Zadnje novičke

[TONEK]

Ta vikend vsesplošen napad na Vipavsko dolino.
https://ultratrail.si/sl/utvv-live/

[zz topka]

Prav vsem želim dober korak lahkih nog in čimveč užitkov, lepih razgledov, ki naj se končajo s srečno zmago vsakega posameznika!

[zz topka]

Alora, tadolgi so štartali ob 19.00 in čez par minut so že pritekli mimo Napoleonovega mosta čez reko Vipavo. Naš Wasa77 je mimo mene šel nasmejan ( le kako ne bi šel mimo mene nasmejan )

IMG_20240426_191436.jpg (194.49 KiB) Pogledano 4812 krat

Hehe, še to zanimivost napišem. Grejo mimo že vsi tekači. To je to. Vsi snemalci, fotografi, gledalci grejo vsak v svoj avto, jast pa,s svojo mislijo: Morbit je pa še kakšen tak kot jast in samo hodi... počakam še enih 10 minut in res primašira zadnji. Zadnji so najhrabrejši, mu rečem po englješko . Iz resnosti se mu je celo nasmešek na usta podal.
Gremooooo!!!!!
Fotke od prvega do zadnjega ( in še
nekaj iz nasl.dne) https://photos.app.goo.gl/yZLCP6piTyWVAZuX7

[zz topka]

Ma, to pa moram mus dodat... da sem se imela čast na moji vsakdanji poti pofočkat z zmagovalko stotke Martino. Vsa čast, bravo.

IMG_20240427_104210 (1).jpg (141.26 KiB) Pogledano 4753 krat

[TONEK]

...jaz pa se po dolgem času videt s tabo.

[zz topka]

Enako, Tonek!

[TONEK]

Čeprav se bo v Ajdovščini dogajalo še kar nekaj časa, smo nekateri že dolgo doma.
Ker sem včeraj zjutraj prispel na prizorišče že malce pozno, sem kljub ogromno parkirnih prostorov v Ajdovščini pustil avto slab km stran od dogajanja. Da je bila mera polna, še zaplet s štartno številko, vendar smo ga hitro rešili v obojestransko zadovoljstvo. Tek do avta in nazaj sem izkoristil za ogrevanje, saj je bilo jutro februarskih temperatur. Točno ob devetih se nas požene ogromna množica s štarta, ki se ja malce raztegnila šele po nekaj kilometrih, vendar ne dovolj, saj je strmina na Podrto goro bolj spominjala na bitko za ranjence, tako se je kolona upočasnila. Izkoristil sem vsako priložnost za prehitevanje v ozki, strmi stezici. Največ po enega, nekaj krat pa tudi po pet ali več. Imel sem namreč super filing, s palicami in odličnim hladnim zrakom se mi je kar smejalo. Na vrhu klanca pospravim palice, zopet jih aktiviram na parkirišču pod vznožjem Čavna, kjer sem v strmini ponovil vajo. Tu je bilo prehitevanje veliko lažje, kjer sem pičil mimo 'pohodnikov' kar naravnost po 5-7cm snežni odeji. Tudi asfaltiran breg do vrha sem večinoma pretekel - tam bi bil cilj zame idealen. Sledil je sestop po drsališču, kjer me je po grobi oceni prehitelo kakšnih 60 tekmovalcev Oznake dobre, okrepčila tudi, posebno v cilju, moram pa grajat postreženo malico-pacalaste, že zjutraj kuhane makarone, ki jih še v Auschwitzu ne bi bili prav vsi veseli.
Na petih tekmah je prišlo do cilja 1454 tekačev, osipa, posebno na daljših progah je bilo kar precej. Med vsemi finišerji je bilo samo šest starejših od mene, od tega pet tujcev. Če bo taka temperatura, takoj podpišem za naslednje leto.

[zz topka]

Komu narobe kompjuter sešteva? Jast sem jih dobila s še šesto tekmo( 10km: 33m+28ž) skupaj 1611.
In res full odstopov. Pa unih, k sploh niso pršli? Al, kej pomeni n.a.?
Drgač pa, še en bot čestitke, korenina.

[TONEK]

Kaj je n. a. ne bova nikoli zvedla, tako kot pri Ribnčanih kaj je gap. ne. Vsekakor cilja niso dosegli.

