- 03 Sep 2010, 21:36
#232346
Najlepša hvala vsem za čestitke.
Skoraj do konca nisem vedel, da je Jožko stvar objavil in da stiskate pesti in navijate zame. Dober občutek mi je dal še kakšen dodaten Watt energije, ki sem jo v zadnjem krogu že malo pogrešal.
Poročilo. Kje naj začnem?
Morda že leta 2008, ko sem v tretjem krogu Vrh Bače odnehal in to kljub temu, da je bilo časa še dovolj. Še danes ne vem, zakaj sem odstopil? Morda lani, ko sem si po 45min takoj za Kovcami zvil gleženj, pa vendar opravil nočni krog?
Ne, z zgodovino sem opravil, zaradi dveh neuspešnih poizkusov sem imel več kot dovolj spoštovanja do hribov nad Baško grapo. Kljub vsemu, je v meni tlelo nekaj dvomov. Kaj pa, če spet ne bo šlo?
Ko si tam nekje zunaj, sredi noči prepuščen sam sebi, takrat šale ni več, potrebno se je posvetiti projektu in ob tem imeti veliko sreče. Kajti pri 210 000(!) korakih (vir: Jožko), jo res potrebuješ. In jaz sem je včeraj imel veliko.
Začelo se je v sredo ob 21.00h, ko sem otovorjen z vsem, kar naj bi potreboval za projekt, prispel z Janjo na Petrovo Brdo. Pozdravimo se z Rutkotom in pričnem se pripravljati.
Ob 22.00h se odpravim v prvi krog. Preudarno in umirjeno. Jasna noč, prijetna temperatura, vetra praktično nič. Skratka - idealni pogoji. Dobro napredujem do mesta, kjer sem si lani zvil gleženj, tam grem še posebno previdno, oddahnem si, ko je za mano. Posvetim se poslušanju glasbe, pulzu in seveda času. Na ČP sem bil v 1h55min, nameraval sem biti malo počasnejši, a ker sem se dobro počutil, sem v takšnem tempu nadaljeval čez 4 legendarne vasice do Hudajužne. Tam sem bil po 3h40min. Sledila je prva ura resnice. Z majhno krizo sem prvič opravil z Durnikom (1h5min) in nadaljeval do koče na Poreznu, kjer sem bil v 5h50min. Na Petrovem sem se šel podokničarja in vrata sobice so se odprla. Janja je poskrbela zame z vsemi možnimi dobrotami, da sem kar težko zapuščal topel prostor in se podal v drugi krog.
Začel sem ga točno ob 5.00h zjutraj. Noči so že dolge, zato sem šele proti Kobli lahko ugasnil čelno svetilko. Motivacija je bila še vedno na nivoju, utrujenost ne prehuda, tempo po planu in na ČP sem bil po 2h10min. Sestopil sem na Kal, se odžejal pri koritu in naprej do Hudajužne. Na najnižji točki poti sem bil po 4h10min. Če sem prvi krog opravil brez pomoči Janjine oskrbe na terenu, se je z drugim njeno poslanstvo začelo zares. Pred vzponom na Durnik sem se moral dobro podpreti, ker v tisti strmini tam zgoraj ni šale . In Janja je to vzela popolnoma zares. V najkrajšem možnem času sem se najedel, napil, preoblekel, preobul in opravil še vse tiste potrebe, ki jih ljudje pač počnemo (no, ne čisto vse, da ne bo pomote ). Vzelo mi je 15 minut, a se je izplačalo, ker sem tudi v drugo povzpel na Durnik v 1h10min. Do Porezna je šlo gladko, malo se mi je vleklo na Večni poti, a naj se ve, zakaj ima takšno ime, mar ne? Po 6h40min sem bil drugič pri koči. Do Petrovega sem potreboval še slabo uro in po 7h35min končal z drugim krogom.
Janja je kot po navadi že čakala s pogrnjeno mizico. Točno ob 13h sem začel s tretjim, zadnjim krogom. Povedati moram, da si pred podvigom nisem delal nobenih časovnih načrtov razen tega, da vse skupaj zaključim v 24.urah. Na voljo sem imel še devet ur, ravno toliko, da te nekaj priganja, a še vedno dovolj zaloge, da sem se ga lahko lotil preudarno. Kovce v 45min, Vrh Bače v 1h10min, Kobla 1h40min, ČP 2h40min. Tukaj me je pričakala Dorica z okrepčilom. Prišla je kar s koče in to z nahrbtnikom polnim dobrot, ki jih človek na 1700m visoko lahko premore. Če sem si še krog prej zaželel pivo, mi tokrat ni več prijalo. Zadovoljil sem se s colo. Na kratko sva poklepetala in se poslovila. Pričel sem se spuščati na Kal, kjer sem bil po slabi uri. Tam me je že čakala Janja. Nahrbtnik sem dal v avto in se zagnal po klancu navzdol, ko me je močno zbodlo v kolenu. Uporabil sem hladilni gel in ga namazal. Proti Znojilam se je bolečina umirila. Na točki, kjer trasa Maratona prečka cesto, sem se ponovno opremil z nahrbtnikom in nadaljeval proti Oblokam.
