Vsako leto je treba naredit en del te ali one diagonale čez Slovenijo. Lani smo šli od Ljubljane do Kopra, letos je bilo v planu Novo mesto. Z zajcem sva se že neki časa pogovarjala da greva in ta vikend je bila končno prilika, da to tudi uresničiva. Odločitev je padla na hitro. Štart iz Prešernovega trga, sobota ob 5:00. Na hitro še objava na TF in FB če bi se slučajno kdo pridružil, čeprav v poplavi tekem v tem obdobju to niti ni bilo za pričakovati. Najprej sva razmišljala o teku v obratni smeri, a ni bilo nobenega dovolj zgodnjega javnega prevoza v NM, tako da sva se odločila za povratek z vlakom.
Prejšnji večer smo bili na nekih obiskih kar je pomenilo dobra papica ne prav športnega porekla in dokaj kratka noč. Spat sem se spravil nekaj pred polnočjo, ob 3:50 pa je bila že nastavljena ura. Z bujenjem ni bilo problema, edino obisk WC-ja ni šel povsem po načrtu. nek čuden občutek v trebuhu in vsa zadeva nekako ni hotela ven. Dokaj dober vzrok za skrb, kdaj se bo vse skupaj premaknilo proti izstopnim vratom. Prav gotovo v popolnoma neprimernem trenutku. S takimi razmišljanji sem se ukvarjal, ko sem se peljal proti Bežigradu pobrat zajca. Ko sva prišla v center, je bilo povsod presenetljivo veliko čudno opotekajočih se mladcev in tu in tam kaka mladenka.
"Lej eni grejo pa že laufat," je rekla najstnica svoji prijateljici, obe pa je vleklo nekoliko v levo
Eni imajo očitno nekoliko drugačno kondicijo.
Štartala sva kako minuto pred 5. in se napotila o ljubljanici proti Dolenjski cesti in potem z zmernim tempom proti njenemu koncu. Glede na uro kakega pretiranega prometa ni bilo in lepo sva se pomikala proti Lavrici. Ob 5:39 zapiska mobitel v ruzaku in treba je preverit, kdo zdej ne more spat. Rosi
Zaželi nama srečo, midva poročava o trenutni lokaciji in psihofizičnem počutju. Potem kreneva dalje do Škofljice, kjer zavijeva levo proti Grosupljem, kjer naj bi bila na pumpi prva okrepčevalnica. Vreme je bilo lepo sončno in temperature idealne. V Grosupljem so bile tekočinske in energijske zaloge še dovolj velike, zato skleneva, da se ne bova ustavljala, ampak kar nadaljujeva do naslednje postaje, ki naj bi bila v vasi Krka, ki je bila nekje na 33 km.
Tekla sva po dokaj neprometni regionalni cesti, ki se je nekaj kilometrov naprej od Grosuplja spremenila v makadamsko. Potekala je skozi gozd in kljub temu, da se je sonce že dodobra prebudilo, ni bilo nobenega problema z vročino. Noge so bile našpičene, tempo pa ves čas nekako okoli 5:00 kar je bilo povsem nad pričakovanji. V Krki sva spet prišla na asfalt in kmalu sva se ustavila pred trgovino. Pot se nama je podaljšala za kak km, ker je bila planirana neka bližnjica, ki pa sva jo seveda falila. V specializirani trgovini s športno prehrano, se je zajc založil s Coca-Colo, jaz pa s senbdvičem s suho salamo in pol litra čokoladnega mleka. Na klopci pred trgovino sva pomalicala in potem naprej. En PST je bil že za nama. Ko vstaneš po sedečem počitku, je potrebno najprej spravit noge nazaj na delovno temperaturo, za kar potrebuješ nekaj časa. Počasi sva jo mahnila proti Žužemberku, dokaj nejevoljna, ker na vseh tablah piše samo Žužemberk, nikjer pa nobenega podatka, koliko pravzaprav je do tja. Vedela sva samo nekako približno, kolikor sva se pač spomnila iz načrtovanja poti.
Do Žužemberka je bilo sence občutno manj, temperature pa so vztrajno rasle. Do tja so položili 15 km asfalta, ki se je tudi počasi dvigal na delovno temperaturo.
Ker sva v Krki obnovila zaloge, sva postanek v Žužemberku izpustila tudi iz razloga neresnosti sodelavca U. M, ki ni pripravil bučnega sprejema in dobro založene okrepčevalnice. Še na opozorilni SMS je reagiral šele ko sva se že vračala z vlakom proti Ljubljani. Nekaj kilometrov za Žužemberkom sva rešila srno in njenega mladiča gotove smrti. KAkih 50 metrov pred nama skoči čez cesto srna in jo ucvre naprej v breg. Za njo pa priskaklja bambi za katerega je bil brek prestrm in obstane ves zmeden na sredi ceste. JAz začnem mahati avtomobilom, naj upočasnijo med tem ko je zaajc tekel proti mladiču da bi ga spodil s ceste. Vrnila se je tudi njegova mama in ga popeljala nazaj proti reki. Vse se je srečno izteklo. Drugače pa je bil cestni davek sledeč: dve mački, jež, dve kuni in jazbec. Živali nižje uvrščene na rodoslovnem deblu nisem štel, mislim pa da bi bilo za ene manjše copate iz kačje kože.
Naslednji postanek je bil v Dvoru. Za seboj sva imela že kakih 53 km, kar je pri meni ob primerni temperaturi ozračja in količini UV žarkov pomenilo, da se mi je začelo pred očmi prikazovati ledeno hladno pivo. Ustavila sva se v Mercatorju. Zajc Coca-Colo, jaz pa tako zaželeno pivo. Spil sem ga ne eks, še preden je zajc prišel do blagajne. Kakih 500 metrov naprej je bil še Petrol, kjer sva si privoščila osvežitev z mrzlo vodo. Totalno paše sprati s sebe sol, ki se ti kilometre in kilometre nabira na obrazu, rokah,.... In potem dalje proti končnemu cilju.
Vročina je bila že kar precejšnja, ko sva klofala kilometre proti Straži in Vavti vasi, kjer je bila v planu nova postojanka na naslednjem Petrolu. Vse okoli naju vinogradi, zidance, midva pa na vročem asfaltu. Primerno razkuhana sva se privlekla do naslednje pumpe. 64 km, pivo #2 in zopet tuširanje. Priprava na še zadnjih 8 km do cilja. Seveda je razlagat, da so to najbolj naporni kilometri, na temle forumu povsem brezveze. Tako ali tako to vsi veste. Počasi odštevava kilometre in kar na enkrat se znajdeva pred tablo Novo mesto. Nujno moram poslati SMS sodelavcu, da sem pritekel do NM in kje ima zdej tisto pivo zame na katerega me je že večkrat neuspešno vabil, ker pač jaz in alkohol nimava veliko skupnega. Sedajle bi mi pa še kako pasal. Seveda tudi njega ni bilo.
Še zadnji km ali dva do glavnega trga. Na hitro še ciljna fotografija, potem pa burek in poiskat železniško postajo. Na tem mestu se velja zahvaliti Slovenskim železnicam za prevoz trupel nazaj proti prestolnici. Ker sem bolj navajen udobnim klimatiziranim vlakom na relaciji Ljubljana Litija, je bila stara dizel kompozicija primerno vroč zaključek potovanja
Kam gremo naslednjič?