Kot je že Jožko poročal, sem včeraj na Petrovem Brdu štartal na ponovitev Extremno. Pred začetkom sem bil poln strahu in spoštovanja do trase, kajti že lani sem tukaj doživel prvi neuspeh, zato sem se tokrat zadeve lotil še bolj preudarno. Vendar je bilo včeraj nad lepimi hribi okoli Baške grape očitno nekaj v zraku. Pa o tem kasneje.
Na Petrovem se srečamo še z Jožkotom in Dorico, dorečemo logistiko, spremlja me tudi moja Janja za pomoč in oskrbo čez dan.
Torej, štart ob 21.40h. Začnem lepo počasi in previdno, hitro sem ogret, kot strasten gobar najdem tudi prve jurčke.
Ker svetim bolj po tleh in iščem gobe, hitro zaidem in namesto levo proti Koucam napredujem po vlaki navzgor.
Ker imam roke polne gob, me prešine, da bi bilo dobro osvetliti še kakšno markacijo. Teh seveda že zdavnaj ni več, zato se lepo vrnem nazaj, spravim gobe za smreko in jih pokrijem, da jih bom v drugem krogu nabral v vrečko. Nadaljujem do Kouc, tam sem po 32min, kljub nočnemu gobarjenju sem nekoliko prehiter. Za lovsko kočo gledam tablo Maratona in se usmerim navzdol, namesto navzgor.
To ugotovim po cca 500m spusta, obrnem in nazaj. Začnem razmišljati, kako je vse enostavno, če imaš s seboj nekoga, ki pot dobro pozna in se z nočno orientacijo ni potrebno ukvarjati. Ponovno sem nazaj, kjer se zberem in nadaljujem, tokrat v pravi smeri proti vrhu Bače. Ko pridem do mesta, kjer je druga oskrbovalna postaja Maratona GM4O, mi v bližini lovske koče tik pod vrhom Bače uspe nerodno stopiti na kamen sredi trave, v gležnju »škrcne«.
O besedah, ki sem jih tisti trenutek izrekal, pa na tem mestu raje ne bi pisal. Stisnem zobe in nadaljujem. Navzgor napredujem dobro, spusti pa so vse bolj boleči. Na poti nisem niti eno uro in se mi uspe 2x izgubiti in zviti gleženj. Kakšen začetek!!!
Na vrhu Bače sem točno po eni uri, nadaljujem z bolečinami in upam, da se bodo unesle. Kobla po 1h20min, stanje se slabša, sedlo Čez suho po 2h05min. Kljub vsemu sem še vedno dovolj hiter, tudi sicer se odlično počutim, telo teče kot namazan stroj, le na vsakem koraku me boleča noga spominja, da je tam spodaj nekaj hudo narobe. Vzamem tableto proti bolečinam.
Nadaljujem spust proti Kalu in napredujem skozi zapuščene vasice proti Hudajužni, kjer sem točno po štirih urah od štarta. Tam me pričaka le kdo drug kot sam Jožko, ki mi prinese okrepčilo. Povem mu, kaj se mi je zgodilo, pogledava gleženj, ki sploh (še) ne izgleda preveč otečen.
Začnem z vzponom proti Poreznu, čez Durnik gre kot po maslu, Elizejske so mimo kot za šalo, le na Večni poti me malo »pobere«, kljub temu sem iz Hudajužne do legendarnega WC-ja potreboval 2h. Ko se teren pred kočo zravna, me začne noga še bolj boleti in v trenutku se odločim, da na Petrovem Brdu zadevo končam. Toda do tja dol je še potrebno priti. Po 1h35min mi uspe z velikimi mukami priti do »cilja«, nočni krog zaključim v 7h38min.
Pri vseh teh korakih, je dovolj samo en sam napačen in stvari se postavijo na glavo. Sedaj me čaka rehabilitacija v upanju, da se zadeve ponovno lotim.
DURNIK : JANI = 3 : 1
Lp Jani
Prilagam dokazno gradivo