- 10 Feb 2006, 14:13
#60301
Kako globoko se bolečina zažre v podzavest. Nekateri rečejo v dušo. In potem jo vsak tak dogodek prebudi in strese spet na plan. Pozabi človek res nič ne. Vse je zapisano tam v nas, vse kar se nam je kdajkoli zgodilo. Je dobro in je slabo. Živeti, da je vest vedno čista je nemogoče, ker med dvema vedno je napetost in drugačen interes.
Živeti, da hočeš drugemu le dobro in delati le tisto, kar hočeš da drugi delajo tebi in ne delati kar nočeš, da drugi delajo tebi, je tudi težko. A trud šteje.
Iskreno sožalje družini in svojcem in vsem, ki so s tvojim odhodom ostali "oškodovani".
Do lanskega septembra nisem poznal te bolečine. Potem pa v enem mesecu čustva, da jih človek komaj lahko prenese, a jih!!! V istem mesecu se mi je rodil sin in kmalu za tem umrla mama. Čakati na rojstvo in čakati smrt mame, bolane za rakom. Nikomur ne privoščim tega življenja razpetega med življenjem in smrtjo. Nikomur. Tu ni zmagovalcev, tu ni dobrega in zlega, so le dejstva. Življenje in smrt. In ugotoviš, da je to življenje le en hip med tema mejnikoma. In na nas samih je kako ta dolg-čas vmes preživimo. Nič ni, ena čista čistina, ki čaka na nas, da jo nekako zapolnimo. Tudi pravil in omejitev ni. Vse smo si sami zmislili, da bi laže shajali, laže razumeli, kar je brezveze razumeti. Kajti kaj je resničnost? Res-ničnost. To mi je najbolj domiselna slovenska beseda!
Runner jo je znal zapolniti, praznino, se mi zdi.
Ah ta čustva, ah ta razum. "Nobena juha se ne skuha tako vroča, da se je ne bi dalo pojesti," je vedno govoril moj oče.
In življenje gre naprej in vse ostane nekje noter zapisano, vtisnjeno, privito, prišito, zabetonirano,...
Treba je le naprej, naprej. Tako nekako sem si vedno predstavljal to naše življenje tule: je en velik prostor in ti se po njem pelješ, po neki poti, v avtu. Pred teboj je prihodnost, za teboj je preteklost, si v sedanjosti in potuješ skozi enoten prostor življenja. Gledaš naprej, če gledaš nazaj, se lahko zaletiš ali pa skreneš s poti. Preteklost za seboj vidiš le še v ogledalu, hitro odhaja in postaja vedno majša in oddaljena, zamegljena. Na tebi je kam boš zapeljal, levo desno, naravnost, na tebi je koga boš peljal, ko bo štopal ob tvoji poti in kako daleč ga boš peljal in ali bo spredaj ali na zadnjem sedežu. Vse je na tebi. Na tebi je tudi ali se boš držal omejitev, ali jih boš kršil, ali boš videl znak, ali boš divjal, ali boš ustavil avto in čakal. Vse je na tebi. Ker človek je zase središče vsega. Potem se pa nekdo zaleti vate, cesta se udre, meteorit pade,... Za to nič ne moreš, ti pač voziš svojo pot in to je to.
Ah, čustva naredijo svoje.
Človek je tako močno bitje!!!
Večji kot je napor, večje je zadovoljstvo.