Čeprav ime "krompirjev tek" zveni nekoliko čudaško, gre pri tem za pravo tekaško prireditev, tako po organizaciji kot po rezultatih.
Menim celo, da bi to lahko bil najhitrejši rekreativni tek na 10 km v Sloveniji (če upoštevamo povprečni rezultat). Zanimivo bi bilo to preveriti.
Tisti, ki so v Šenčurju na stopničkah v svoji kategoriji, imajo tako res krompir. In to dobesedno. Za nagrado so namreč delili tudi vrečke s krompirjem. Jaz takšnega krompirja nisem imela, tako da sem domov odšla brez ozimnice, krompir sem pa vseeno jedla, in to v solati.
Še prej sem pa malo tekla. In to celo kar dobro, sploh za 6 dni po maratonu (in s tem, da sem še kar prehlajena). Maratonska utrujenost se je (subjektivno) poznala na začetku, prva dva km, ko se mi je zdelo, da nikamor ne gre (ali pa so res vsi drugi tako hitro startali?), potem pa ne več. Presenečena sem bila, da sem nekaj časa tekla z Rafom, potem pa ga kar ni bilo več ob meni in sem bila v cilju pred njim.
Nova proga mi je všeč.
V cilju pa mi je MitjaS dal priložnost, da sem se znašla na drugi strani mikrofona kot ponavadi.
In ravno ko se vživim v to vlogo, že prihaja v cilj tudi Kairos (veliko prej, kot sem ga pričakovala), pa se tako konča moja kariera zvezdnice,
ker je pač treba navijati za dragega.
Na teku sem pogrešala TF-jevce. Po dolgem času pa je prišla tudi Sončka
z Raziskovalcem,
kar smo po teku proslavili s kapučinom/tortico/vročo čokolado/sladoledom/kokakolo/sladoledom/zmrznjenim sokom v bližnji slaščičarni (kdo je kaj jedel/pil, razvozlajte sami, če želite).
Na spletni strani občine Šenčur pa ni nobene besede o krompirju. Čeprav se ima kraj za prestolnico (praženega) krompirja in kranjske klobase. In čeprav so krompirju na čast pred nekaj leti postavili celo spomenik ...
Kar veliko besed za tek, na katerem se mi je po izkušnji v Berlinu zdelo, da se "nič ne dogaja" ...