Pa je končno enkrat uspela trasa v težjih pogojih, ki je bila brez nekih težav
subjektivnih težav.
Začel ob 17.30 v vasi Konovece ob Pliberku. Do tja sem se sprehodil iz Pliberka po cesti. Srečo sem imel. Nevihta je bila ravnokar mimo. Vse je dišalo po osveženem ioniziranem zraku.
Med sprehodom se ustavita ob cesti v starejšem avtu dva možaka v "ubercugih" . In v tisto malo besed, kar sta jih uporabila ampak perfektno zveneče Nemško povprašata po obratu Mall. V njunem jeziku jima odgovorim, da žal nisem od tu. In se zahvalita in gresta dalje. Nato na njuni tablici jugledam MB registracijo
. V Konovecah se držim običajne poti med Podjunskimi vasmi ( Jaun tal ): Konovece, Bistrica, Breško jezero, Breška vas, Večna ves, Globastnica za naskok na Luže. Vasi mirne in zaspane , sam sem se počutil kot pobegli zombie z nahrbtnikom, ki edini straši po ravnici pod Peco. Peca izgleda sumljivo vabljiva-zelena z malo zaplatami. S te severno zahodne strani, kjer jo lahko kar objameš kar vabi. Snega vidiš zelo malo. Seveda nič ne pove o situaciji na Knipsovem sedlu. Ampak zgleda, da Zvonetov nemir ima osnovo. Ampak nisem si pustil motiti začetnega načrta ( nisem imel jajc
). In sem kar nadaljeval s tekom skozi vasi in potem na Luže. Sicer je ta trasa spomin na najstarejši slovenski gorski maraton - še v železnih časih. To je bil dogodek. Verjetno se kdo še spominja kakšne pojedine so pripravile gospodinje iz Globasnice ( pecivo, jugursti ) Izotoniki ( takrat niso bili tako običajni kot danes ) so bili kar ob trasi postavljeni v steklenicah. V Podrojah pred začetkom vzpona na Luže je čakal star bradati možak s "krigli" piva. Zabava v Črni ali Globasnici ali Sv. Mihaelu je bila vedno živa in številčna. Kot tekaču ti je bilo jasno in pomembno, da si po Radencih začel trenirati za Maraton Kralja Matjaža v avgustu. In to je bil osrednji dogodek druge polovice sezone. Zadevo so skupaj organizirali kraji iz obeh strani meje. Lepo je bilo, res lepo.
Na poti na Luže sem se srečal z zagorelim tekačem, ki se je v hitrem tempu in lahno spuščal. Mislim, da se ga celo spomnim. Je domačin Koroški Slovenec in je bil v tistih časih zelo dober. Spomin nanj seže, ko sem pritekel na Luže in se potem ( vesel, da si dosegel najvišjo točko ) spustiš v dir s polnim tempom v spusti proti Koprivni. Spomnim se, da me je opozoril. Da naj me ne zavede, ker ne bom zdržal do Črne. In res ta spust, če ga ubereš optimistično te je pri polni osebnem angažmanu pokradel vse moči, ki si jih potreboval za tek ob Meži ( teren se je začel uravnvavati ) pred Črno. Konec koncev je še bilo potem še 15 km do Črne.
Iz Luž sem pohitel v lahnem teku v Koprivno. Hotel sem še ujeti odprto gostilno, da se na miru preoblečem za nočni del ( topleje ). To je gostilna na levi strani kolovoza potem, ko zaviješ iz po cesti iz Koprivne proti Črni na desno za Solčavo oz. Bukovsko sedlo. Tema, zaprto. Le v zgornjem nadstopju luč. Nič utaborim se pod streho na stopnicah. Dež je namreč že začel naletavati že prej pri spustu v Koprivno.
Spijem, nekaj malega pojem, preoblečem. Namreč sem že bil ves moker od spodnjega perila do .. Ta razvajenost- občutek na suhem pa luč čelne svetilke dvigne moralo . Vzpon na Bukovsko sedlo. Tam je sedaj veliko hlodov, veliko hlodov - sečnja iz Olševe...Sicer se je videlo, da je večina hlodov v sredici že načetih ( drevesa in gozodvi na Olševi so že zdavnaj izgubili konsistenco ). Se sprašujem, kdaj bodo na Savinjski strani v Podolševi čutili še več erozije in zemeljskih plazov ob vodnatih režimih - konstantno sicer drobno ampak gosto deževje, ki je pogruntavščina narave v naših predelih zadnjih nekaj let ( Kalifornijski dež ).
