Lahko je žal tistemu, ki je ostal doma in se ni mogel prepričati, da bi šel teči z nami. Najprej smo se dobili ob 10.00 uri: Tmp, Priseljenka, Manika, Daša, Janko in Fotr, ko smo začeli teči, pa nas je ujel še Andrej. Mislim, da nisem nikogar pozabil, mogoče sem samo narobe napisal od Tjaše vzdevek, ampak črke so iste. Fotr se je spet počutil blažen med samimi tekačicami, pa tudi tekaški ambient je bil enkraten. Sicer bolj ljubljansko obarvan, megleno sivo okolje, so bile pa zato steze v Tivoliju tlakovane s hrastovim listjem, drevje pa vseh mogočih barv, prevladovali so pastelni vzorci. Prvi krog smo tekli v pogovornem tempu, pa tudi če bi bil v anaerobnem območju, se ne bi mogli upreti množičnemu pogovoru in bi bil tek vseeno pogovoren. Pogovor je potekal nekaj časa med enimi in drugimi, nekaj časa med drugimi in tretjimi, nekaj časa med tretjimi in prvimi...in tako dalje...tekačicami in tekači. Kar veliko smo si imeli povedati, tako, da je tek dosegel svoj namen. Svoj čas sem mislil, da je solo tek po samotnih gozdovih višek doživetja, sedaj pa lahko rečem, da je še lepše teči v skupini s tekačicami in tekači TF po Tivoliju. S Tjašo sva tako klepetala, da komaj upam omeniti, ker bo Darko tole sigurno bral, potem bo pa rekel Tjaši, a si šla teč ali si šla čvekat. Ampak to je bi pogovorni, še bolje, čvekalni tek. Res lep trening na nedeljsko dopoldne.
Ko smo pretekli prvi krog, so ob 11.00 uri prišli še drugi, kar precej jih je bilo, najbrž so uvideli, da je bolje odteči eno rundo kot doma dvomiti ali bi šel na tek ali ne. Manika, Priseljenka in Fotr smo bili tako zagnani, da smo odtekli še en krog, ta krog pa ni bil več toliko pogovorni, samo od začetka smo bolj intenzivno klepetali, nato pa sva z Natašo malo utihnila, ker naju je proga že utrudila. Manika pa je bila še sveža in imel sem občutek, da sva jo s Priseljenko nekoliko bremzala. Kakorkoli, na cilju smo bili vsi zadovoljni, Priseljenka zato, ker sama ne bi odtekla dveh krogov, Fotr zato, ker brez podpore simpatičnih sotekačic tudi ne bi odtekel dveh krogov, Manika pa zato, ker ji je sami dolgčas teči in sama tudi ne bi odtekla dveh krogov. Na koncu je Manika pokazala še v nebo, kjer je sonce prebilo gmoto sivine in posijalo skozi meglo rjavo listje dreves. Z Natašo sva komaj registrirala to nadgradnjo lepote, saj sva imela sama s sabo dovolj opraviti, ker sva bila precej upehana. Še dobro, da je bila Manika toliko pri močeh, da je ta prodor svetlobe opazila in je deloval prijazno kot smeško na koncu teka.
Upam, da se bodo teki v takem lepem ambientu in s tako lepo udeležbo še nadaljevali. Vse je odvisno od nas, da se jih udeležimo.