Zadnje novičke

[ales]

Po treh obiskih Malte v preteklih devetnajstih letih sva se s Tinijem že lani odločila, da bova letos spet tekla na Malti. Po novem leti Ryanair tja iz Zagreba, kar trikrat tedensko in tudi karte so (če jih kupiš dovolj zgodaj) kar ugodne. Nahecal sem še eno od mojih potovalnih skupin (štiri navijačice) in smo se v petek popoldne odpeljali proti Zagrebu. Skoraj bi nam petkova gneča na južni ljubljanski obvoznici prekrižala načrte, a ker smo šli z dovoljšnjo zalogo od doma, smo prispeli še ravno pravi čas. Naj povem kar v naprej, tokratno potovanje je dodobra preizkušalo moje živce in res sem se kar nekajkrat vprašal, a mi je tega treba..Torej, prvi zaplet je bil, ko mi je med mojim urejanjem avtomobila "neprevidna" popotnica odpeljala kovček. Konkretna panika, saj tokrat prvič nisem imel v nahrbtniku nobenih rezervnih oblačil, le tekaško opremo. Po nekaj klicih, nadlegovanju osebja Europcara in varnostnikov so me obvestili, da me bo čakal kovček med najdenimi predmeti na letališču. Se peš odpravimo tja, a smo pred prvim dvigalom začuda našli moj kovček. Si mislim, da je bilo popotnici nerodno pojasnjevat zakaj je vzela en kovček viška. Anywaj, se zbašemo v avto, kar vsi, še prtljago smo stlačili vanj in se podamo v Sliemo. Opolnoči je prometa primerno malo, tko da sem se dost v miru privadil na levo stran vožnje. Več težav smo imeli z iskanjem parkirišča. Če se le da, ne poizkušajte tega sredi noči..Torej, ni ga bilo, zato sem mal neprevidno parkiral pred enim izhodom iz garaže. Ker smo tako uspešno zaključili večer, smo obiskali še starega znanca Simona na Depiro Street in se prepričali, da je Guiness pri njem še vedno dober, pa tudi njegov Hobz biz-Zejt (Maltski kruh, namočen v paradižnikovo omako z olivnim oljem, čebulo in kaprami) je tudi ob enih ponoči zelo okusen. Zjutraj nas je čakalo naslednje presenečenje-prebodena zadnja guma. K sreči je imel avto ono malo rezervno gumo v prtljažniku, ki je potem zdržala tri dni. Občutek pa ni bil najboljši, sploh potem, ko mi je vulkanizer povedal, da je guma prebodena z ostrim predmetom. Prav mi je, kaj pa parkiram pred garažo. Spet smo potem soboto posvetili za sprehod po Valletti, vmes pojedli okusen a čist premajhen obrok, tko da sem popoldne lahko pripravil prvo morsko pojedino, tokrat z makaroni. Še skok po številke na drug konec Slieme, obvezni obisk Simona in k počitku. Tini, ki je ostal prijavljen na maraton je imel odhod busa že ob 5.15, jaz, ki sem vmes scagal in prijavo prestavil na polovičko pa ob 6.30. Najhuje pa je bilo, da se je že tam nekje od polnoči zunaj nenormalno zlivalo. Priznam, da sem med odpravljanjem kar nekajkrat pomislil, da se sploh ne bom odpravil na štart, a sem se nazadnje le zbrcal in šel proti busom. V palerini in z dežnikom res nisem zgledal ko tekač.Tik pred busom nas je ene tri-štiri tekače en avto tko konkretno zalil, da smo na bus prišli mokri ko cucki..Na busu sem bil tko brezvoljen, da sem bil vso pot do Mdine čist tiho, pa zraven mene so sedeli in se vzpodbujali novomeški maratonci. Najhujša njihova šala je bila, da nas bojo na štartu gotovo čakali šotori, k tko dežuje. Seveda je bila to le šala..Dva tisoč tekačev je zmrzovalo na dežju pod malimi nadstreški, nas nekaj najbolj pogumnih je "vdrlo" v en napol odprt lokal. Saj se je lastnik trudil, da bi nas odgnal ven, a se nismo dali. Mene je potem zunaj za silo grela palerina, ki sem jo snel tik pred štartom, dežnik pa sem v nahrbtnik oddal le minuto prej. Na štartu je bilo kar nekaj (predvsem punc) tako premraženih, da so kar šklepetali z zobmi. Aja, sem pozabil napisat, da spet nisem bil prav dobro pripravljen, tko da sem štartal zelo zadržano. Rekel sem si le, da ne smem hodit, ker v tistem vetru in dežju to ne bi bilo najbolje. Potem sem dobri dve uri preskakoval gromozanske luže, lovil stekleničke z vodo, vzpodbujal glasbenike ob trasi, predvsem pa z velikim veseljem spremljal kilometrske oznake, ki so vztrajno nakazovale skorajšnji zaključek. V cilju je potem počasi tudi nehalo deževat, ostal je le še konkreten veter. Res sem bil vesel, da sem nekaj tednov nazaj "scagal" in mojo maratonsko prijavo spremenil v polovičko, tko da teka nisem zasovražil in zdaj že iščem destinacijo za celega. Da se pa letošnje poročilo ne bo preveč razlikovalo od prejšnjih napišem še nekaj besed o hrani: torej, mi smo ostali na Malti še tri dni in obiskali predel okoli St Pauls Baya, tam smo tudi našli fenomenalno restavracijo Familija in pojedli goro mesa. Prijazni gostitelji so poskrbeli za prijetno vzdušje, dobro hrano in pijačo, na koncu uredili še prevoz v Sliemo. Aja, zadnji dan smo dobro jedli v restavraciji mal pod Dinglijem, slaščic smo se nabasali v Marsaxlokku, ostale dni pa sem jim kuhal v glavnem morsko hrano. Kot zanimivost-zadnji dan smo pojedli skoraj tri kilograme tunine, nas pet (že brez Tinija). Je ravno za te moje navijačice Arsen na Lastovu (Pod pinjule) enkrat rekel: Da vi možete pojest, vidi vam se. A iznenadile su me žene..
Torej, Malta je še vedno čarobna in tudi po mojem že četrtem obisku maratona ostaja kar nekaj predelov, ki jih še nisem obiskal in čakajo na moj peti obisk. A do takrat bom poiskal še kako novo destinacijo.

[zz topka]

Bravo, čestitke! Zagotovo vredno- za spomine, ki ostanejo večno!
Vidim, da je na teku kar nekaj Slovencev zastopalo našo državo