[Franci65]

n.a. - not available

informacija ni na razpolago (ni startal, ni prišel, nič ne vemo)

[TONEK]

Hvala, Franci!
Torej pomeni nekdanji DNS (ni štartal)
Pogrešal sem te na prizorišču , Franci, pa sem ga kar nekajkrat prečesal.
Tu pa so še končni rezultati.
https://ultratrail.si/sl/utvv-live/

[Franci65]

Bolj točno: ni štartal od doma, torej ostal doma (ali pri ljubici).

Tone, prezgodaj si česal. Zamujal sem dve uri.

[TONEK]

Saj nisi nič zamudil , Franci! Razen mogoče pri makaronih. Če sem že jaz imel malto, si imel ti najbrž že beton.
Pa slik najbrž ne bo tudi nobenih. Poleg pregrešno drage štartnine bi radi pokasirali še tam. Od mene ne dobijo niti ficka. Večja tekma je, manj dobi tekač. Za njih si le številka €
V četrtek lepo vabljen na Lisco!

[Ahilius]

...od raja..........do pekla.........in nazaj!

Dobrih 14 dni od 100 milke preko Istre in že je pred nami nov izziv, 165 km okoli Vipavske doline s štartom v Ajdovščini, preko vseh čudovitih hribovjih z Nanosom, Kovkom, Angelsko goro, Čavnom, Malo goro, Kucljem na severu, Sveto goro, Solkanom, Novo Gorico in Vrtojbo na zahodu ter Cerjami, Branikom in Planino na jugu ter zaključek na izhodišču v Ajdovščini.

Zaradi kratkega časovnega obdobja med dirkami in veliko drugih obveznosti je umanjkalo naraščanje prijetne napetosti pred njo, tako sem šele predvečer dirke zmetal na kup oblačila, samo pakiranje pa sem prestavil kar na jutro pred odhodom. Zadnji večer pred odhodom sem zaspal šele okoli dveh zjutraj, misleč, da bom zjutraj malo dlje pospal, a sem se zbudil že malo pred peto, še malo počival v postelji, nato opravil nekaj službenih obveznosti, potem pa sem se lotil priprave tranzicijskih vreč, pojedel porcijo testenin in se počasi odpravil na pot. Šele, ko sem na poti zagledal Nanos, sem dobil tisti prijeten občutek, ki me običajno spremlja že nekaj tednov pred dirko in doliva olje na mašino med treningi. Tudi tokrat sem v zadnjem tednu pred dirko naredil preko 100 kilometrov, kot testiranje telesa, koliko lahko zdrži, četudi ni povsem spočito, saj se bliža čas dirke po Kranju, kjer bom skušal v 12-ih urah preteči preko 120 kilometrov, kar je norma za žreb za Spartathlon.

Temni oblaki so prekrivali plešo Nanosa, dežne kaplje na vetrobranskem steklu so obetale uresničitev težkih pogojev, zaradi katerih je organizator dan pred dirko razširil obseg obvezne opreme na zimske kose, saj je v zadnjih dneh po vrhovih hribov zapadlo preko 10 cm snega, temperatura pa se ponoči spusti pod ničlo. Bo, kar bo, sem si rekel, dodal še, da če že mora biti težko, da naj bo pa res težko, radi delamo težke stvari in še raje še težje!

Parkiram na povsem zasedenem parkirišču ob športni dvorani v Ajdovščini, kjer čaka name edino prosto parkirno mesto daleč naokoli. Super! Umirjeno se odpravim na pregled opreme in prevzem štartne številke, kupim za cel prtljažnik gelov, potem pa zagledam Denisa, soborca z moje prve ultra trail dirke z leta 2019, ki me je skupaj z Bendžijem zmotiviral in po totalni krizi že po 30 kilometrih pomagal spraviti do cilja in to v zastavljenih 24 urah. Gotovo je ta dirka s sanjskim razpletom po totalni krizi po prvi četrtini dirke, ko sem si želel infuzije in sanjaril o helikopterju, ki me odpelje domov, spremenila potek mojega tekaškega udejstvovanja. Brez Denisa bi takrat klavrno odstopil in vprašanje, če bi se podal še kdaj v to norijo neskončnih kilometrov. Po krajšem klepetu se nama pridruži še Tilen, s katerim sva skovala plan izvedbe dirke pod 30 urami, kar se po slabi vremenski napovedi, snegu in blatu, ni zdelo več realno dosegljivo, a vseeno odločena, da greva skupaj na pot in jo po njegovih dveh predhodno neuspešnih poizkusih, tudi v celoti oddirkava. Še nekaj estetskih popravkov uniforme in že smo stali na štartni črti, odštevali sekunde, 3, 2, 1, gremoooooooo!

