- 19 Maj 2018, 21:12
#359795
Saj Tonek se je že potrudil s poročilom, samo v napačno rubriko ga je vtaknil. Kakorkoli....moj bo tulele in takolele:
Teden je naokoli, spet je sobota in na vrata je potrkal prvi od štirih cvetkov Pušeljca gorskih tekov z imenom KBK trail (Kopačnica – Blegoš – Kopačnica). Ta je lani iz navadnega gorskega teka prerasel v trail in se nekoliko 'raztegnil'. Zdaj je velik (po moji uri) dobrih 19 km dolžincev in dobrih 1000 m višincev. In sem bila spet zraven. Tokrat na trasi in tokrat regularno v cilju. Če izvzamemo Slivnico, kjer se itak hodi po isti poti gor in dol kolikorkrat ti znese, je bila pravzaprav to letos prva tekma, ki mi jo je ratalo skupaj zložit.
Štartala sem bolj zadaj in bolj počasi. Že takoj na začetku je nekdo iz mene hotel naredit ražnjič in me je nataknil na palico. Saj se je človek opravičil…ampak jaz mam pa luknjo v kolenu. Pa kaj to. Sem sem prišla v boj z Blegošem, ne jamrat, če je nekdo pač malo neroden.
Suvereno sem se spoprijela s hribom in kar nekako mi je šlo do prve okrepčevalnice, potem mi je pa blegoški kucelj začel kazati zobe. Srce mi je nekam čudno bilo, pa ne vem al od tiste kapsule guarane, ki sem jo pogoltnila v dolini al od česa drugega. Ideje izpred štarta, kako se bom spopadla z lanskim rezultatom, so hitro izpuhtele. Davek na zeloooo premalo treningov pa se je kmalu izkazal za dobičkonosnega…za Blegoš, ne zame. Mojo brzino je nekje po poti zagrabil vrag in jo odnesel kajvemkam. Ko sem se nehala spogledovati z nekimi osebnimi rekordi, ki mi danes očitno niso naklonjeni, sva z Andrejo lepo složno nadaljevali proti vrhu. Poletiva preko vrha do koče na Blegošu, tam pa se je začelo meni neznano dogajanje. Saj se mi je že kdaj zgodilo, da me kak krč prime (res da po navadi ne na tekmi) ampak tole danes je šlo pa preko vseh meja dobrega okusa. Nafilala sem se z magnezijem (sreča, da sem ga sploh imela – pa ne me spraševat zakaj, ker ga nikoli toliko ne vzamem s sabo), pa ni nič pomagalo. Na Valamarju so me sicer hoteli krči v podplat tiščat, pa so ob teku izginili, tole danes pa nikakor nikamor ni šlo. Pa kdo se je spomnil, da moram še krče s sabo nosit? Že sama sebe komaj vlečem. Vrag je vzel šalo in dolčez sem tako nekaj časa tekla, kar nekaj časa pa hodila. Če sem se kaj preveč čudno lovila, me je pa itak spet krč ujel. Stavim, da se je Andreja blazno naposlušala mojega javkanja in sikanja čez krče. Ampak ker sem trmasta punca, saj svojo trmo vlečem od furmanskih prednikov iz Horjula, sem pritrmarila tudi v cilj. Z Andrejo sva družno z roko v roki prečkali ciljno črto in poželi aplavz…..najbrž so bili veseli, da bo tekme kmalu konec.
Rezultat?? Hja…bil je že boljši, bili pa so tudi že slabši. Lansko pametovanje, kako s tako brzino ulovim limit na Hudajužni čez en mesec se je izkazal za krčmarja brez računa, zato letos o tem ne bom….bom raje naredila v tem mesecu še kak trening. V nekaj sem pa prepričana….da danes kljub krčem nisem tako sesuta, kot sem bila prejšnji vikend na 'Vipavi'.
Teden je naokoli, spet je sobota in na vrata je potrkal prvi od štirih cvetkov Pušeljca gorskih tekov z imenom KBK trail (Kopačnica – Blegoš – Kopačnica). Ta je lani iz navadnega gorskega teka prerasel v trail in se nekoliko 'raztegnil'. Zdaj je velik (po moji uri) dobrih 19 km dolžincev in dobrih 1000 m višincev. In sem bila spet zraven. Tokrat na trasi in tokrat regularno v cilju. Če izvzamemo Slivnico, kjer se itak hodi po isti poti gor in dol kolikorkrat ti znese, je bila pravzaprav to letos prva tekma, ki mi jo je ratalo skupaj zložit.
Štartala sem bolj zadaj in bolj počasi. Že takoj na začetku je nekdo iz mene hotel naredit ražnjič in me je nataknil na palico. Saj se je človek opravičil…ampak jaz mam pa luknjo v kolenu. Pa kaj to. Sem sem prišla v boj z Blegošem, ne jamrat, če je nekdo pač malo neroden.
Suvereno sem se spoprijela s hribom in kar nekako mi je šlo do prve okrepčevalnice, potem mi je pa blegoški kucelj začel kazati zobe. Srce mi je nekam čudno bilo, pa ne vem al od tiste kapsule guarane, ki sem jo pogoltnila v dolini al od česa drugega. Ideje izpred štarta, kako se bom spopadla z lanskim rezultatom, so hitro izpuhtele. Davek na zeloooo premalo treningov pa se je kmalu izkazal za dobičkonosnega…za Blegoš, ne zame. Mojo brzino je nekje po poti zagrabil vrag in jo odnesel kajvemkam. Ko sem se nehala spogledovati z nekimi osebnimi rekordi, ki mi danes očitno niso naklonjeni, sva z Andrejo lepo složno nadaljevali proti vrhu. Poletiva preko vrha do koče na Blegošu, tam pa se je začelo meni neznano dogajanje. Saj se mi je že kdaj zgodilo, da me kak krč prime (res da po navadi ne na tekmi) ampak tole danes je šlo pa preko vseh meja dobrega okusa. Nafilala sem se z magnezijem (sreča, da sem ga sploh imela – pa ne me spraševat zakaj, ker ga nikoli toliko ne vzamem s sabo), pa ni nič pomagalo. Na Valamarju so me sicer hoteli krči v podplat tiščat, pa so ob teku izginili, tole danes pa nikakor nikamor ni šlo. Pa kdo se je spomnil, da moram še krče s sabo nosit? Že sama sebe komaj vlečem. Vrag je vzel šalo in dolčez sem tako nekaj časa tekla, kar nekaj časa pa hodila. Če sem se kaj preveč čudno lovila, me je pa itak spet krč ujel. Stavim, da se je Andreja blazno naposlušala mojega javkanja in sikanja čez krče. Ampak ker sem trmasta punca, saj svojo trmo vlečem od furmanskih prednikov iz Horjula, sem pritrmarila tudi v cilj. Z Andrejo sva družno z roko v roki prečkali ciljno črto in poželi aplavz…..najbrž so bili veseli, da bo tekme kmalu konec.
Rezultat?? Hja…bil je že boljši, bili pa so tudi že slabši. Lansko pametovanje, kako s tako brzino ulovim limit na Hudajužni čez en mesec se je izkazal za krčmarja brez računa, zato letos o tem ne bom….bom raje naredila v tem mesecu še kak trening. V nekaj sem pa prepričana….da danes kljub krčem nisem tako sesuta, kot sem bila prejšnji vikend na 'Vipavi'.