Če sem do včeraj mislil, da je najbolj tečen del poti od križišča nad Planino za Črno goro do melišča pod ČP, sem včeraj svoje mnenje spremenil. Trasa Znojile – Obloke je po moje zagotovo najbolj dolgočasen del celotne trase. Bljak. A sem jo prehodil/pretekel tudi tretjič.
V Hudajužni (po nekaj manj kakor 5h s PB), sem vzel še palice, katerih prej nisem uporabljal. Naročila jih je kar Dorica po telefonu s ČP . Še zadnjič sem se ustavil pod viaduktom, kjer me je že čakala moja Jančka , ki me je pospremila v zadnjo bitko z Durnikom z besedami, naj si mislim, da grem gor prvič in ne tretjič . Na razpolago sem imel še štiri ure časa, zato sem se počasi odpravil proti Poreznu. Vmes sem obiskal še vse tiste kotičke , ki jih na tej poti moraš obiskati in ob 20h25h, sem se razveselil legendarnega WC-ja, ki ga prijatelji GM4O še kako dobro poznamo. Na sestopu sva se pozdravila z Jožkotom , ki mi je prišel naproti in tudi sicer vseskozi telefonsko spremljal moj napredek. Skupno sva sestopila do Petrovega Brda, kjer sem po 23h40min končal z vsemi dolžinskimi in višinskimi kilometri GM4O extremno.
Čeprav pravijo, nikoli ne reci nikoli, sem prepričan, da te variante ne bom več ponavljal. Se bom pa z velikim veseljem vračal v hribe nad Grapo, opazoval urejene, a žal zapuščene vasice pod Črno Prstjo, motil nočni mir (nenamerno) številnih živali in se tako in drugače opijal z lepo, neokrnjeno naravo.
Hvala vsem za vzpodbudne besede, SMS-e, klice, Jožkotu, Dorici, Rutkotu, …še posebej pa Janji za potrpežljivost in oskrbo ter varno vrnitev v domači brlog. Kot si rekla: Trije krogi – trije koncerti.
Skoraj do konca nisem vedel, da je Jožko stvar objavil in da stiskate pesti in navijate zame. Dober občutek mi je dal še kakšen dodaten Watt energije, ki sem jo v zadnjem krogu že malo pogrešal.
Poročilo. Kje naj začnem?
Morda že leta 2008, ko sem v tretjem krogu Vrh Bače odnehal in to kljub temu, da je bilo časa še dovolj. Še danes ne vem, zakaj sem odstopil? Morda lani, ko sem si po 45min takoj za Kovcami zvil gleženj, pa vendar opravil nočni krog?
Ne, z zgodovino sem opravil, zaradi dveh neuspešnih poizkusov sem imel več kot dovolj spoštovanja do hribov nad Baško grapo. Kljub vsemu, je v meni tlelo nekaj dvomov. Kaj pa, če spet ne bo šlo?
Ko si tam nekje zunaj, sredi noči prepuščen sam sebi, takrat šale ni več, potrebno se je posvetiti projektu in ob tem imeti veliko sreče. Kajti pri 210 000(!) korakih (vir: Jožko), jo res potrebuješ. In jaz sem je včeraj imel veliko.
Začelo se je v sredo ob 21.00h, ko sem otovorjen z vsem, kar naj bi potreboval za projekt, prispel z Janjo na Petrovo Brdo. Pozdravimo se z Rutkotom in pričnem se pripravljati.
Ob 22.00h se odpravim v prvi krog. Preudarno in umirjeno. Jasna noč, prijetna temperatura, vetra praktično nič. Skratka - idealni pogoji. Dobro napredujem do mesta, kjer sem si lani zvil gleženj, tam grem še posebno previdno, oddahnem si, ko je za mano. Posvetim se poslušanju glasbe, pulzu in seveda času. Na ČP sem bil v 1h55min, nameraval sem biti malo počasnejši, a ker sem se dobro počutil, sem v takšnem tempu nadaljeval čez 4 legendarne vasice do Hudajužne. Tam sem bil po 3h40min. Sledila je prva ura resnice. Z majhno krizo sem prvič opravil z Durnikom (1h5min) in nadaljeval do koče na Poreznu, kjer sem bil v 5h50min. Na Petrovem sem se šel podokničarja in vrata sobice so se odprla. Janja je poskrbela zame z vsemi možnimi dobrotami, da sem kar težko zapuščal topel prostor in se podal v drugi krog.
