Hvala vsem za čestitke. Bilo je doživetje posebne vrste. Pred dvema letoma sem se udeležil maratona, a sem komaj tokrat uspel resnično spoznati za kako krasno pokrajino gre in kako ljudje dihajo z njo. Na tekmi ni časa za gledati okoli in tudi pulz ti tega ne dopušča. Pri takem popotovanju pa je čas tudi zato, da o tem, da uspeš isto pokrajino videti in občutiti v treh različnih dnevnih časih sploh govorim.
Hvala Jožkotu, Dorici, Rudiju in celotni "podporni ekipi". In iskrena hvala za vzpodbudo vsem na okrepčevalnih postajah. V tretjem krogu me je res nosilo od šanka do šanka. Pa dobri vili in dobremu vilinčku, ki sta poskrbela da so noge prej prišle k sebi. Simona in Andrej -- hvala za listek pri avtu. Bil je živ dokaz kako lahko vzpon na Porezen zbistri um.
Zvone, izvrstni strateg si. Ustreznejšega datuma in tempa ne bi mogel izbrati. Prepričan sem, da bo naslednjič 3x. Enako zate Leon. Glava je na mestu, noge pa zdaj tudi vedo kaj jih čaka.
Z*, zadnji krog je bil v 6:30. 5:30 bi bilo res preveč divjaško.
Da ostane zabeleženo, pa še poročilo.
Ob 9:00 sem pobral Zvoneta, kasneje še Leona na Trojanah. Na Petrovem Brdu smo bili malce po 12--ravno prav za priprave brez naglice. Kmalu je prišel še Jožko in me spremljal do Hudajužne kjer smo imeli 2. bazo v avtu. Ko sva prišla nazaj, je bilo že precej živo. Še nekaj fotografij in besed vzpodbude.
Ni bilo več kaj čakati-štartali smo ob 13:36. Naenkrat absolutni čas ni bil več pomemben-le še odmik od predvidene časovnice. Začeli smo z odločnim a spet ne pretirano divjaškim tempom. Nad nami so se podili oblaki a padlo ni nič omembe vredno. Po 1 uri-10 min hoda za Vrhom Bače -- smo naredili kratek postanek nato pa nadaljevali do sedla Čez Suho, kjer bi po čarovnici morali biti 1:45 od štarta. Izkazalo se je da je to preveč optimistično-vmesnih višincev nismo kalkulirali. Prišli smo ob 2:09. "Zamuda" nas ni skrbela. Vedeli smo da imamo pri vzponu na Porezen dovolj rezerve. Spust do Kala je zahvaljujoč dobro označeni trasi minil hitro. Pri vodnjaku smo dopolnili zaloge vode in naprej. V pohodniškem tempu se do Hudajužne kar vleče, a teči dokler ni pravega občutka za celo traso tudi ni pametno. Slabi 2 uri smo potrebovali. Pri avtu sta nas že čakala Jožko in Dorica z družbo. Obnovili smo zaloge. Dorica nam je postregla s še toplim štrudlom. Čakalo nas je prvo srečanje z Durnikom. Malce mastno, a ne prehudo. Sonce se je že spuščalo. Zvone in Leon sta malce zaostala, sam pa sem razmišljal, da ju počakam takoj ko bo nekje možnost opazovati sončni zahod. Izkazalo se je, da pot ne pogleda na svetlo vse do planjave pod kočo. Ko pa sem prišel do tja, pa nisem veliko pomišljal in sem potegnil še do koče. Čez slabe pol ure sta prišla. Samo še spust do Petrovega Brda,kjer nas je pričakala dobro razpoložena družba. Časovnica je bila tempirana na cca 7:30 na krog. Dejansko smo zamudili le 6 minut. Časa je bilo dovolj za obnovo zalog hrane in pijače in še krajši počitek.
