- 28 Sep 2009, 09:56
#199456
Obljuba dela dolg. En daljši prispevek za vse tiste, ki bi radi enkrat premagali SPP v enem kosu in za vse, ki jih tema zanima.
Priprava za tako velik projekt je na treh ravneh.
Najprej v glavi. Ker vse je v glavi. Motivacija, neskončna želja, trdna volja, vznemirjenost in veselje so nujnost, kajti razdalja je res noro dolga…
Kondicijsko sem se pripravljal bolj intenzivno zadnjih 9 mesecev, čeprav mora biti takemu projektu prilagojen in podrejen že sam način življenja. Res pogosto hodim v hribe, ukvarjam se s tekom in se udeležujem tekem, kolesarim, pozimi pa turno smučam in tečem na smučeh. Konkretne priprave v zadnjem letu – udeležba na 16 gorskih tekih in dveh ultramaratonih.
Logistične priprave. Najprej nabava knjižice SPP s 69 kontrolnimi žigi (praktično nemogoče), izdelava konkretnega plana po dnevih, določitev lokacij in rezervacije nočitev, plan spremljevalcev, plan lokacij za dostavo šerp, plan prehrane in tekočin, seznam oblačil in drugih potrebščin. In na koncu še kontakti z mediji in sponzorji.
Moj plan je bil 14 dni, kar je ločnica med preteči in prehoditi. Uspel sem v 13 dneh in pol. Zlahka. Lahko bi bil v cilju vsaj en dan in pol prej, vendar nisem želel spreminjati plana, ker bi s tem zrušil vso logistično podporo (spremljevalci, šerpe, nočitve).
Termin, ki sem ga izbral že pred mnogimi leti, je bil zadetek v polno. Nihče od predhodnikov ga še uporabil, sploh pa je bilo vreme letos v drugi polovici avgusta naravnost enkratno. Bežal sem pred dežnimi kapljami, črnimi oblaki, grmenjem in strelami zgolj med Kamniškim in Kokrškim sedlom – uspešno. Močna fronta je prešla Vršič med mojim spanjem v koči, ploha se je vlila tisti hip, ko sem stopil v Kočo pod Bogatinom. Res neverjetna in neponovljiva sreča z vremenom! Če izvzamem seveda dvotedenske nepopisne vročine, ki me je spremljala vse od začetka pa do vroče Primorske na koncu.
Vsak dan sem začenjal med 5.30 in 7.00, končeval pa med 15.30 in 20.30. Večino etap sem zaključil dovolj zgodaj, tako da sem se lahko brez problema regeneriral za naslednji dan. Vprašanje je, če bi se lahko tako dobro regeneriral, če bi bil vsak dan na poti od zore do mraka. Čiste efektivne hoje in teka je bilo vsak dan od 9 ur do 13 ur. Vmes zgolj kratki odmori v kočah ali na vrhovih. V klanec nisem tekel, po ravnini zgolj, kadar sem imel spremstvo in sem lahko tekel brez vse prtljage, odtekel pa sem večino spustov. Razmerje hoja : tek približno 3 : 1.
Obutev. Nizki športni copati BROOKS - model Cascadia, v visokogorju prav tako nizki SALOMON – model Pro 3D Ultra GTX. Oba modela odlična, izvrstna, brez enega samega žulja.
Oblačila. Trinajst dni v CEP dokolenkah – brez žulja, brez krčev, brez bolečin. Večino časa kratke tekaške pajkice, v visokogorju pa dolge. Tekaške majice s kratkimi rokavi, v visokogorju z dolgimi rokavi – zgolj lahki in hitro suhi materiali. Tekaška kapa z zaščito vratu TF.
Brez pohodnih palic !!! Vsak večer namazane noge s smrekovim mazilom ( proizvaja Ivo Konc iz Nakla) – čudodelno. Vsak dan med aktivnostjo dva odmerka energijskega napitka Accelerade, po končani aktivnosti pa en odmerek regeneracijskega napitka Endurox. Prehranjevanje po planinskih kočah. V glavnem juhe in enolončnice, bolj poredko testenine. Veliko kruha. Včasih dober zajtrk. Sploh pa nisem izbirčen in ne kompliciram. Sicer pa ogromno tekočine, predvsem vode, tudi studenčnice, veliko čaja, pa običajni izotonični napitki, tudi kakšna Cockta. Zvečer eno pivo. Prijatelji so mi prinesli kakšno sadje. Energijskih ploščic zelo malo. Zgolj dva energijska gela v dveh tednih! Kot zanimivost: shujšal sem zgolj pol kile! Pa še to zanesljivo zato, ker sem izjemno slabo spal oziroma veliko premalo, saj sem vsak večer spal drugje in v drugačni postelji, pa tudi sicer slabše spim izven svojega doma.