Usmeritev na Ježevo. Pot, ki je bila 28/04 ( izlet OF ) popolnoma v snegu je sedaj bila popolnoma kopna. Ker je to dokaj mirna pot v dolino - vklop avtopilota in uživanje ob bučanju vode. Iz gozda tu pa tam nočne oči v glavnem srnjadi. Ko pridem ven iz soteske Bistre v Mlinarsko. Tečem pod špalirjem srnjavi na bregu nad mano. Budno opazovan kaj delam ob tej uri v tem zaselku. Ponoči pridejo na pašnike čisto blizu hiš in se postavijo nad cesto.
Pot se nato odpre v široki dolini (Kmetija Plaznik ). V potok na moji levi nenadoma priprhuta ptič. Že prej so mi šle misli na sovo. Ampak nikoli je nisem videl v živo tako blizu. Smešno skoraj na meter sem se ji približal. In kaj pri Bogu je iskala v potoku. Svetil sem s čelno svetilko vanjo. In kako lep ptič je to...Hehe ji omenim v mirnem glasu kako lep ptič je, ona pa kot da izrazi F...k Off in čudno prhuta v potoku. Potem pa nenadoma zleti čez mojo glavo na drevo na drugi strani kolovoza. Ampak tudi od tam hitro izgine, ko usmerim snop svetlobe vanjo gor na drevesu.
Potem tek mimo dostopne točke za Raduho in v dolino ter usmeritev pod Smrekovec in Najevska Lipa oz. Pudgarskemu. Kolovoz se počasi dviga in če ne bi v razvajenih ramah tlela bolečina od naramnic nahrbtnika bi se dalo uživati v ritmu vzpona. Spomnil sem se stare modrosti: dihati s prepono. In tako je vsa teža v želodcu oz. abdomenu se sprostila in popolno zafunkcioniral kot v starih časih. Po kmetijah oz. objektih sijejo lučke - oči mačk, ki hipnotizirajo . Dež se je pomiril pa zopet intenziviral. Itak sem bil že cel moker. Baterija se je na trenutke začela ugašati .Verjetno problem vodotesnosti. Zato sme namestil kapuco samo z razloga, da ohranim delovanje nočne čelne svetilke. Na Pudgarskem pri vodi se napijem, nekaj malega prigriznem.
Kolovoz po katerem sem mislil nadaljevati ( 28. aprila je bil tudi v snegu in takrat že viden kot uničen zaradi udorov ) je tokrat imel takoj na začetku odcepa postavljen trak za zaustavitev prometa. Jasno, saj cesta je na več mestih udrta. Ampak tokrat so se situaciji od 28. aprila pridružili padajoči kosi skal iz strmega pobočja Smrekovca nad cesto. Na ndveh odsekih pa je polovico ceste odneslo v globel. Prvič tukaj tečem ponoči ( velikokrat kolesaril in še zadnjič 28.aprila prvič tekel ) in nikdar nisem opazil kako mogočne smreke tukaj rastejo iz globeli pod kolovozom. Poskušal sem s svetilko ugledati konice vrhov ampak me je pri tem početju vedno prekinil kakšen kos skale na kolovozu v katrerega sem se spotikal. Ampak zanimivo sedaj ponoči se je dalo začutiti, da gre za silno visoke in mogočne smreke.
Tukaj sem se bolj vlekel kot megla. Na trenutke me je prijela tesnoba. Ko sme poskušal teči heheh kot da bi mi kdo zavpil iz teme:" čuj mulc tukaj nea delaj kravala". Ko si na vrhu Smrekovca je lažje. Tam se ti odpre nebo in vse imaš v horizontu. Tukaj pa je polno nekih temačnih kotov, padajoči kosi skal. Udori...Ma saj sem si samo domišljal heheh...
Končno Kramarica. Sredi nočnega miru v gozdu sem si privoščil objestnost in zvonil pri kapelici ob Partizanskem spomeniku. Heheh kar hitro je priščo plačilo. Dež se je zgostil in meglice. In vedno te meglice, ki ti zaslepijo pogled ( snop iz čelne svetilke se odbija od beline in te slepi )...tako sme sfalil tudi eden odcep na desno. Ker sem si pel se niti zavzel nisem in ga kar šibal po neki gozdni vlaki. Moral pa bi v markacijo na desno navzgor. Nekje pred Slemenom oz. pred sestopom na cesto proti Andrejevem domu ugleda novo pogruntavščino svetleč krog-svetleča markacija. Je to tisto kar je Hoja pravila zadnjič, da je JanezS poskušal postaviti za cel K24? Res je malo agresivno. Mislim, da bi že zadostovalo, če bi navadne markacije bile urejene po stari planinski navadi ( sploh tiste ki izginejo zaradi sečnje ).
