- 03 Sep 2023, 18:59
#372274
Tek na Črno prst 2023
OK. Let's go. Prva sobota v septembru. Dan ko se spet dogaja v Podbrdu. Dan, ko se dogaja 'starešina' vseh gorskih tekov v Sloveniji in jubilejni, že 30. tek Ivana Anderleta na Črno prst. To je dan, ko se pogumni in s kondicijo nabiti gorski tekači podajo na (po uradnih podatkih) 6,3 km dolgo progo s 1320 m višinske razlike. In to je dan, ko se je med vsemi temi našla ena 'afna', ki mora bit vedno nekaj posebnega in je tako zelo predrzna, da se upa postavit ob bok 71 kerlcom in 22 kerlkam.
No ta afna se prav suvereno poda na 30.tek na Črno prst. Ker jubilej je pa jubilej. Pa do prve okrepčevalnice na Kalarskem sedlu se je še dalo nekako živet. Tam je bila klopca z rozinami, čokolado in cedevito, pa sem se nekoliko založila. Potem so se pa začele muke ježeve. Noge u hrib, afna pa cela na glavo. Se je blo treba vsake tolk mal usest, pa zadihat, pa se pogovort sam s sabo. In tega pogovarjanja je blo celo pot kar konkretno. Še preden sem prilezla iz hoste, jo je že prvi cvirnal dolčez. Kot bi se mu mudilo. Lohka je njemu dol laufat, men gre tud dol bolš, kot pa gor. Al ni blo druge, kot it naprej. Namest mene že ne bo noben drug šel. Vmes sem naredila celo eni dve slikici, ma ne zato, ker bi imela kaj preveč volje, ampak da se mi je zdelo, da ne počivam, ampak pač fotografiram.
Na enem ovinku je sedel na kloci nekdo od GRS. Meni je ura kazala že 5,7 km, v resnici pa je moralo bit cca 3,8 km. Sem se kar mal dol usedla k njemu in bi skoraj obsedela, ko je rekel, da je še kaka 2 km do vrha. In potem je prav nedolžno pristavil, da se moram sama odločit, če grem al ne naprej. Kaj mam pa za razmišljat??? Kot prvo, mi glih ta moment ni neslo tolk daleč, kot drugo pa sem se odločila, ko sem plačala štartnino, anede?! Grem naprej!!!
Nekaj višje gor sem srečala mojstra Venčeslava. Gospod Japelj je na vsak način vztrajal, da me slika, meni je pa več pomenil objem, ki mi je dal nekaj malega moči. Je pa tista slikca doma vseeno izvabila komentar: »Sej kaj hudga ti pa že ni blo, če si se lahko še smejala v fotoaparat.«
Potem sem bila spet prepuščena sama sebi, vsem ježem, po poti, s katerimi smo spet imeli seanso in nato še en prijazen gospod iz GRS, ki mi je popihal na dušo in rekel, da saj bo šlo, kar s svojo brzino, pa bo. Potem je rekel: »Takole smo si pa včasih pomagali. Tudi na teku trojk, da je šlo.« In me je za ruzak z roko potiskal navzgor. Sem rekla, da je to pa že najbrž doping, pa je odvrnil, da je to bolj psihična pomoč, kot pa fizična. Ja, moja psiha res nuca pomoč, ampak ne vem, če glih takole.
Gor višje, je bila še ena okrepčevalnica. Sami mladi lovci. Zagrabim lonček, do polovice nafilan s cedevito in sfehtam pivo do roba. Kaj drugega se mi že ni več dalo. Sedem na skalo, izpraznim kozarček in je bilo treba it spet naprej.
Na delu, koder bi se po jasnem vremenu že videlo vrh Črne prsti je bil še eden od GRS. Na telefonski vezi z nekom in govora o 'njej', ki je zadnja na poti in gre zeloooo počasi. Ma gre sama in izgleda, da mogoče ravno ne potrebuje tuje pomoči. A grem zdej do tebe za metlo? Sta ugotovila da ni treba. Saj gre, samo bolj počasi, gospa je malo bolj močna. Jaz počasi naprej on se je pa še enčasa pogovarjal, pol ga pa nisem več slišala.
Vmes so me srečevali srečneži, ki so že zdavnaj opravili s progo in so me nazaj grede spodbujali. Saj bo šlo. Mitja je med drugim opazil, da se grem najbrž krta, ko z glavo po skalah rijem. Skoraj čisto pod vrhom sta me srečala Tina in Pavlo Šorli. Sem Tino s svojo pojavo tako prestrašila, da je Pavlota poslala z mano gor proti Črni prsti, ker se ji je zdelo, da res ne bom preživela.
In tik pred ciljem je po mojem zdravju poizvedoval tudi sam Teodor Mankoč. Se je najbrž tudi njemu zazdelo, da so me najbrž že angelci vzeli k sebi, ko toliko časa ni bilo mojega rezultata. Klical je pa s pretvezo, da jim poleg mene še nekdo manjka, kao, če je mrbit z mano.
