Tek od doma do »poletne rezidence« v avtokampu Sv. Marina v hrvaški Istri se mi je že kar nekaj časa potikal po možganih. Zgodil pa se je, tako rekoč hipoma. Par telefonskih klicev in trije smo bili usklajeni v trenutku. Objava na TF sicer ni dovoljevala veliko časa za razmislek, ampak kljub temu dovolj, da je do konca zakurila še enega.
Glede na kratek čas med odločitvijo in izvedbo, moja glava ni bila čist 100 %, še posebej, ker je v ponedeljek močno zapekla in zabolela zadnja stegenska mišica in vezi in kite na notranji strani desnega kolena. Ampak kaj bi to…
Štart na Uncu v petek malo čet 16.00. Dogovor je bil, da gremo s tempom 6.00 na km. Pa ja de…… Letelo je krepko pod pet. Zunaj pa vročina za znoret. V spremljevalnem avtomobilu sem imel spakirano hrano in pijačo. Pijača ohlajena in shranjena v hladilni torbi je bil najbrž (ugibam) eden od vzrokov za moje prebavne težave že takoj na začetku. Bo v bodoče treba piti sparjeno pijačo. Na tako je namreč navajeno moje telo med večino treningov, kjer pijačo tovorim v bidonih s sabo kar sam. Luksuz spremstva in hladne pijače torej lahko zahteva tudi svoj davek. Moja sotrpina, prav tako pa tudi naš neprecenljivi spremljevalec, so se že takoj za Postojno nejeverno spogledovali in sramežljivo skrivali svoje dvomljive poglede in komentarje, ki so moj uspeh v končanje teka postavljali na velik vprašaj. Z velikimi težavami in z neprestanimi postanki v okoliških grmih sem se nekako privlekel do naše prve in edine planirane postojanke. Osebju Gostilne Potok
http://www.etrips.si/sl/accommodation/potok se še enkrat zahvaljujem za vso gostoljubnost in za vse postrežene dobrote.
Jaz sem sicer večino časa preživel v sanitarijah, kjer sem se potrudil in res temeljito izpraznil svoj prebavni sistem. Topla goveja juha je naredila oblogo v mojem želodcu. Pijača, ki sem jo že predčasno zmetal s hladilne torbe v prtljažnik spremljevalnega vozla, pa se je na vročini že malo pogrela. Nadaljevaje je bilo zame nepričakovano in presenetljivo lahkotno, kot da se pred tem ne bi nič dogajalo.
Nastopile pa so težave drugačne vrste. Noč, promet in dokaj ozka cesta…. Gledano iz tega zornega kota ta podvig ni bil najbolj pameten. Prav lahko bi se zgodilo, da bi se kateri od nas nenamerno znašel, kje na severu Nemčije zložen na prikolici ali čolnu kakšnega iz dopusta vračajočega se Nemca.
Pravo olajšanje je nastopilo, ko smo takoj za mejo zavili na staro vzporedno cesto, kjer je bil promet dokaj znosen. Spust proti Matuljem je minil kot bi trenil in letelo je… Baje tudi pod 4.30. Ampak ali je tega treba bilo? Najbrž ne!! Kmalu so se pokazale posledice. Bolečine v nogah in podplatih. Najprej je potarnal žabc, kmalu pa sem se pridružil še jaz z mojo že prej načeto desno mečno mišico, edino zajc ga je gnal v svojem polomljenem vendar neuničljivem stilu.
Ko se je pot začela prijetno vijugati gor in dol ob mondenih obmorskih krajih so se bolečini v kolenu in stegnu ponovno pridružili želodčni krči. Kaj je bil vzrok tokrat ne vem?? Posledica je bila ponovno praznjenje želodčnega prostora in to na nič kaj intimnem kraju sredi Lovrana.
Takoj po tem opravilu je meni ponovno steklo. Odločil sem se, da do nadaljnjega, v izogib morebitnim ponovnim želodčnim težavam, konzumiram zgolj vodo. Samo ob vodi sem vztrajal nadaljnjih cca 40 km, ko se je moj želodec začel oglašati na način, ki mi je poznan, da si želi kaj konkretnega, in da bo to tudi prebavil in posredoval naprej. Kljub temu sem zelo previdno poizkusil zgolj s parom »bobipalčk«. Na naslednji postojanki pa sem mu glede na signale postregel še s par čokoladnimi napolitankami.
Za nami je bilo že krepko čez 100 km. Zadnji kilometri pa so bili pretežno v klanec. Lagal bi če bi rekel, da mi tempo, ki ga je tokrat diktiral Zajc ni ustrezal. Sem pa prvič videl zajca vsaj deloma izmučenega. Vsesplošno utrujenost in res zahtevno traso smo premagovali s humorjem, reševal pa nas je tudi Rosi s svojimi vse pogostejšimi postojankami.
Za zaključek lahko povem, da mi je uspelo zgolj zaradi družbe. Takšen projekt v solo izvedbi je obsojen na propad že v štartu. Zato še enkrat hvala žabcu in zajcu za res enkratno družbo. Prava norca sta. Rosi… Brez tebe pa itak ne bi prišel niti do Ilirske Bistrice.
Če danes povzamem dogajanje in o njem razmislim… Ja, treba bo poiskat novo traso in se je lotit!!
, vse ga je blo.
)
.
).
