Tečem že nekaj let prav vsak dan in to v 99 % primerih zgodaj zjutraj.
Moja motivacija prihaja od znotraj in zunaj. Prav vsako jutro se veselim pogleda na naravo, teka in življenja z njo. Veselim se, ker obstaja še drugačno življenje, kot ga živim čez dan (služba, zaprti prostori, nepotrebni problemi,...). Veselim se, ko srečam živali katere so pokazatelj enostavnega pa hkrati polnega življenja. Veselim se, ko dnevno spremljam, kako se spreminja narava tako v Cerknici, Soči ali Molatu skozi letne čase. Veselim se jutranjega utripa večjih evropskih mest. Veselim se, da lahko vsaj za uro, dve zbežim iz tega kapitalističnega sveta,...
Ko ni motivacije.... Prav vsako jutro mi je težko vstati in tega se očitno ne bom navadil nikoli.
Hvala bogu je moj moški ego močnejši od lenobe. Ko pride do poškodbe, bolezni, se pozdravim skozi tek in meditacijo. Gre veliko hitreje kot po klasični metodi. Ko se mi ne ljubi se spomnim na tiste, ki si to želijo pa ne morejo. In če še vedno ne gre se spomnim moje mantre: "Ko ne gre, pojdi naprej malo hitreje".
Bojan