Tukaj je malo obširnejše poročilo s teka
Vse skupaj se je začelo skoraj malo prezgodaj. Zbudil sem se že nekaj pred tretjo uro. Začuda sem celo uspel spati dokaj normalno, kar mi navadno pred teki ne uspe ravno
Nekaj pred četrto smo s ženo in tastom (onadva sta bila moja spremljevalna ekipa – naj kar takoj povem najboljša spremljevalna ekipa kot sem le lahko upal – še enkrat HVALA!). Pot je potekala super in po eni kavi na pumpi smo bili nekaj čez pet v Celju. Sledil je dvig številk in priprava na start.
Kot bi mignil in že smo tekli. Že na začetku sem se postavil spredaj. Tako dolgega teka še nisem tekel, enkrat sem pretekel v kosu 60km (kroženje okrog brda) ter 2x več kot 50km, več kot 60km pa res še nikoli. Vseeno sem si nekako želel tek v povprečju pod 4'30''/km. Tako sem skupaj s Žontarjem, Matejem Uhanom, Zvonetom Blatnikom, Vidom Senico ter ostalimi spredaj nekako narekoval tempo okrog 4'15''/km . Naj povem, da tekom proge se je tudi meni že zdelo, da se to do konca ne bo izšlo in bodo sledili večji problemi na koncu. Dež je padal skoraj brez prestanka in tudi proga je bila precej blatna in spolzka.
Kakorkoli skupinica se je počasi raztegovala, tempo je bil še vedno tak, da smo tisti spredaj nekako umirjeno čvekali in se šalili tudi še po 15km. Potem se je skupinica vedno bolj manjšala, pogovorov je bilo vedno manj in proti Mozirju nas je bilo le še kakih 6. Tempo je še kar vztrajal pod 4'20''/km. Po klančkih med Mozirjem in Homec-em smo ostali le še Žontar, Senica, Uhan in jaz. Vmes smo še vedno dokaj sproščeno čvekali, vendar ne več ravno pogosto
. Na maratonski razdalji je ura pokazala nekaj pod 3:03:00, imeli smo pa še več kot 30km do cilja. Dež nas je še kar močno namakal. Nato je Uhan popustil nekje na 50km, preostali trije smo nato sami grizli najprej mimo Ljubnega proti Logarski. S spremljevalno ekipo sem super sodeloval, na 10ih točkah so me počakali z avtom in mi dajali željene stvari in vse je potekalo kot sem si le lahko želel – hvala žena!
Na tej točki so se kilometri že resnično začeli vleči. Tempo je sicer še kar vztrajal pod 4'30 vendar je bilo vedno težje. Grizli smo naprej, vsake toliko kakšno rekli. Klančki mimo Solčave so bili kar lep zalogaj po toliko kilometrih, ki so že bili za nami.
Kakih 15km pred ciljem smo bili že vsi precej utrujeni. Samo še čakali smo tablo z oznako za Logarsko dolino. Aleš je predlagal, da če se kdo počuti dovolj močnega naj kar gre hitreje, če lahko. Z Vidom sva se strinjala, da nekako ni dovolj moči za neka pospeševanja, tako smo se skozi kilometre dogovorili, da je najbolj fer in prijateljsko to, da pridemo skozi cilj vsi trije skupaj z dvignjenimi rokami – bili smo namreč trije borci, skupaj že od začetka teka, vsi utrujeni, seveda nobeden željan poškodbe zaradi kakega čudnega sprinta na koncu in res enako zaslužni za tak razplet. Tempo je nato nekoliko upadel, vendar je bil še vedno precej pod 5min/km.
Tako smo tudi naredili, nekoliko presenetili organizatorja, ki je seveda pričakoval samo enega zmagovalca. Se mi pa zdi, da precej navdušili občinstvo in spremljevalce ter složno z visoko dvignjenimi rokami skupaj pritekli na cilj. Menda, da je bil tak razplet tudi že leta 1989, no letos se je ponovil
.
Ura se je ustavila pri 5:23:19.
Na podelitvi se je organizator odločil, da bo naknadno pripravil 3 prva mesta, s žrebom smo si razdelili nagrade in veseli zapustili prizorišče.
Občutki so še vedno neverjetni, telo se že sestavlja skupaj ampak spomini na složnost, prijateljstvo in skupnih dobrih 5 ur trpljenja bo pa ostalo za vedno!
Še enkrat hvala Alešu in Vidu za odlično potepanje od Celja do Logarske in pomoč pri trpljenju, ki bi bilo brez njiju popolnoma drugače doživeto – upam, da sta »uživala« kot sem užival jaz. Hvala spremljevalni ekipi in seveda vsem, ki so ob tem dogodku sodelovali. Prošportu za sponzorstvo in pa seveda čestitke organizatorju, vse skupaj je potekalo kot po maslu.
Fenomenalno je bilo!
Lp
Na eni so ga pa že oddelali 
ali pa infarkt 
