P.S. Napišem pripis že na začetku.
Vencelj, ne beri. Dolga bo!
4.30. Ura zvoni. WTF?
Saj sem komaj zaspala. Do zdaj sem študirala, kaj in kako bo na mojih prvih Sladkih6. Ja, ni kej. Se vzdignem, opravim svoje protokolarne zadeve in že sem v mojem nabitem avtu. Dež je seveda pri nas že padal in ker se mokre ceste jast zelo bojim, je noga na gasu temu primerno manj težka. Zato mene ne spraviš, da grem čez 115-120 km na uro, pa naj bo kar hoče. Seveda me je vse živo prehitevalo, a jast se nisem prav nič sekirala. No, in ko se pripeljem do razcepa za MB ali ZG, šibam jast lepo po pravilih. Milijon znakov in luči tam utripa in kaže, naj gremo 80, ko mi začne ena m… zadaj blendat in žmigat in me prosit, če bi pa morda šla lahko vseeno ene 130, kolkor je šel pole on mimo mene.
Ma, dečko, kej si šel prav falit, al kaj! Ma, kje ste zdaj, ta plavi? Boste raje mene ustavli, ko bom šla 2km čez mejo? Jej, sem bla jezna. Če bi blo že takrat za tekat, bi šla gvišno tudi jast 3.30 /km.
No, bejžmo naprej. Ko pridem čez Trojane, v Žalcu dežja ni. Na vzhodu daje jutranje sonce celo upanje, da bo njegova moč morda le pregnala une črne, nabite oblake na drugi strani. In ko prispem do Sladkega Vrha, je vreme točno tako, kot bi si ga vsak želel. Seveda sem bila na prizorišču prva. Za 250 km dolgo pot si vedno vzamem malo časa za zalogo.
No, edino Koražijevi in Ero so tam pripravljali vse potrebno. Počasi se Tekaška Famijia zbira in kaj hitro se rešim vseh mojih dobrot, ki sem jih pripeljala s sabo. Tudi štrudel sem imela cajt kar sama razrezat, ker Zinke* kar ni tlo od nikjer bit.
Mize so se pod streho šole v metrih šibile od vseh dobrot.
Ojej, mati, ne gledat, bejži hitro proč.
Daj ti raje spoznavat vse une, ki jih še nisi vidla do zdej. In res, spoznam Poldyja, Mishota, Raziskovalca, končno Špelo* in njenega Kairosa… He, he, sem imela Špelo čist drugače v svoji predstavi. Sem mislila, da je ena taka oštra baba, persona, kot se če. Pa sem se zmotila. Čisti droben drobižek, milega obrazka in prav nič oštra.
No, na štartu se vsi počasi zberemo in ko zapišče piščal, se vsak po svojih planih spravi na šest urni fajt. Ne vprašte, če smo imeli že na štartu dež.
Šibamo mi v krogih, celo prelaufam 4 komade, ko si mislim: Ma, mati, ma zakaj bi bla ti zdej vseh 6 ur gnila, ne bi ti rajši proti avtu zavila, se z anorakom ogrnila in ta novo umbrelo razkrila?
In res bodi tako. Si dam še facol na glavo, da me bo lepo grel in pričnem jast lepo pole moj novi cikel, tokrat hodaški.
In hodim in hodim, se čuvam, da bom čim bolj suha, ohranjena, ko mi na glavni cesti pridrvi mimo ta največje luže avto in me stušira od A do Žnj. Ma, kaj? Ma, kako? Ma, poglej se, mati, kolk si pa zdaj wet ? Ja, nič en par krogov je kar švignilo, v mislih na to, kako bi ga, unga.Grrr.
Vsake toliko, ko me je zmrazilo, sem se celo spravila do teka. Seveda sem zelo pazila,
da sem tekla mimo glavnega prizorišča, da je izgledalo vse mal bolj oštro. Tako, kolk sem jast hitra in vztrajna.Hihi.
Prvič sem zavila v sladki boks po gorivo, ko sem opravila z 20-imi krogi. Pol kozarca pijače, dva koščka peciva, seveda szi čokolado in gremo dalje. Moja tiha želja je bila, da bi opravila z maratonsko razdaljo, a sem to le mojmu doma zaupala. Saj, če se jast kej hvalim, mi zadeva pole skor zihr v vodo pade. Mislila sem si, vztrajat, mati, znaš, ti sam hodi, če se ti ljubi, pa še mal poteci, pa bo. Na polovički je časovno izgledalo, da se mi bo zadeva izšla.
