- 11 Sep 2006, 15:56
#72904
Evo, samo eno lahko rečem: da sem presrečna. 35 km! Celo tekmo sem uživala (tudi zadnja 2 km, ki sta bila neverjetno dooolga). In še moj najdaljši tek do zdaj. Vse je klapalo: vreme, organizacija, počutje, okolje, družba. Ma ni, kar ni. Še danes sem nekam vzhičena. Polna elana. Edina škoda, ma res edina, da nisem imela s seboj fotkiča, je bilo tooolko lepih slikc.
Prispela sem že v petek zvečer, se udeležila testeninke in predavanja dr. Knapa, prespala v "kopalnici" (in bilo je pametno) in res malce zavidala Zdravku za njegovo turbomaksimo blazino (mene je ena kost celo noč žulila ). Mrzlo jutro in adrenalin sta me takoj napolnila s pozitivno energijo za lauf. Na avtobusu sem se zabavala z ugibanjem, kdo je za 50 in kdo za 35. V Tržiču sem poklepatala s prijazno Finko Nino, ki se ja na SAM-u znašla po neverjetnem naključju (ker je odpadel maraton v Poreču pa je od razočaranja kar sedla na avtobus za LJ, pa še vedela ni, da gre za gorski maraton; a po teku je bila navdušena).
Štartala sem malo prehitro, ker se res dolgo ogrevam, a do Kofc sem bila že pošteno "in". Malo me je potem matral bodec, pa na enih 25 km sem razmišljala, kako se bo telo obnašalo, ko ni vajeno takih razdalj. A je kar šlo, predvsem se moram zahvaliti št. 316, mi je bil zelo všeč njegov tempo in ful me je motiviral. Na spustu sem čutila desno koleno (čisto po pričakovanju) in se na koncu borila s ciljno ravnino (v stilu "kdo bo koga"). In potem sem zmagala. Mislim, to je bila čisto moja osebna zmaga. Pa posledice: v nedeljo je pri hoji navzdol bolelo koleno, danes pa ni nobenih bolečin več, ostal je le čudovit občutek in želja, da še pridem. Organizatorjem pa velike čestitke! Izjemno dobro delo, da ne omenjam nizke štartnine (menim, da je verjetno tu obilo prostovoljstva).
Prispela sem že v petek zvečer, se udeležila testeninke in predavanja dr. Knapa, prespala v "kopalnici" (in bilo je pametno) in res malce zavidala Zdravku za njegovo turbomaksimo blazino (mene je ena kost celo noč žulila ). Mrzlo jutro in adrenalin sta me takoj napolnila s pozitivno energijo za lauf. Na avtobusu sem se zabavala z ugibanjem, kdo je za 50 in kdo za 35. V Tržiču sem poklepatala s prijazno Finko Nino, ki se ja na SAM-u znašla po neverjetnem naključju (ker je odpadel maraton v Poreču pa je od razočaranja kar sedla na avtobus za LJ, pa še vedela ni, da gre za gorski maraton; a po teku je bila navdušena).
Štartala sem malo prehitro, ker se res dolgo ogrevam, a do Kofc sem bila že pošteno "in". Malo me je potem matral bodec, pa na enih 25 km sem razmišljala, kako se bo telo obnašalo, ko ni vajeno takih razdalj. A je kar šlo, predvsem se moram zahvaliti št. 316, mi je bil zelo všeč njegov tempo in ful me je motiviral. Na spustu sem čutila desno koleno (čisto po pričakovanju) in se na koncu borila s ciljno ravnino (v stilu "kdo bo koga"). In potem sem zmagala. Mislim, to je bila čisto moja osebna zmaga. Pa posledice: v nedeljo je pri hoji navzdol bolelo koleno, danes pa ni nobenih bolečin več, ostal je le čudovit občutek in želja, da še pridem. Organizatorjem pa velike čestitke! Izjemno dobro delo, da ne omenjam nizke štartnine (menim, da je verjetno tu obilo prostovoljstva).