Končno pririjem do koče na Črni prsti in se (že s kolajno okol vratu) sesedem na klop.
No tako. Če kdo razmišlja o tem, da bi napisal, naj ne pretiravam...nikarte. Za vse napisano imam dokaze. Še satelit, ki je bil povezan z mojo uro, je obupaval nad mano. Po moje me je iskal v Valhali, Fólkvangru, Hadu, Raju, Peklu in kajvemkje še. Uglavnem naštepal je 9,63 km na progi, ki je uradno dolga 6,3 km. In če kdo namerava napisat, da je to še vedno boljše, kot uni, ki sedijo doma na kavču...đabe vam. Kdo mi lahko dokaže, da uni doma na kavču majo tak musklfiber, kot sem ga jaz nadelala s svojim norim početjem?
To, da bi nucala dohtarja, da mal popuca tele čakre, se že dolgo ve, al se še ni našel tak, ki bi to dejansko izvedel. Pravzaprav mi še niti prave diagnoze niso uspeli postavit. Dejstvo, da tole početje ni nevarno samo za mojo psihično ampak tudi za fizično zdravje...no, pač tko je.
In čemu vse to? Kot sem že v enem od prejšnjih poročil z nekega drugega dogodka pisala...bog me še vedno ni naučil ponižnosti. In ker sem imela nabrane letos že tri rožice iz pušeljca gorskih tekov, je bilo jasno treba it še po četrto. KER!!!! Enkrat (natančneje leta 2018) sem sicer že uspela nabrat šopek, ampak takrat je bilo vreme (al pa sreča al pa bogovi, kajvemkaj) tako naštimano, da je zarad ošiljenih prekel in strel z neba ta četrti cvetek bil odpovedan, po pravilih pa je pušeljc regularen, če so pravilno izvedeni vsaj trije teki. No...in ta črv je mene glodal, da je blo treba it. Tako da je zdaj volk cel in koza sita in jaz imam čisto taprav in regularno pridelan pušeljc z vsemi štirimi cvetki. Čeprav je moja babica včasih rekla, da se pušlc s sodim številom cvetkov nosi samo na britof, pa je tale prav zares še za kam drugam.
Tako. Tole se je dogodilo, zdaj pa...če komu rata najt vsaj en kanček moje pameti, naj mi jo prosim vrne na moj naslov. Bom hvaležna zeeelooo. Ker očitno mi je res še čist tazadnji košček ušel v neznano.
Na tek, ki ima v imenu samo omenjeno Črno prst se bom pa naslednjič prijavila, ko bodo organizirali tek v dolino in ne v hrib. Howg!
OK. Let's go. Prva sobota v septembru. Dan ko se spet dogaja v Podbrdu. Dan, ko se dogaja 'starešina' vseh gorskih tekov v Sloveniji in jubilejni, že 30. tek Ivana Anderleta na Črno prst. To je dan, ko se pogumni in s kondicijo nabiti gorski tekači podajo na (po uradnih podatkih) 6,3 km dolgo progo s 1320 m višinske razlike. In to je dan, ko se je med vsemi temi našla ena 'afna', ki mora bit vedno nekaj posebnega in je tako zelo predrzna, da se upa postavit ob bok 71 kerlcom in 22 kerlkam.
No ta afna se prav suvereno poda na 30.tek na Črno prst. Ker jubilej je pa jubilej. Pa do prve okrepčevalnice na Kalarskem sedlu se je še dalo nekako živet. Tam je bila klopca z rozinami, čokolado in cedevito, pa sem se nekoliko založila. Potem so se pa začele muke ježeve. Noge u hrib, afna pa cela na glavo. Se je blo treba vsake tolk mal usest, pa zadihat, pa se pogovort sam s sabo. In tega pogovarjanja je blo celo pot kar konkretno. Še preden sem prilezla iz hoste, jo je že prvi cvirnal dolčez. Kot bi se mu mudilo. Lohka je njemu dol laufat, men gre tud dol bolš, kot pa gor. Al ni blo druge, kot it naprej. Namest mene že ne bo noben drug šel. Vmes sem naredila celo eni dve slikici, ma ne zato, ker bi imela kaj preveč volje, ampak da se mi je zdelo, da ne počivam, ampak pač fotografiram.
Na enem ovinku je sedel na kloci nekdo od GRS. Meni je ura kazala že 5,7 km, v resnici pa je moralo bit cca 3,8 km. Sem se kar mal dol usedla k njemu in bi skoraj obsedela, ko je rekel, da je še kaka 2 km do vrha. In potem je prav nedolžno pristavil, da se moram sama odločit, če grem al ne naprej. Kaj mam pa za razmišljat??? Kot prvo, mi glih ta moment ni neslo tolk daleč, kot drugo pa sem se odločila, ko sem plačala štartnino, anede?! Grem naprej!!!
