Lučka okolica in Dleskovška planota sta bili v soboto osvojeni.
V zabavni družbi polspečega velbloda Žarka je tudi 9urni, ne ravno počasen trek, minil, kot bi mignil. Za osnovo sva si vzela karto lanskega ultra treka in namesto začetnih vzponov na drugo stran Lučnice dodala kmetijo Kladnik, planino Jezerca in Slanico. Nadaljevala sva na Desko, kamor nama sicer ne bi bilo treba, pa vendar je navkreber vodila taka mehka travnata preproga, da se ji človek skorajda ne more upreti. Se je pa nato odprl izjemen pogled na meni glavno točko: Vodotočnik. Z Deske je bil videti kot rjava mlaka, vendar je od blizu pravi, ne tako majhen lepotec. V živo sva nato preverjala, da skozi rušje izven poti ne gre ravno najbolje, se nama je pa utrnil pogled na ljubkega svizca (prvič v življenju sem videla svizca), da bi bil hec še večji, je bil kakih 500 m naprej ovitek Milka čokolade.
Svizec je očitno opravil svoje delo, le da naju je za vsebino ovitka že prikrajšal nekdo drug (vsebina bi sicer kar prav prišla, saj je bila pot še dolga). Nadaljnja goščava je bila prehodnejša, serpentinasta, potke so bile prepuščene domišljiji, ne ravno očitne. Zadnji del, ko meniš, da si že v cilju, terja še sestop za kakšnih 1000 m višincev, ki se kar ne konča. Še malo, pa so se že svetlikale s soncem obsijane Luče. In s tem zasluženi cilj.
Narava je res izjemna, lep sobotni izlet, razen naju je teren pred tekmo raziskovala le še majhna skupinica gospa v civilu (niso bile tako vpadljive kot midva z zemljevidi in kamelbak ruzakom), pa še en gospod v pastrski opremi nama je prekrižal pot. Sicer so druge žive duše zašle na bolj turistične okoliške točke, kot so Korošica, Ojstrica, Raduha.
In končno sem naslednji dan le čutila nekaj muskelfibra in malo splošne utrujenosti-to je še boniteta.