Drugi krog smo začeli točno ob uri. Da smo malce počasnejši sem ugotovil šele po uri hoje, saj smo pavzo po prvi uri naredili tik pred Vrhom Bače. Pred vzponom na Krevl (???) smo se ustavili. Leon je imel težave s krči. Svetovala sva mu takojšnjo obnovo energetskih zalog. Če želodcu ni do hrane, pa naj vsaj s pijačo dobi kaj nazaj. Padla je odločitev, da do Hudajužne gremo skupaj, potem pa se odločamo naprej. Nadaljevali smo v počasnejšem ritmu. Tu in tam sem "pobegnil naprej", pa spet počakal, tako da smo bili ves čas kolikor toliko blizu. Malo nad Kalom smo pri potoku obnovili zaloge tekočine. Leon je omenil da še enkrat čez Durnik ne bi šel. Ko se trasa začela prevešati proti Hudajužni sem začel sam pri sebi preračunavati ali je še možno da pridem v roku okoli ali ne. Zvone je imel na račun EMŠO 2 uri bonusa. Ocenil sem, da če sam napredujem čez Porezen v takšnem tempu kot sem v prvem krogu in na vrhu ne čakam, bom tretji krog pričel s cca pol ure zamude. Glede na splošno počutje sicer še sprejemljivo in je bil cilj še dosegljiv. A po drugi strani -- še nikoli dosedaj nisem naredil niti toliko kilometrov, kaj šele toliko višincev v enem kosu. Sicer ni nič kazalo, počutil sem se odlično, a kaj če se v tretjem krogu pojavijo podobne težave kot jih ima Leon. Menil sem, da je dobro imeti za tretji krog kar največ časa. V zadnjih kilometrih proti Hudajužni sem malce pospešil da bi prišel do avta toliko prej, da bi bil sam že pripravljen za nadaljevanje, ko pride Leon. Ko dotočim pijačo, pokličem Zvoneta. Pojasni mi, da je že v Hudajužni. Počakam ga. Dogovoriva se, da naj Leon, ki je malce za njim, vzame avto, on pa bo skušal nadaljevati računajoč na 2 uri bonusa. Na hitro se posloviva in že sem odšel proti Poreznu. Razmišljal sem, da nima smisla, da se preveč zanašam da imam še teoretično dovolj časa za tretji krog. Skušal se preveriti kako dejansko še funkcioniram. Durnik sem pozdravil z malce ostrejšim tempom. Ko sem prišel na planjavo, je bilo že toliko svetlo, da sem lahko izklopil svetilko. Pogled na prebujajoče jutro v gorah in meglice v dolini je bil res krasen. Na spustu s Porezna je zahvaljujoč zadostni svetlobi tudi kar precej letelo, a spet ves čas z varovalko v glavi, da mi lahko mimogrede zdrsne in se vse skupaj ne konča ravno veselo. Na Petrovo Brdo sem prišel točno po osmih urah. V trenutku, ko sem odložil nahrbtnik, je zazvonil telefon. Kliče Zvone. Pravi da se mu ne bo izšlo in ne bo nadaljeval, Leon pa da se je odpeljal z avtom in da že spi. Zaželi mi veliko sreče in uspeha. Ko stopim v bivak po torbo, se zbudi Leon. Vpraša kako gre. Odgovorim da zaenkrat še brez težav. Na hitro dopolnim zaloge tekočine, preoblečem majco in se odpravim v tretji krog.