Začel sem ga točno ob 5.00h zjutraj. Noči so že dolge, zato sem šele proti Kobli lahko ugasnil čelno svetilko. Motivacija je bila še vedno na nivoju, utrujenost ne prehuda, tempo po planu in na ČP sem bil po 2h10min. Sestopil sem na Kal, se odžejal pri koritu in naprej do Hudajužne. Na najnižji točki poti sem bil po 4h10min. Če sem prvi krog opravil brez pomoči Janjine oskrbe na terenu, se je z drugim njeno poslanstvo začelo zares. Pred vzponom na Durnik sem se moral dobro podpreti, ker v tisti strmini tam zgoraj ni šale . In Janja je to vzela popolnoma zares. V najkrajšem možnem času sem se najedel, napil, preoblekel, preobul in opravil še vse tiste potrebe, ki jih ljudje pač počnemo (no, ne čisto vse, da ne bo pomote ). Vzelo mi je 15 minut, a se je izplačalo, ker sem tudi v drugo povzpel na Durnik v 1h10min. Do Porezna je šlo gladko, malo se mi je vleklo na Večni poti, a naj se ve, zakaj ima takšno ime, mar ne? Po 6h40min sem bil drugič pri koči. Do Petrovega sem potreboval še slabo uro in po 7h35min končal z drugim krogom.
Janja je kot po navadi že čakala s pogrnjeno mizico. Točno ob 13h sem začel s tretjim, zadnjim krogom. Povedati moram, da si pred podvigom nisem delal nobenih časovnih načrtov razen tega, da vse skupaj zaključim v 24.urah. Na voljo sem imel še devet ur, ravno toliko, da te nekaj priganja, a še vedno dovolj zaloge, da sem se ga lahko lotil preudarno. Kovce v 45min, Vrh Bače v 1h10min, Kobla 1h40min, ČP 2h40min. Tukaj me je pričakala Dorica z okrepčilom. Prišla je kar s koče in to z nahrbtnikom polnim dobrot, ki jih človek na 1700m visoko lahko premore. Če sem si še krog prej zaželel pivo, mi tokrat ni več prijalo. Zadovoljil sem se s colo. Na kratko sva poklepetala in se poslovila. Pričel sem se spuščati na Kal, kjer sem bil po slabi uri. Tam me je že čakala Janja. Nahrbtnik sem dal v avto in se zagnal po klancu navzdol, ko me je močno zbodlo v kolenu. Uporabil sem hladilni gel in ga namazal. Proti Znojilam se je bolečina umirila. Na točki, kjer trasa Maratona prečka cesto, sem se ponovno opremil z nahrbtnikom in nadaljeval proti Oblokam.
Če sem do včeraj mislil, da je najbolj tečen del poti od križišča nad Planino za Črno goro do melišča pod ČP, sem včeraj svoje mnenje spremenil. Trasa Znojile – Obloke je po moje zagotovo najbolj dolgočasen del celotne trase. Bljak. A sem jo prehodil/pretekel tudi tretjič.
V Hudajužni (po nekaj manj kakor 5h s PB), sem vzel še palice, katerih prej nisem uporabljal. Naročila jih je kar Dorica po telefonu s ČP . Še zadnjič sem se ustavil pod viaduktom, kjer me je že čakala moja Jančka , ki me je pospremila v zadnjo bitko z Durnikom z besedami, naj si mislim, da grem gor prvič in ne tretjič . Na razpolago sem imel še štiri ure časa, zato sem se počasi odpravil proti Poreznu. Vmes sem obiskal še vse tiste kotičke , ki jih na tej poti moraš obiskati in ob 20h25h, sem se razveselil legendarnega WC-ja, ki ga prijatelji GM4O še kako dobro poznamo. Na sestopu sva se pozdravila z Jožkotom , ki mi je prišel naproti in tudi sicer vseskozi telefonsko spremljal moj napredek. Skupno sva sestopila do Petrovega Brda, kjer sem po 23h40min končal z vsemi dolžinskimi in višinskimi kilometri GM4O extremno.
Čeprav pravijo, nikoli ne reci nikoli, sem prepričan, da te variante ne bom več ponavljal. Se bom pa z velikim veseljem vračal v hribe nad Grapo, opazoval urejene, a žal zapuščene vasice pod Črno Prstjo, motil nočni mir (nenamerno) številnih živali in se tako in drugače opijal z lepo, neokrnjeno naravo.
Hvala vsem za vzpodbudne besede, SMS-e, klice, Jožkotu, Dorici, Rutkotu, …še posebej pa Janji za potrpežljivost in oskrbo ter varno vrnitev v domači brlog. Kot si rekla: Trije krogi – trije koncerti.