Pred vrati zaklenjenega Andrejevega doma se skrijem v zavetrje. Postalo je hladneje. Vzamem glavni obrok. Zadnjič sem pri krogu Donačka-Boč-Pohorje s hojo si naredil za močan obrok mešanico kvinoje in riža. In sem imel težave. Tokrat sem si naredil samo riž, malo kokosove masti ter zmleti kurkuma in črna kumina in malo sojine omake. In je bilo prav dobro, denlo .Pasalo bi še samo kakšno pivo iz doma. Ampak saj je bil tudi čaj iz meha, čisto ok. In zgleda, da sem zadel prav kombinacijo. Moči so bile pravšnje in brez stranskih učinkov. Le zeblo je, suha oblačila sem potrošil. Tako ,da je bilo potrebno hitro se spraviti v tek v smeri Javorja in Uršlje gore. Zanimivo lepo se je dalo videti luči iz Šoštanja in Velenja. Oddajnik na Uršlji, ki s svoj oosvetlitivjo ponoč v tem predelu K24 obarva noč, pa ga ni bilo videti.
Prva markacija na vrh ( tem kamor se lahko zavije na desno v SG pri tisti leseni koči ??? pozabil ime ) sem se odločil, da grem na vrh. Kar naenkrat. Nisem imel v prvotnem načrtu. Pot je prijetna, dober oprijem. Deževje....moker sem bil itak...PRej sem se sam sebi še pohvalil kako ob vsej mokroti še imam suhe nogavice. Sedaj pri vzponu gor se je tudi to dejstvo porušilo. Prihajajoč izven gozdne dmeje oz. zgoraj kjer se začne travnata ruša...naenkrat hladni vetrovi in gost dež. Vode kolko češ. Mimogrede stopiš v kakšen bazenček...Tukaj se je začelo daniti Hvala Bogu. Namreč vrh je izgledal kot v megli. Ko se je začelo daniti ni zgledalo tako hudo. V koči nikogar - seveda prezgodaj...Takoj usmeritev v dolino. Odločim se za spust v Ravne preko Kozjega hrbta. Da bi bil čimprej v Ravnah. Spust je strm, poln vmesnega kamenja in podrsavajočih korenin ter razmočen teren. Namreč nisem imel dovolj dobrega profila za ta razmočen teren in sem na trenutke kar krepko podrsaval. Voda je namreč kar cedila po poti dol. Moj profil pa je omogočil zdrs...Tako sem ene 4x telebnil prav na tla...na ta zadnjo in na kolk.
Kočno asfalt in tek v Ravne. Ko si tako razmočen in z nahrbtnikom. Je verjetno najbolj prijetno kaj se ti lahko zgodi, da moraš na veliko potrebo. Namreč potem je zadovoljstvo oblačiti nase spet tisto mokroto od spodnjega perila do hlač.
VRavnah sme poiskal železniški most ter markacijo za Šteharski vrh. Nisem bil prepričan če še to potrebujem. Sploh pa tisti odsek po ravnih njivah pred Dravogradom. Ob lepem vremenu je to ena najlepših poti ( bi rekel ). Ampak zdaj mokre i ndež, meglice, oblačno ...
VDravogradu sem imel srečo, da sem imel še nekaj hrane v nahrbtniku in da je "kafič" kar na avotbusni postaji. Tako sem kar skozi okno gledal, kdaj pride in pil pijačo, ki se mi je kar iz zraka zaluštala
vdarjal po tonic waterjih in jedel krekerje.
Na avtobus sem se postavil tako, da šofer ni videl kako se še vedno cedi od mene
.
Ampak sedaj doma na toplem. Če bi ne bil len, bi šel spat v savno ( suho finsko na 100oC ) pa se ne bi dvignil cel popoldan, da me pregreje
.
Aja v Pliberku so naši sosedje ( včeraj ugledal ) pripravljali tam pri njihovem spomeniku komemoracijo ob primopredaji civilnih beguncev in domobranskih in ustaških enot s strani Angležev , JUG vojski. Pripravljali so celotno okolje tam okoli spomenika - veliko CRO registracije... Spomnil sem se kako so nas Mariborčani tekači pred leti na etapnem ultra-maratonu ZG-Vukovar povpraševali po organiziaciji logistike za etap teka od Pliberka do CRO meje...Pa me je takrat motilo zakaj tečejo po Koroški cesti. Namreč nekaj tistih ultrašev bivših "braniteljev" so takrat redno tekli tudi od Pliberka od Vukovarja - pač simbolika, ki jo oni manifestirajo na tak način. In vem, da sem bil takrat v zadregi kaj predlagati. Evo to bi moralo biti takrat predlog. Tek pod Peco potem pa pod Smrekovcem in nato do Dravograda in nato nad Dravo ob železniškii progi do MBra. Eno spanje, ki ga zahteva ta etapa spričo kilometrine pa v penzionu v Vuhredu.
. No sedaj je dovolj drugega dela ampak nekje konec poletja pa bi morda bilo zrelo za poskusiti celotno traso od Pliberka do Maribora tudi s kakšnim vzponom ali dvema na kateri od vrh grebena.