In ko tako vidiš stvar, dobiš tudi mal več gajsta. In res, krogi so minevali in minevali. Tekači in tekačice so šibali mimo mene. Navijala sem za njih, kolkor sem upala. S tisto mojo marelo sem jih kar nekaj šavsnila, ko so tekali mimo mene. Saj sem rekla vsakmu: Ups, sory, sam zdej se moram pa še prav javno zares vsem opravičit, če ste jih kaj preveč fasali od mojih špic na mareli.
Ne smem pozabit omenit, da je zmagovalec Zajc navijal zame prav vseh 32 botov, kolikorkrat je šibal mimo mene. Vsakič je rekel: Stisni, daj! Hvala, Zajc.
O, kje smo zdaj? Jast ne vem, kako so ure minevale drugim, ma meni so šle sto na uro, res. Tik tak je minlo 4 ure, ko sem se jast šele prav ogrela. Seveda se dež ni izneveril niti za sekundo in vsi smo bili mokri ko cucki. Tudi uni, k so imeli na sebi une drycooler in goretex štrace. In tudi jast, szi marelo. Edino glavo sem imela suho. V covatih sem imela vode za izvoz.
Eno uro pred koncem sem še drugič zavila v boks po gorivo in v zadnji uri sem pa že začela malo preračunavat, če bi pa morda jast lahko zmogla tudi enomalček več, kot je bil plan.
Zdaj sem nekaj njim, med tem, ko so me prehitevali, že zaupala, kaj bi rada dosegla. In besede vzpodbude so mi seveda dale dodatnega elana.
In ko so se v zadnji uri navijači spravili k zelooo intenzivnemu navijanju, in ko slišiš, dajmo Zi Zi, ma kaj ne bom šla ?! To je šlo ko strela!
Mati, če prideš mimo časomerilca v petih urah in 44 minut, imaš vse šanse še za dva kroga. In pospešim jast mojo hitro hojo in tek mimo prizorišča, ko pridem v zadnjega, kjer na uri piše 5.52.13.
Ma, veš kaj, ti moja marela, zadnji krog bom pa jast cel odtekla in me boš lepo počakala kar tuki. Odvržem tisto marelo v travo in se spravim v dir.
Cilj-5:58:04 . Toooooo mi delaj! Premagala sem 44 krogof, kar je 45, 5 km! In kaj piše tam na uri poleg mojega imena: št. 10 ?
Ja, deseta si! Ne me …! No way! Way, way! Jupi. Srečna, ponosna, da vam ne morem povedat. Ma, sem vedla, da bom zmagala!
Čestitke, čestitke, in še čestitke, grem po en deci kokakole in spravim se v garderobo. Pod zaslužen tuš. He,he si sezujem kolcete in iščem in gledam tam ned nohti, le kje je kaj porkarije, k sem jo cejli teden šparala? Ni, ni . Vse čisto. Ko suza.
Šest urna kopel pa ja razgradi še tako hude zadeve, hihi.
Po tušu pa na malco. In že se začne podeljevanje priznanj in sladkih medalj prav za vsakega udeleženca.
Ogromen aplavz sta si prav zares zaslužila najstarejša udeleženca, z mladostnim telescem, Lojzka Bratuša in Polde Dolenc. Lojzka je pretekla, verjeli ali ne, 50 km ! Prav zares, Lojzka, moj globok poklon.
Kaj bi dala, da mi vsaj približno uspe po vaših stopinjah.
Seveda gredo posebne čestitke prvim trem damam in moškim. Ker sem sama hodila in le malo tekla, sem napisala izkušnjo, ki bo seveda najbrž drugačna od izkušnje, ki so jo dali skozi ti, ki so, z zame nepredstavljivim tempom, opravili šest urni tek.
In seveda gredo čestitke tudi vsem ostalim udeležencem, ki so vsak po svojih močeh, opravili s preizkušnjo, katera pa ne bi uspela brez požrtvovalnega dela družine Koražija in ostalih članov.
Pot domov. Ajej. Če sem jast kaj videla na cesto. Samo scanje, scanje, scanje. Spet so me vsi prehitevali, le da tokrat upravičeno. Tokrat so pa mene zihr vsi preklinjali. Ker sem šla prepočasi.
Ma, domov sem prišla in vse je O.K.
To je to! Al še kej? Ma, ne zadosti, gejnaj, gejnaj!
(beri postrigli)