Začetki so vedno tako močno nabiti s pozitivno energijo, da jo je kar čutiti v zraku. Že po nekaj sto metrih se mi je zdelo, da na obljubljene nizke temperature ne gre računati, in še preden sem povsem zakuhal, sem se že slekel v kratko majico. Začetne kilometre smo Tilen, Denis in jaz tekli skupaj, čeprav je imel Denis v planu bistveno daljši čas za dosego cilja, 36 ali celo 40 ur. Lahkoten tek se je vil po nezahtevnih poteh in kmalu smo jo zarezali v pobočje Nanosa, kjer smo spontano začeli ogrevati naše glasilke. Odlično počutje, lahke noge, disciplina pri jemanju gelov, pitje, idealna podlaga, vreme, polna luna, idealna temperatura, uigrana simfonija naših glasov, ki je po večini prepevala Mlakarjeve klasike, se namreč spodobi, da na primorskem pojemo njegove. Vse to je trajalo iz metra v meter, kilometer za kilometrom, z vrha na vrh, od postojanke do postojanke. Take perfekcije še nisem doživel. Med tem, ko smo iskali naslednjo pesem na kaseti, sem večkrat povedal, da tako razpoloženje ne more trajati do cilja, da bomo še obžalovali vsako opravljeno kalorijo za kruljenje tja v noč, ampak je Tilen z lahkoto in odločno odgovoril, da smo prišli uživat in da se bomo z raznimi krizami že kasneje ukvarjali, Denis je dodal, da če ne bo krize itak ne bom imel o čem pisati. Zadovoljno sem skomignil z rameni in že smo plašili divjad in ostale trejlaše z uglašenim zavijanjem tja proti luni. 10, 20, 50, 80, 90 kilometrov za nami, počutje še vedno odlično, le glasilke so bile že malo načete, kar pa za tekače ni največji problem. Pred vzponom na Sveto goro je bilo čutiti padec energije, a bližala se je okrepna postaja, kjer je prišla v podporo čudovita Tilnova družinica. Kmalu zapustim šotor okrepne postaje s klicem v akcijo, a je minilo kar nekaj minut, preden mimo mene in proti vrhu Svete gore s hitrejšim korakom odkoraka Denis, kako minuto za njim se mi pridruži Tilen. Oblaki prekrijejo nebo, dežne kaplje močijo kmalu blatno podlago. S Tilnom se počasi prebijava skozi vojaške rove in karavle proti vrhu, Denis pa kakšen kilometer pred nama. Prepričan, da je z osvojenim vrhom težji del opravljen, opazujem Tilna, kako drsi po blatni kolesarski progi, dela piruete in vse napore vlaga v iskanje trdne podlage. Nekako se prebijeva v dolino proti Solkanu, kjer me ob poti pri kajakaškem centru v Solkanu preseneti babica. Res sem je bil vesel. Nekaj besed podpore in nasvetov o previdnem nadaljevanju ter velik kos štrudlja za popotnico. Ne more biti večje energijske bombe. S Tilnom nadaljujeva pot in na ravnini pred naslednjo okrepno postajo ujameva Denisa. Na okrepni postaji občudujemo posledice do sedaj narejenih korakov na njunih podplatih. Fanta zamenjata nogavice, stisneta zobe in že krenemo drugi tranzicijski postaji, Cerje, naproti. Menjavo tekaškega tempa in hoje prekine Denisova ugotovitev, da je bolečina v kolenu prehuda in da ne more več teči. Tilen s tekaškim korakom hitreje nadaljuje pot, z Denisom pa s hitro hojo napredujeva počasneje. Pomanjkanje moči vzpon na Cerje Tilnu zniža tempo, Denisu pa poškodba kolena omogoča hitrejši korak navzgor, tako da na okrepno postajo pridemo skoraj sočasno. Fanta se preoblečeta in preobujeta, potem pa jo mahnemo zadnjim petdesetim kilometrom naproti. Sledilo je menjavanje obdobij, kjer je s počasnejšim tempom zaostajal zdaj en, kasneje drugi, jaz pa sem počasnejšemu delal družbo. Tiho, vsak zatopljen v svoje misli, hodimo. V zraku je bilo čutiti muko, trpljenje. Dokler so noge stopale ena pred drugo, nisem hotel spregovoriti besede in s tem zmotiti ritma korakov. S Tilnom po široki makadamski poti hodiva vzporedno, Denis nekaj korakov pred nama. Škripanje levo od mene nenadoma zastane, čez dva koraka obstaneva tudi z Denisom in pogledava Tilna, kako s trupom in glavo sklonjeno v tla sloni na palicah. Po nekaj sekundah izreče besede, ki mi še danes zvenijo v glavi: "Fanta, jaz ne morem več". Skušam hitro odreagirati, Denisu namignem naj gre naprej, da se ne naleze Tilnove utrujenosti, v mislih pa izbiram besede za Tilna, ki bi ga motivirale. Odločno, a mirno rečem: "Eno nogo pred drugo, samo, eno pred drugo, greva!" Stopim po poti naprej in k sreči sem le nekaj trenutkov čakal na škripanje peska pod Tilnovimi koraki. Odleglo mi je. Upal sem, da traja. Počasi napredujemo, zastonj kilometrov, ki smo jih po ravninah pretekli v prvem delu, nisem smel več omenjati. Tu nekje na makadamski poti se z nasprotne smeri približuje neka oseba, ta oseba je zgoraj brez majice, spodaj