Sram me je, sram, končna bilanca kaže, da sem 5 ur zabušavala
. Torej sploh ne morem reči, da sem hodila 24 ur skupaj
Končna bilanca je temu podobna, 15 vzponov in 100ka, 100ka zato, ker sem zelo veliko časa prebila na poti od starta do nemobilne okrepčevalnice. Ležalnika sicer letos nisem rabila, sem se za dobri 2 uri zabubila kar v twingeca in odspala eno kitico. Povšter in dekce so prišle zelo prav.
Ni pa bilo vreme pisano meni na kožo, pa s tem ne mislim temperatur, ampak na pomanjkanje vlage v zraku. Za naslednjič si bo treba zrihtati mobilno vlažilno komoro ali kaj podobnega. Zadihati se je dalo šele v soboto, ko se je začelo daniti, kaka kaplja dežja bi mi prišla prav, tako pa je počakala čisto do konca.
No, ja, od tega, da sem že skoraj obrnila ključ v avtu in se odpeljala domov, pa do tega, da grem samo še enkrat in vidim, a bo kaj boljše kot prejšnjič in se potem odločim, sem to odločitev preložila na neznano kdaj. Saj vem, da imam Ventolin zato, da ga uporabljam, ampak to, da bi ga na čisto vsakem vzponu, mi pa nikakor ni šlo v račun. Tu je pa tudi moja (nes)pamet ugotovila, da morda ne bi bilo slabo kar odnehati, zato pa sem šla po šestem vzponu v horizontalo meditirat. Enkrat vmes sem se zbudila, zagledala Piskeca, kako jo maha s starta nazaj proti Primožu, in si rekla, da bom počakala, da pride naslednjič dol... No, nisem, nazaj v prestavo, je bilo pa zanimivo, tole nočno srečevanje, ko nisi točno vedel, kdo je kdo... No, nekje je bilo lučk malo morje, potem pa kak km nisi srečal nikogar. Nato pa jutranji pogled na Piskeca in Heleno, ravno po eni izmed mojih seans, a čem nehat ali ne, odločitev je bila dokončna, da pač počakam tisti svoj sladoled, če je že rekel, da se pripelje...
Vse bolj pa ugotavljam, da sem lačna prej in potem, vmes pa bolj švoh, Marjan me je moral vsakič posebej opomniti, da dam kaj v usta. Popila sem pa veliko, predvsem vode, ker mi nič z okusom ni pasalo. Še kave nisem pogrešala
No, ja, potem pa tista, grem gor 12krat, ok, 13krat, no, ja, 14krat in to je to. Vmes se spravim(o) še na Piskeca, češ da pa res ne more pasti trave gor pred cerkvijo toliko časa oziroma ne more iti domov brez da bi šel še enkrat gor. Dečko, res si fant od fare
Helena pa tudi, da je prišla sredi noči dvigati moralo. No, saj priznam tudi sama, da bi verjetno pri 12ki zaključila in okupirala ležalnik, če ne bi prišla senca, sicer brez sladoleda, a z novim parom superg in vodo, kakšne čudne želje ima človek sredi noči...
Iztok je bil tudi fajn družba, trasa je itak super, ker non stop koga srečuješ. Prvi jutranjiki so začeli hoditi že pred kurami, takoj si vedel, kdo je šel domov spat, ti so vsi odzdravljali z dobro jutro. Pozdravil je pa resnično vsak in to vedno...
Kar se pa organizatorjev tiče, Pero, kapo dol, da si en dec z velikim srcem, to verjetno že veš, ampak takšno zadevo spraviti skozi, ni kar tako. Pogruntavščina s tablo je bila pa res super. Super podporno ekipo imaš, tudi tega ne zmore vsak najti... Škatla jih poka vedno znova. Pa leteči fotoreporter, ki je letos nekam skoraj pozabil iti domov na počitek. Makalu, kapo dol tudi tebi... Pa Vinko, ki je po pljučnici še kar maširal gor in dol. Da ne pozabim najmlajše Katje z mamico... In vse ostalih brez imen.
Aja, pa en krasen mucek, ki nas je razveseljeval gor nad kmetijo, resnično vsakič je imel v gobčku novo miško, pa crkljati se je pustil 100 na uro. Miške so bile sploh aktivne, non stop si imel občutek, da bo kaj prihrumelo izza drevesa. Ponoči ima strah velike oči
Vmes so eni opravili še lov na modrasa, pa jim je samo jezik pokazal in zginil v luknjo.
Aja, pa vmes sem sanjala o viaduktu do cerkve, večkrat zgrešila kapelici, ker sploh nisem vedela, kje sem (ko samo maširaš in maširaš). Ugotavljala, da so cel teden prej prižigali sveče za lepo vreme in da so s tem malo pretiravali, ker na sončnih delih je ornk žgalo. Tista nevihta je prišla kot naročena za malo osvežitve.
Aja, lansko leto je bil Cveto tisti, letos pa Izi, kavalirja, da te kap (v dolino mi ni bilo treba peš)... Ker tistih 3,5 km se zna izredno pošteno vleči.
Ah, TF ekipa je pa itak zakon, vsako leto kak več. In tisti drugi ah, no, drugo leto gremo pa na trojke, aja, spet ne bo nič, ker bo Primož na isti dan
No, ja, noge nama je danes uspelo razhoditi, sladoled sem dobila, da ne bo surle do Gorenjske.