Za svoj 18. maraton sem se odločila, da ga bom tekla na svežino. Malo po vzoru Sončke (za razlago glej opombo spodaj), predvsem pa zato, ker sem veliko premalo tekla, da bi ga lahko odtekla na podlagi treningov.
A po kakih 25 kilometrih svežine zmanjka, in potem ti pomagajo le še izkušnje. No, te so mi v resnici pomagale že prej, ker seveda sem vedela, da moram glede na svojo nepripravljenost začeti zelo počasi.
Da so izkušnje pomembne, kaže tudi to, da se mi je nekje na 14. kilometru pridružil neki mariborski tekač (žal ne vem imena, čeprav sva kar nekaj kilometrov tekla skupaj). češ da je to zanj prvi maraton in da če se lahko kar mene drži, ker pomembno mu je le, da pride v cilj, ne pa tudi, kdaj. Seveda, sem rekla, in tako sva oba imela družbo več kot 10 km, ko se je njemu zdelo, da lahko pospeši. Jaz raje nisem in sem mu rekla, da glede na to, da gre njemu bolje, naj gre naprej. A sem ga potem čez nekaj kilometrov ujela - in ker sem po prihodu v cilj šla direktno po brisačo, gel za tuširanje in obleko ter potem pod tuš, ne vem, kdaj je prišel v cilj. Mislim pa, da je prišel, in mu čestitam za prvi maraton!
Poleg izkušenj so na progi pomagale tudi številne okrepčevalnice (teh je v Radencih zares veliko - vse pohvale za to
), motivacijski napisi in navijači. "If Trump can run America, you can run a marathon," je sporočal eden od napisov - in res! Pa ja ...
čeprav, za tisto trditev v prvem delu stavka žal nisem prepričana, da drži ...
Navijači so bili zabavni in "zabavni". Predvsem do tekačic. Tako slišiš besede kot npr. "Komm zu mir, ich bin das Ziel!" ali pa (na slovenskem delu proge) "Odi, ka se mo malo stisnuli." Me je pa, zdaj ko sem se nekako navadila spodbujanja z "gospa, še malo" razveselilo, da sem tokrat slišala: "Ešče malo, diklina!"
Na koncu naj povem, da sem dosegla svoj rekordni čas: to je, tako dolgo še nikoli nisem bila na progi maratona.
Ampak kot je pisalo na še enem do motivacijski znakov: "Resnica je, da bi lahko tekla hitreje, ampak resnica boli!"
Opomba: Pred leti smo skupaj tekli šenčurski izziv. Raziskovalec, Sončka, Kairos in jaz. Eni smo bili natrenirani, Sončka je šla bolj za hec. In vsi mi trije, ki smo bili natrenirani, smo dobro tekli. Če se prav spomnim, Kairos pod 50 minut, raziskovalec pod 49, jaz sem tekla nekaj nad 48 minut. Vsi bi bili nadvse zadovoljni sami s sabo, če ... ne bi med tekom, nimam pojma, od kod, priletela Sončka in najprej švignila mimo Kairosa, nato mimo razija in nazadnje še mimo mene. Tako rekoč brez treninga je z lahkoto prehitela vse tri.