Ola, super lep dan me je kar povlekel proti Novi Gorici.
Že na štartnini mi je posijalo še eno sončece, saj sem po dolgem času videla eno mladenko, ki je vsak dan bulši, oštja.
Ej, Irenca, se kar nisem mogla načudit, kolk fejst zgledaš!
No, tudi ostalih tekačev že nekaj časa nisem videla, zato smo se seveda vsi med sabo pozdravljali in se pomenkovali, kot da bi imelo kaj zmanjkat…
Na štartu se nas je zbralo okoli 130.
Seveda smo se me dame, ta hitre, malo nalašč postavile malo bolj v ospredje, tako, da lahko malo pojezimo une, ki so brzinski, da morajo potem mimo nas in poveselimo une, ki nas radi opazujejo od zadaj….
Ker so bili to prvi tekaški koraki mojih prekrasnih nogic letos, sem seveda to vsem raztrobila, da so že ptiči na drevju čivkali o tem. Torej nisem imela niti za sanjat o kakšni posebni hitrosti teka, mislim tam okrog 4 min/ km, s katero bi še lahko šišala kasnejšo zmagovalko Matejo. Ah, kaj, bom pa šla tako, na izy, glih da si malo noge pretegnem.
Ja, ta hujši je bil prvi in drugi, kot že tolikokrat doslej, sem se udelala tudi tokrat šele nekje pri tretjem. Ej, proga , pa res prekrasna. Na levo žafran, na desno žafran, tiste potke so mi res všeč. Tam , med četrtim in petim sem že željno pričakovala okrepčevalnico, ki pa je, oštja, kar ni tlo bit. Sem čez cesto zagledala pri eni hiši bazen… sem se že vidla noter… pa cocktail zraven… pa marelca za senčko… Jej, ma kje so fantje… Končno, nekje pri šestem, na avivniku, zagledam vodo, planim po njej, rečem: Ja, koončno. Ma, sam kje ste? Pa mi reče nazaj: Ma, saj sem že pol ure tukaj… Ha, ha, ha sem se morala še smejat ..
No, pole smo oddelali še do konca in v cilj sem se privlekla s časom dobrih 52 minut. Zadovoljivo.
Za šenk sem dobila knjigo od Krišne. Da se malo poglobim. Sam, kdaj bom to brala, še ne vem. Nimam cajta… sem brezposelna.
Ker sem od novega leta tudi jast vegetarijanec, sem dobila ob pašti fino belo omako.
Vsako leto smo dobili tudi slaščice, ki pa smo jih letos lahko le nemočno opazovali na kuhinjskem pultu. So bile rezervirane za fuzbalerje. Oni bolj rabijo in zaslužijo. ( ker so sami rejveži…) Da nam drugo leto ne bojo delale skomin, predlagam kuharcam, da jih vsaj malo skrijejo pred nami, ker če ne, bomo šli kar čez pult ponje. Je bilo kar nekaj tekačev malo jeznih. No, jast niti ne, ker sladkega pa res ne maram. ( bla, bla, bla)
No, ker nisem zmagala, mi ni bilo treba čakati pokala, zato smo jo kar hitro ucvrli domov, se preštimali, šli k mami v Sežansko bolnišnico in potem še na izolski Belveder, na iztek- sprehod do svetilnika – vmes postanek za eno ribco in baklavco--- in nazaj.
Tako, da pišem šele zdaj, če ne, veste, da bi bila prva….