bos, Iviiiiiii! Res sem ga bil vesel. Če ne tekmovalno, jo pa vsem v podporo mahne v nasprotni smeri dirke. Takega Ivija na vsake 10 kilometrov pa še okrepnih postaj ne bi portebovali. Fant da toliko pozitivne energije s samo enim objemom! Hvala, res! Z okrepne postaje Branik, dolgih, neskončnih 13 kilometrov do naslednje, zadnje postojanke. Rahlo vzpenjajoča gozdna enoslednica je borcema pred mano predstavljala navdih za kletvice in komentarje v smislu, kaj je tega treba zdaj na koncu, kdaj bo tega konec. Počasi a vztrajno se premikamo proti vrhu, pogledujem na uro, ki kaže, da nam manjka zgolj nekaj deset višinskih metrov, bodrim fanta. Pokličem ženko in ji javim zaskrbljujoče stanje v ekipi in me spomni name, ko sem na prejšnjih preizkušnjah doživljal krize in jih reševal s hrano, geli, pistacijami, kalorijami v kakršnikoli obliki. Naj takoj poje gel, je rekla. Končno pridemo do razgledne točke s klopco, na katero se Tilen brez oklevanja usede. Denis ve, da mu poškodba kolena in gležnja narekuje zelo počasen tempo v dolino, zato se odloči takoj nadaljevati. Tilen v trpeči tišini bije notranje boje, prav čutil sem tisto nemoč, ki ubija sleherni pomislek in željo po napredovanju. Pobožam, potrepljam, pomasiram ga po rami in rečem, da naj takoj vzame gel in da greva v dolino, enostavno ni druge izbire. Stopava počasi, a hitro ujameva Denisa, ki se je s svojo poškodovano, leseno nogo le stežka prebijal preko manjših skalnatih neravnin, saj mu trd gleženj in koleno nista dopuščala dviga noge, le kolk mu je omogočal nizko vlečenje noge za sabo. Nekaj časa tako napredujemo, nakar Tilen nervozno vpraša, če gre lahko mimo Denisa, da bi hitreje napredoval. Vedel sem, da je to naše slovo. Tilen bo v valu energije prišel do zadnje postojanke in od tam nadaljeval še zadnjih 5 kilometrov do cilja, to je bilo gotovo. To! Pred mano pa Denis preračunava korake, vsakega posebej premeri. Še slabe 4 kilometre do postojanke. Hitrost na uri se je prikazovala v zvrnjeni osmici, znak za neskončno, neskončno počasi. Vedela sva, da kmalu prideva do makadamske poti, ki bo tehnično manj zahtevna in bo omogočila hitrejši korak. Zadnji metri do postojanke so bili s strani Denisove podporne skupine in prostovoljcev na okrepni postaji prežeti s pozitivno energijo, navijanjem in glasno spodbudo. Po nekaj minutah postanka, ko so Denisa oskrbeli s hrano, pijačo in oblačili, koleno pa si je prevezal z gurtno, spil protibolečinsko tableto, sem ga poklical k nadaljevanju poti. Res je bilo le še 5 kilometrov, a treba jih narediti. Že hočem zapusti postojanko, ko zaslišim ženski glas, ki me kliče. Obrnem se in neko dekle kaže na avto in pravi, da je notri, v avtu, Sašo, fant, s katerim smo se nekajkrat prehitevali preko večjega dela dirke, z nami je celo zategnil čudovito zapeto melodijo, na kratko smo si podelili trejlaške modrosti in se spodbujali. Na sovoznikovem sedežu, ovit v deko. Spraševal sem ga, kaj dela v avtu, saj je le še nekaj kilometrov, bomo že zmogli, še vse smo, bomo tudi to. Sašo potrt odgovori, da je bila bolečina vnete pokostnice in ahilove tetive prehuda in da enostavno ni mogel narediti več niti koraka. Poklical je pomoč, naložili so ga v avto in dirko je moral predčasno končati. Ostal sem brez besed, žal mi je bilo, da ob zadnjem najinem pogovoru pred nekaj kilometri nisem prepoznal globine njegove bolečine, sicer bi gotovo ostal z njim in mu skušal pomagati do cilja. Potrt, a s pogledom podpore ga pozdravim in pokličem Denisa, da morava naprej. Denis ob podpori svojih bližnjih dobro razpoložen po asfaltirani cesti v relativno hitrem koraku napreduje. Dobrih 100 metrov spusta naju je še ločilo do ciljne ravnine, ki se je vlekla neskončne 3 kilometre. Denisu je vonj po cilju dvignil razpoloženje na najvišje obrate, z navdušenjem je spoznaval, kakšen presežek mu je uspel, tudi korak je dobil višjo frekvenco. Dobim informacijo, da je že pred nekaj minutami Tilen dosegel svojo zmago, kar me povsem prevzame in skoraj pozabim na Denisovo poškodovano nogo, kar zletel bi do cilja. Z Denisom hitro hodiva in nekaj 100 metrov pred ciljem zagledava podobo, Bendžo, druga polovica tandema z Denisom, ki mi je že po prvi tretjini obnemoglemu na prvem trailu 2019 silil pojesti mrvico energijske tablice in s tem dvignil energijo v telo in omogočil dosego cilja. Zadnjih nekaj metrov smo na krilih izvrstnega spodbujanja Denisove podporne ekipe, sam pa sem čutil ponos nad uspehom obeh fantov, zmagoslavno pritekli v cilj... TOOOO ZMAGAAAA!

