Podpeč z ožjo okolico bo zagotovo prišla v zgodovino in anale Tekaškega foruma. Tukaj so se in se in upam, da se še bodo odvijala najpomembnejša srečanja, pikniki in novoletna druženja tekačic in tekačev.
Zgodovina bo pisala in se hvaležno spominjala tudi organizatorjev kot so Ministrstvo za žurke in mama šefla Barb.
Seveda gre vsem, ki so pripomogli k vzpostavitvi sobotnega prednovoletnega druženja, tudi moja zahvala, kajti tako se nisem zabaval že od poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Najprej, kot je že moja usoda in navade, sem se izgubil.
Na križišču, kjer cesta zavije proti Jezeru in kraju druženja sem narobe zavil, se znašel v Rakitni in Preserjah, ves presran obrnil in se izgubil proti Igu. Na črpalki, kjer sem vprašal za brunarico ob Jezeru, so mi rekli, da sem že deseti, ki je vprašal za pot in naj pri gasilskem domu zavijem v desno. Seveda sem zgrešil celo gasilski dom, po nekaj kilometrih obrnil, našel gasilski dom in zavil desno. A je bilo narobe, zaviti bi moral levo, ker sem pripeljal z druge strani.
Ko sem končno le prišel na mesto dogajanja, je bila vsa kalvarija takoj pozabljena, kajti prijetna druščina tekaškega foruma je bila že zbrana.
Takoj se je začel intenzivni klepet, rokovanje, objemanje, spoznavanje, nadaljevalo se je z veselimi presenečenji, ko se s kom že dolgo nisem videl, kratkimi in dolgimi pogovori.
Čvekanje se je intenzivno nadaljevalo, tako da sem se že bal, da me bodo bolele čeljusti in ne bom mogel dostojno prežvečiti odlične večerje.
Pa sem vseeno zmogel vse.
Zdaj gre pa vsa pohvala Pegazu, ki je kot konferansje vodil scenosled druženja in organiziral vse, da je teklo po dnevnem redu in se odvijalo tako kot je prav in se temu pritiče.
Ne bom govoril o tem, da so Goladarji pobrali kar nekaj nagrad, o tem, kako so torte izgledale okusne že na pogled, kaj šele na okus, ne bom napletal o prijetni družbi, klepetu, spoznavanju novih članov, o simpatičnosti forumk, o prijateljstvu in simpatijah, kajti to je samo po sebi razumljivo.
Res pa sem strmel nad tem, kako so tekmovalni plesni pari obvladali tudi to vrsto gibanja. Tekači smo pač vsestranski, odprti ljudje in smo vešči marsikaterih umetelnosti. To se je še enkrat pokazalo pri peki tort in plesnem tekmovanju.
Potem je stopil na sceno DJ Matjaž in začel se je ples. Najprej sva z Maniko zaplesala umirjen ples,
nato pa me je Cat Stevens potegnil v žrelo življenja.
To življenje je bil plesni krog in nenadoma sva se v njegovem središču znašla skupaj z Aljo. Seveda sva uprizorila ples v ritmu in tako se je potem nadaljevalo. Plesišče s simpatičnimi plesalkami, svetloba utripajoče in svetleče disko krogle, dobra družba, primerna glasba in vse ostalo je opravilo svoje.
Divje me je potegnilo v ples, izginile so vsakdanje misli, počutil sem se psyhodelic, honky tonk man, dirty dancer, rockabilly, hippyhonder, provos, teddy boy, child of roses, peace brother, underground scena v Lake Shacku pri Underrocku.
Ves večer in pozno v noč smo noreli, približno sem predvideval, da smo se opravili toliko plesnih korakov kot bi pretekli mali maraton ob intenzivnem razgibavanju mišic rog, nog, prsnega in trebušnega obroča, kolkov in glasilk.
Tudi pri najintenzivnejšem teku nisem bil nikoli tako premočen kot v peklenskem tempu plesa na prednovoletnem druženju članov tekaškega foruma v soboto, dne 16. decembra 2006 v brunarici pri Jezeru pri Podpeči blizu Brezovice pri Ljubljani.
Ampak zmatran pa nič. No ja v nedeljo se mi ni ljubilo napisati vtisov, a sem jih šele danes zbral, ko so prispeli za mano iz Podpeči. A še to je le nekaj utrinkov od vsega dogajanja in dogajalo se je!:evil:
Tako da, hvala vsem, ki ste pripomogli k uspešnem in zabavnem večeru, hvala vsem za pohvale, izraze simpatij, dobre želje in čestitke. Upam, da je bilo z moje strani vse v redu in da me ni tu in tam preveč zaneslo. Enkratno in imenitno je bilo.
Vsem želim vse najlepše in nasvidenje na naslednjem teku, pikniku, žurki ali srečanju.