Sam sem se korektno in z rezervo postavil v drugi boks in s slušalkami v usesih (čeprav se mi glasba še ni predvajala) nisem občutil D'strojev
kot nek moteči faktor. Ravno obratno, skupaj z napovedovalcem so krepili željo po startu in teku na maratonu. Tako sem prvi kilometer tekel nekoliko počasneje, prehiteval počasne gospodične, ki se morajo obvezno postaviti v prvi boks, kljub temu, da bi jim glede na tempo prisodil končni čas na 21-ki več kot dve uri, ampak pustimo to. Nadaljevanje po Dunajski (kjer sem lani v mislih celo hotel prekinit s tekom zaradi duhamornosti..) je sledilo z višjim tempom in potem sem zaradi dobrega občutka kar nadaljeval do 22km. Kasneje sem plačal davek te hitrosti in pa tudi posledice prehlada pred dvema tednoma so se pokazale z izgubo moči. Ko sem ugotovil,da osebnega danes pač ne bo, sem upočasnil tempo in počasi je zajček z balonom 3:00 in s spremstvom kar nekaj tekačev prišel za hrbet ter me pustil zadaj. Ne, ni bilo moči za mu slediti. Kmalu zatem pa še drugi zajec z balonom 3:00. Hudimana sem se vprašal, al me psiha daje ali sta res bila dva zajca za isti tempo. Razmak med njima ni mogel biti več kot 2 minuti. Nato mi je kot lani tudi letos odsek po krožišču Žale pa do 38 km šel res težko od nog. Tam je manj navijačev, tečeš izven poseljenega območja, samo cesta in polje. Ter posamezni sprehajalci. Zadnji kilometri so se kar hitro odvrteli, še posebej cez Prešerca, kjer sem prav užival ob navijanju tako da sem brez posebne muke prisel na cilj. Vsa cast navijačem, ponekod sem se res počutil, kot da tečem v Berlinu ali Parizu. Vseeno mi je bilo v Ljubljani lepo teči. Se pa sprašujem, koliko bi se moral gnati v prostem času in trenirati, da bi se vse lepo izšlo in bi uspel teči maraton pod tremi urami. Težka bo s tako malo prostega časa... No, danes sem še malo utrujen, jutri bom razmišljal drugace.
Mirno in uspešno regeneracijo vam želim.