Veselje, čestitke, objemi... Res prijeten občutek po vseh kilometrih, urah in urah teka, vseh vzponih in spustih.

Zapustim ciljni prostor in se sam odpravim proti avtu, nato telovadnici, se stuširam, pojem nekaj žlic povsem razkuhanih testenin in nadvse zadovoljen ležem k počitku. Začuda svež in spočit se spontano zbudim čez dobri dve uri in se s pogledom na pravkar premagana, z jutranjim soncem obsijana okoliška hribovja, odpeljem domov.


Misel na to, da Sašu nisem uspel premagati še zadnjih deset kilometrov nekoliko greni zmagoslaven občutek, da je naš trio po perfektni prvi polovici preko peklenske druge polovice vendarle uspel priti do cilja in to hitreje kot v zastavljenem času 30 ur. No, tudi Sašov predčasni zaključek je že v razdelku dodatne motivacije za nov dir po Vipavskih gričih.

TEHNIČNI PODATKI:

- naziv: UTVV 100 M Emperor
- razdalja: 165 km
- višinski metri vzpona: 6.400 m
- višinski metri spusta: 6.400 m
- vreme: sončno, delno oblačno, čez dan med 15 in 25 °C, ponoči okoli 5 do 10 °C
- podlaga: gozdne poti, makadam, kamni, skale, asfalt
- poraba energije: 11.600 kCal
- število korakov: 188.500
- poškodbe: 2. žulj na trailu v življenju (en na tem trailu
- razlika med telesno težo pred in po zaključku: -1 kg (67 kg - 66 kg)
- povprečna hitrost: dobrih 11,1 minut/kilometer, 5,4 km/uro
- hrana: 5 dcl juhe, 1x kos štrudlja, 1x palačinka, 40 pistacij, 3x kos pomaranče, 4 kose banane, 13x gel, 4x liter Coca-Cole, 4x liter vode, 0,5 x liter energijskega napitka, 8x mandelj, 20x gumi bombon
- uvrstitev: 32. mesto med vsemi, 28. mesto med moškimi (117 trailašev na štartu, 84 nas je prišlo v cilj, 33 jih je odstopilo)
- dosežen čas: 29 ur 18 minut in 3 sekunde

Še nekaj fotografij po vsem tem tekstu - KLIK.

Matej

[zz topka]

En globok poklon .