No, meni je koristlo to, da niso prišli vsi prijavljeni, ker se nisem pravočasno prijavila in so mi ob prihodu na prijavno službo rekli, da jim bo mogoče zmanjkalo štartnih številk in me poslali za dvajset minut 'na čakanje'. Sem se že videla, kako planinarim na Sljeme in se popoldne sprehajam okrog Jaruna …
Vmes sem šla še na kaptol v katedralo, kjer je bila ravno pridiga o Samarijanki ob vodnjaku. In ob povratku na prijavno službo je bilo – ne vem, če na srečo ali na žalost – še dovolj štartnih številk tudi za zamudnike.
Za odhod na to tekmo se mi pa zdi da sem se odločila tik pred zdajci predvsem zato, ker je bila nedeljska vremenska napoved za Zagreb lepša od napovedi za Ljubljano.
Tekla sem … na čase lažje, na čase težje. Zdelo se mi je, da sem vmes jedla in pila mnogo več kot običajno na tekmah, ko na to pozabim. Pa nisem čisto prepričana, če mi je bilo zaradi tega kaj lažje. Nekje na sredi poti sem dohitela Marjeto in se mi je zazdelo, da jo lahko prehitim, pa me je potem ona kar zasledovala.
Na naslednji okrepčevalnici sem si rekla, da bom raje tekla na varnostni razdalji jaz za njo, pa sem jo potem jaz nehote (nisem znala drugače) zasledovala. (Se opravičujem, če sem te živcirala! Ni bilo namenoma.) Po še naslednji okrepčevalnici sem pa res ostala precej odzadaj in mi je bilo tako fizično in psihično lažje teči. Na poti proti cilju sem potem pri okrepčevalnicah srečevala le še ene tri Zagrebčane.
Po prihodu v cilj smo se pa res predvsem spraševali, kaj je z Zajcom.
Si je ta tema na forumu na žalost zaradi črne kronike zaslužila precej pozornosti. ;-( A se je na koncu na srečo vse še kar dobro izšlo.
