Hoj, Z*, Oranžni slon, res je lepo naleteti na prijazen sprejem, ko se vrneš z dopusta!
Dopusta
Ne vem, če najino petdnevno bivanje v Dalmaciji lahko označim kot dopust, bolj je bilo podobno pripravam profesionalnih športnikov na tekmovalno sezono.
Že doma se ni začelo na običajen način – nič euforičnega pričakovanja, ko od same nestrpnosti hodiš 20 cm od tal, mrzličnega pakiranja, sanjarjenja o prijaznem soncu in modrem morju…in še čem. Vse misli so bile usmerjene v pakiranje tekaških cot, copat, vitaminov in žavbic vseh vrst. Sploh nisva razmišljala kam bi šla – vedela sva, tja, kjer imava izmerjene, označene in preverjene tekaške terene! Torej Murter.
Tudi vožnja sama je bila strogo ciljno usmerjena – kar najhitreje prevozit teh 400 km, postavit šotor, potem pa ogled sprememb na terenu. No, malce sonca in morja sva si pa le privoščila in prvi dan komaj čakala, da sonce zaide.
Potem pa skok v superge in sva šla na krajši tek, da progo markirava z najino prisotnostjo. Kako lep in prijeten zaključek dneva ob zahajajočem soncu, še dokaj hladnem ozračju, v presenetljivo zeleni naravi na eni in lesketajočem morju na drugi strani.
Naslednje jutro, ne se smejat,
sva vstala že ob petih, posrkala kofe in spet v copate, potem pa na teren, tokrat ločeno. Lučko je kar takoj zastavil 13 km po ne prav lahkem terenu, jaz pa 7 km – tudi tu »brdima nikad kraja«. Zdelo se mi je da kar letim in ne tečem, čez vse hribčke in dolinice in prav nobenega se nisem ustrašila in tudi vse pretekla. To je bilo moje prvo vidno zaznavanje napredka od lani, ko sem tekla le 4 km in še to sem vse kuclje prehodila. Tudi teh 7 km se mi je zdelo krajših od lanskih 4 km. Počutila sem se kot na zmagovalnih stopnicah. Naslednji dan sem morala vključiti vse bremze, da nisem šla spet teči. Zato pa sva zjutraj in zvečer še dodatno nabirala sprehajalne kilometre.
Po teku sva običajno romala v mestece Tisno na fruštek, mmm,
kako prijetno je dišalo iz »pekare«, nato sva se parkirala v mestno gostilno in opazovala jutranji utrip mesta, predvsem domačinov in proučevala njihovo glasno in zgovorno kulturo. Seveda ob taki nekrščanski uri turistov še ni bilo na spregled. Lučko je na ušesa montiral senzorje in lovil informacije o nogometnih rezultatih – tam v oštariji si vse zvedel!
V soboto je bil zame prav poseben dan. Na programu sem imela dolg trening, to pomeni 9 km. Tokrat je Lučko pokazal partnersko solidarnost in se ponudil za vodiča. Res me je vodil v prijetnem tempu in če sem hotela malce pospešit, me je ustavil s »poleg«, če je slišal, da sem zadihana, je tempo zmanjšal, vso pot mi je delil napotke kako zagristi v hrib…, seveda me je spet »nategnil«
- v poročilo sem namesto 9 vpisala kar 11 km in bila zelo ponosna.
Preostali čas sva dneve preživljala v senci, prebrala precej knjig in vas močno opravljala – se vam je kaj kolcalo
Ugotovila sva, da se počutiva precej prazno brez vas – vsi pogovori so se vrteli okoli teka in TF in sva razmišljala, kako bi prišla do interneta, da malce pokukava, kaj se dogaja. Ampak to bi bil za Dalmacijo prevelik zalogaj, saj so precej za časom. Imela sva občutek, da se je na Murterju čas ustavil.
Čeprav sva načrtovala kratek dopust, sva ga še skrajšala. Prvič odkar hodiva na dopust brez hčere, nisva bila drug drugemu zadosti
in bilo nama je d o l g č a s!
Tako je bila po sredinem jutranjem teku sprejeta odločitev: greva domov in to tako hitro, da bom še ujela trening na Rožniku.
Vožnja proti domu je bila spet hitrostno-ciljno naravnana, s kratkim postankom v zelenih Plitvicah, da obudiva majske dogodke teka po dežju. Tokrat so se Plitvice kopale v soncu in čudovitem zelenju in mogočnem bučanju slapov, drugače pa čista tišina, čeprav je bilo kar nekaj turistov.
Ob prihodu domov sem se samo presedla v svoj avto in direktno na Rožnik, kjer je bila že zbrana Poletova ekipa. Precej utrujena od vožnje sem se tokrat priključila počasni skupini, prepričana, da tudi počasnega treninga ne bom zmogla in glej, po treningu sem bila spočita kot že dolgo ne.
No toliko o dopustu. Lučko je naklepal čez 60 km, jaz pa polovico manj, kar je odličen izkupiček tega tedna. Ker hodiva na dopust večkrat po malem, se veselim naslednjega, ki upam, da bo malo manj tekaški in da bova našla tudi drug drugega.
Kaj hočem, očitno sva postala prava tekaška in forumska zasvojenca
Kakor koli, lepo je slišat, da sta spet tu in verjetno vaju je prijetno videti oblečena ... 
Čim prej na delo! 
Lucko ali bo padel kaksen krajsi raport? 
No, tudi kaksen prispevek Tjase o treningih v poletovi ekipi bi bil zelo zazeljen. 
. Edino zdravilo: tek 
, sedaj sem jo za 3 km (prvič je pretekla 11 km) 
Za vse kilometre in tudi za voljo, da nisi 'zbezljala', ko se ti je kar vsak dan teklo. In to, da se spravis po 400km dolgi voznji se na trening je resen znak, da jeseni 21-ka pade kot za salo.