ovinkom zagledam fotografa na desni in v spuščajočem terenu pospešim in že smo na 8 km kjer bi moralo pisati še 2 km do konca, preseneti tabla z oznako 4 km. Začudeno se spogledamo in v tišini nadaljujemo. Slišati je samo naše globoko dihanje ko že pomislim, super samo še malo do konca dohitim tekača za katerega ne vem ali bo prišel do konca ali ne. Sopiha kot lokomotiva, riga, pljuva… v tistem je tudi meni že dvignilo želodec in ker se ne dam pičim mimo njega naprej. Že je na vidiku tabla 9 km, v daljavi se sliši napovedovalca, ki je pozdravljal prve tekače. Ob progi je vse več navijačev. Ko sem že mislila, da nimam več energije, pridem do podvoza ki mi da zagon da dam vse od sebe in šprintam, prehitevam ostale tekače in nasmejano pretopim cilj. Dobila sem svojo prvo medaljo o času ravno ne bi, ker tu ste vsi že izkušeni tekači, za katere je tek nad 5 min/km jogging zame pa hitri tek. Naj samo povem da sem pretekla 10 km pod eno uro in izboljšala svoj čas v primerjavi z Ljubljano za celih 5 minut in pol. Ponosna sama nase
Ogledala sem si še prihod polmaratoncev in maratoncev v cilj. Lahko samo rečem vsem kapo dol
Zame ste vsi zmagovalci, ki uspešno premagate te razdalje, ne glede na čas!
Radenci so mi ostali v lepem spominu tako da vem da se tja še vrnem. Sedaj pa začnemo s pripravami na Ljubljano…cilj je prvič preteči 21 km