Mini nahrbtnik. V glavnem za tekočino. Vedno sem imel pri sebi liter tekočine. Poleg tega še zložljiv dežnik in pelerina (oba neuporabljena). Lahek anorak, trak in rokavice. Minimalna teža.
V torbici okoli pasu: denarnica, knjižica SPP, blaznica za žige, 2 mobitela, digitalni aparat, robčki in ščetka.
Edini neuspeh: neizmerjena celotna dolžina SPP in višinskih metrih vzponov, kar je bila želja, realna možnost in izjemna priložnost. Krivo je pomanjkanje mojega smisla za tehniko in premalo časa za praktični test GPS-a. Vseeno hvala Gašperju iz Planet Šport Trzin za posojen SUUNTO! Upam vsaj, da bova s prijateljem Frenom uspela izmeriti približne podatke s pomočjo Googlovih programov.
Uspelo mi je združiti tekaške prijatelje iz vse Slovenije. Večina spremljevalcev je bilo sicer iz mojega okoliša ( Kranj ), sicer pa tudi Štajerci, Korošci, ostali Gorenjci, Primorci……Impresivno! In nekaj je bilo vmes pravih asov!
Kdor se bo odločil za tak projekt, mora imeti obvezno že nekaj izkušenj in poznavanja SPP!!! Ali pa naštudirati traso iz kart v nulo, kajti na terenu je pogosto kriza. V skrajnem slučaju imeti dobrega poznavalca v spremljevalni ekipi.
Še beseda glede same poti in označenosti. SPP je dolga okoli 800 km. Pohorje, Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe, alpska predgorja, Primorska. Pot ni slabo označena, je pa zdaleč od tega, da bi lahko rekel, da je povsod dovolj označena in da nisem imel težav. Če ne bi letos končeval že peto knjižico SPP, če ne bi imel takega smisla za orientacijo, če ne bi tako zelo dobro poznal Slovenije, bi mi pogosto trda predla. Velikokrat nisem vedel kam, včasih sem tudi zašel, sicer zelo poredko, pa vseeno. Velikokrat si prav na kakšnem razcepu ali križišču v dilemi, kakšni odseki pa so sploh slabo shojeni in slabše označeni. Od vsega pa me daleč najbolj moti premajhna uporaba številke 1 poleg Knafeljčeve rdeče bele markacije. Številka 1 je prepoznavni znak SPP, ki bi morali biti ves čas prisotna od začetka do konca – pa ni! Premalo promoviramo, premalo tržimo, premalo smo ponosni na SPP, ki je bila menda prva vezna pot na svetu!?
Na koncu. Bilo je nepozabno. Užival sem ves čas. Kljub temu, da sem hitel, sem lahko videl vse okoli sebe. Ker nisem imel opraviti s težo – ne s svojo in ne v nahrbtniku. In res nisem bil utrujen! Ne med potjo, niti na koncu. Nikoli nisem imel niti najmanjše krize. Ker je bilo vse v glavi. Na pravem mestu. In ker je bila želja res takoooo velika. Pa še obkrožen s prijatelji. Tudi novimi. Velika večina PD in oskrbnikov koč, katere sem obvestil o mojem projektu, me je podprla. Hvala pa čisto vsem, ki so mi na kakršenkoli način pomagali pri projektu!
Prisrčen je bil sprejem na zadnji točki in banket Hranilnice LON d.d.Kranj v AC Adria v Ankaranu! Splačalo se je sanjati 26 let!
V TF se oglasim še s kakšno informacijo glede kakšnega predavanja, ki jih bom imel, če bo koga zanimalo…..Lp, Uroš
)
Končno so se mediji začeli zanimati tudi za take podvige.