Noge so še kar nosile, a vedel sem, da ima pred seboj še pol toliko, kot je že opravljenega. Nisem želel na silo. Pri Vrhu Bače se je izkazalo, da imam približno tak tempo kot smo ga imeli v prvem krogu. Postanek po eni uri bi bil le nekaj metrov od našega prvega postanka. Stal sicer nisem, energetsko ploščico sem pojedel kar spotoma. Do sedla Čez Suho sem potreboval le nekaj minut več kot smo jih potrebovali v prvem krogu. Odlično, rezerve časa je več kot dovolj. Če se noge ne bodo odločno uprle, bo cilj dosežen. Na sedlu je bilo že precej živo. Okrepčevalno postajo so pravkar spravljali v red. Člana GRS v hecu pobaram ali kaj dajo tudi tistim, ki so trikrat že tu gori. Seveda ni bilo težav. Popijem in pojem nekaj rozin. Povedo mi, da so pred 15 minutami štartali. Sonce je posušilo roso zato sem si upal kar precej hitro po pobočju do gozda. Spet novi "šank". Pojasnjevanje da nisem na "tisti" dirki. Hrane in pijače v izobilju. Predvsem pa vspodbudnih besed. Kar ponese te. Noge so kar držale. Ubral sem taktiko, da navzdol tečem, navzgor ali po ravnem pa raje hodim, pa bo kar bo. Na Kalu me sprašujejo katera številka sem, jaz pa pojasnjujem, da sem predvozač. Gospa skoraj ni mogla verjeti, da sem že dobrih 19. ur na poti dokler ji nisem na uri pokazal. Ponudi juho, hrano pijačo, ni, da ni. Na hitro nekaj spijem -- pijačo v mehu imam pa za spotoma, vzamem banano in naprej. Pred Znojilami, visoko nad cesto nekdo kosi. Ko me zagleda, preneha, in se (komaj sem ga slišal, tako je bil daleč) zadere "A si prvi?". Odgovorim, da nisem na tekmi, a dvomim da sem bil dovolj glasen, da bi me slišal. Pri cerkvi v Hudajužni se oglasi telefon. Zvone sprašuje kako mi gre. Pove, da so prvi tekmovalci na Kalu in mi zaželi vso srečo. Sporočim, da je vse OK in da imam še slabe 4 ure časa. Dovolj, razen če ne bi šlo kaj hudo hudo narobe. In nič ni kazalo na to. Neprijetna je bila le bolečina ba blazinici stopala -- posledica za tako dolgo traso in tako podlago, malce premehkih čevljev. A kaj bi to. Ko te pozdravi množica zbranih v gostilni v Hudajužni kot da si dejansko prvi na tekmi. Dobesedno ponesli so me proti Poreznu. Razmišljal sem kdaj me bodo dohiteli prvi tekači. Zgodilo se je malce pod vrvno ograjo. Najprej dva, potem še skupina treh. Skupaj pet, nato pa do planjave pod kočo nobeden. Po planjavi so me le počasi dohitevali. Jasno, če so kolikor toliko dobro načrtovali, bi morali biti tik pred zadnjim spustom "skurjeni" toliko kot sem bil sam. Koča. Še zadnji postanek za požirek. Bolj zaraditega ker je prijetno, kot da bi ga potreboval. Tečem s palicami v rokah. Naenkrat me prehiti en izmed tekmovalcev. Drži palice in sprašuje če grem v Petrovo Brdo in če mu nesem palice. Nisem niti pomislil, da bom težko shajal z dvema paroma v rokah. Pograbim jih in rečem, da naj me (jih) poišče pri Rudiju v koči (upam, da jih je našel). Nadaljujem z vsakim parom v eni roki. Ne izzide se najbolje. Sicer sem, navajen teči brez palic. A noge so utrujene, podplati pečejo, teren ni raven. Rešilna misel. Njegove niso zložljive, moje pa. Pa saj lahko uporabljam njegove. Svoje zložim in nekako povežem na nahrbtnik (zdaj vsaj vem, da lahko, čeprav je miniaturen nanj spravim tudi palice) in že brzim navzdol. Še zadnji asfalt. Tečem. Vem da je cilj tik pred menoj. Pogledam na pulzmeter. Je mogoče? Pa saj nisem tako hiter. Je možno, da lahko psiha tako nabije pulz? Bil je 20 kot višji kot kadarkoli v reh krogih.
Cilj. Tudi Leon in Zvone sta tam. Čestitke. In množica nepoznanih. Stiski rok niso le formalnost. Nepozabno.
Le stopala pečejo. Sezujem čevlje. Ne morem pogledati ali je žulj ali kaj drugega. Noge ne želim nerodno dvigniti, da se ne bi od kod pojavil kak krč, ki so me sicer vso pot pustili čisto pri miru. Tam zadaj pa vedro s svežo vodo. Pridružim se nekomu, ki mu je otekel gleženj. Družno hladiva. Rudi, tisto vedro je zakon!
). Kot praviš, si imel priložnost spoznati se s progo, prihodnjič boš prišel še bolje pripravljen in takrat boš opravil tudi tri kroge. Jeseni je po moje najlepši čas za takšne norosti, ker ni več tako vroče in možnost neviht je manjša.
. 