Nekaj višje gor sem srečala mojstra Venčeslava. Gospod Japelj je na vsak način vztrajal, da me slika, meni je pa več pomenil objem, ki mi je dal nekaj malega moči. Je pa tista slikca doma vseeno izvabila komentar: »Sej kaj hudga ti pa že ni blo, če si se lahko še smejala v fotoaparat.«
Potem sem bila spet prepuščena sama sebi, vsem ježem, po poti, s katerimi smo spet imeli seanso in nato še en prijazen gospod iz GRS, ki mi je popihal na dušo in rekel, da saj bo šlo, kar s svojo brzino, pa bo. Potem je rekel: »Takole smo si pa včasih pomagali. Tudi na teku trojk, da je šlo.« In me je za ruzak z roko potiskal navzgor. Sem rekla, da je to pa že najbrž doping, pa je odvrnil, da je to bolj psihična pomoč, kot pa fizična. Ja, moja psiha res nuca pomoč, ampak ne vem, če glih takole.
Gor višje, je bila še ena okrepčevalnica. Sami mladi lovci. Zagrabim lonček, do polovice nafilan s cedevito in sfehtam pivo do roba. Kaj drugega se mi že ni več dalo. Sedem na skalo, izpraznim kozarček in je bilo treba it spet naprej.
Na delu, koder bi se po jasnem vremenu že videlo vrh Črne prsti je bil še eden od GRS. Na telefonski vezi z nekom in govora o 'njej', ki je zadnja na poti in gre zeloooo počasi. Ma gre sama in izgleda, da mogoče ravno ne potrebuje tuje pomoči. A grem zdej do tebe za metlo? Sta ugotovila da ni treba. Saj gre, samo bolj počasi, gospa je malo bolj močna. Jaz počasi naprej on se je pa še enčasa pogovarjal, pol ga pa nisem več slišala.
Vmes so me srečevali srečneži, ki so že zdavnaj opravili s progo in so me nazaj grede spodbujali. Saj bo šlo. Mitja je med drugim opazil, da se grem najbrž krta, ko z glavo po skalah rijem. Skoraj čisto pod vrhom sta me srečala Tina in Pavlo Šorli. Sem Tino s svojo pojavo tako prestrašila, da je Pavlota poslala z mano gor proti Črni prsti, ker se ji je zdelo, da res ne bom preživela.
In tik pred ciljem je po mojem zdravju poizvedoval tudi sam Teodor Mankoč. Se je najbrž tudi njemu zazdelo, da so me najbrž že angelci vzeli k sebi, ko toliko časa ni bilo mojega rezultata. Klical je pa s pretvezo, da jim poleg mene še nekdo manjka, kao, če je mrbit z mano.
Končno pririjem do koče na Črni prsti in se (že s kolajno okol vratu) sesedem na klop.
No tako. Če kdo razmišlja o tem, da bi napisal, naj ne pretiravam...nikarte. Za vse napisano imam dokaze. Še satelit, ki je bil povezan z mojo uro, je obupaval nad mano. Po moje me je iskal v Valhali, Fólkvangru, Hadu, Raju, Peklu in kajvemkje še. Uglavnem naštepal je 9,63 km na progi, ki je uradno dolga 6,3 km. In če kdo namerava napisat, da je to še vedno boljše, kot uni, ki sedijo doma na kavču...đabe vam. Kdo mi lahko dokaže, da uni doma na kavču majo tak musklfiber, kot sem ga jaz nadelala s svojim norim početjem?
To, da bi nucala dohtarja, da mal popuca tele čakre, se že dolgo ve, al se še ni našel tak, ki bi to dejansko izvedel. Pravzaprav mi še niti prave diagnoze niso uspeli postavit. Dejstvo, da tole početje ni nevarno samo za mojo psihično ampak tudi za fizično zdravje...no, pač tko je.
In čemu vse to? Kot sem že v enem od prejšnjih poročil z nekega drugega dogodka pisala...bog me še vedno ni naučil ponižnosti. In ker sem imela nabrane letos že tri rožice iz pušeljca gorskih tekov, je bilo jasno treba it še po četrto. KER!!!! Enkrat (natančneje leta 2018) sem sicer že uspela nabrat šopek, ampak takrat je bilo vreme (al pa sreča al pa bogovi, kajvemkaj) tako naštimano, da je zarad ošiljenih prekel in strel z neba ta četrti cvetek bil odpovedan, po pravilih pa je pušeljc regularen, če so pravilno izvedeni vsaj trije teki. No...in ta črv je mene glodal, da je blo treba it. Tako da je zdaj volk cel in koza sita in jaz imam čisto taprav in regularno pridelan pušeljc z vsemi štirimi cvetki. Čeprav je moja babica včasih rekla, da se pušlc s sodim številom cvetkov nosi samo na britof, pa je tale prav zares še za kam drugam.
Tako. Tole se je dogodilo, zdaj pa...če komu rata najt vsaj en kanček moje pameti, naj mi jo prosim vrne na moj naslov. Bom hvaležna zeeelooo. Ker očitno mi je res še čist tazadnji košček ušel v neznano.
Na tek, ki ima v imenu samo omenjeno Črno prst se bom pa naslednjič prijavila, ko bodo organizirali tek v dolino in ne v hrib. Howg!
