Start 1. pomladnega teka je bil za jeseniško občinsko stavbo. Včasih je bila to upravna stavba železarne. Le nekaj sto metrov proti jugu ali severu so bile pred le malo leti dokaj drugačne razmere. Iz plavža se je kadilo in smrdelo po izgorevajočem koksu, na vse strani je sikala para, odtočne katranske vode so se zlivale v Savo. Pražarna rude je prebarvala mesto z rdečkastorjavo barvo, sneg na Jesenicah ni bil takrat bel več kot en dan. Južno od startnega mesta je stalo sedem martinovk in tri elektropeči in temu primerno število dimnikov iz katerih se je valil dim raznih barv, gostot in oblik. Staljeno jeklo je teklo v kokile, velikokrat pa tudi po tleh. Vročina je bila neznanska, prahu je bilo toliko, da se je komaj videlo skozi. Ljudje so v takih razmerah delali dneve in noči.
Kaj pa danes? Zlovešče industrijske naprave so šle v zgodovino. Na mestu rudnega prahu, sintra, grodlja, tekočega jekla in hrumenja plamenov staljenega jekla, se je danes nestrpno prestopala slaba stotnija tekačev in tekačic. Sam sem stopical malo drobneje in hitreje, ker mi ni bilo vseeno, kako bo prvi tek na Jesenicah potekal in minil, saj bi bilo ob slabem občutku tekačev lahko konec tekaškega delovanja. Vendar se je izkazalo, da je bila skrb odveč, kajti vse je potekalo skoraj brezhibno. Ker je bil to prvi tek, bom tudi maloštevilne pripombe raje povedal bolj potiho organizatorjem.
Ko so gradili tisto pentljo ceste nad železniško progo, si nihče ni mogel misliti, da bo tako pripravna za tek. Takoj po startu trasa zavije naokoli in veselje je bilo pogledati, seveda najprej nas tekače, potem pa še gledalce ob progi. Začuda ni bil nihče slabe volje, ker je moral čakati v soboto opoldne, ko se je mudilo za kosilo, da bo najprej mimo njega tekla kača tekačev, preden bodo deležni nadaljevanje poti in s tem dostop do kosila. A nekatere je zanimal tek bolj kot kosilo, saj so počakali celo do takrat, da smo se vrnili tudi zadnji tekači in nam navdušeno ploskali.
Tudi med tekom smo bili deležni navijanja. V Kurji vasi je neka mama navijala kar z ragljo, zagotovo je vzgojila nekaj generacij hokejistov, najbolj pa je navijala za svojega vnuka, ki je tudi tekel mimo. Vsa križišča so bila solidno pokrita z redarji in policisti, na traso ni zapeljal nihče. Verjamem, da tudi zato, ker je bilo prisotno spoštovanje in občudovanje do tekačev.
Pod Mežakljo, na Hrušici in na Stari Savi smo tekli tekači vseh mogočih starosti, obeh spolov in različnih združenj. Močno so bili zastopani Vitezi dobrega teka, Tekaški forum in jeseniški Atletski klub. Seveda pa tudi vsi drugi, ki so pripomogli k pestrosti in zanimivosti teka. Taka kača se je razširila na toleranco dvajset minut od najhitrejšega tekača, pa do nas, ki smo pazili zadaj, da ne bi kdo zašel v gozdove Mežaklje, kajti ravno v teh časih se tam blizu sprehajajo medvedje in volkovi.
Tako smo vsi srečno pritekli do cilja, vsi so si zaslužili diplome, nekateri medalje, samo nekateri pa smo dobili tako medalje kot pokal. Saj človek ne ve, ali bi bil vesel ali žalosten, ko dobi pokal za najstarejšega tekmovalca. Vesel je treba biti zato, ker so uvidevni organizatorji mislili na nas ta stare, žalosten pa zato, ja hudiča, ali sem res že toliko star? Izredno mi je godilo, ko so tekači hvalili tek, češ že prvi tek, pa skoraj brez napak. Nikomur ni bilo žal, da je prišel, mogoče je sedaj komu žal, da ga ni bilo. Lahko mu je, res.
Ne smem pozabiti, čeprav bi to moral napisati že na začetku, teka naših najmlajših. Kakor mladi žrebci so se poganjali po lahki vzpetinici proti cilju, lepo jih je bilo gledati in spoznavati, da jim gibanje nekaj pomeni. Ni se treba bati, tekačev zlepa ne bo zmanjkalo.
Res je tale zapis malo daljši, kajti vzbuja se mi upanje, da bo tudi na Jesenicah zaživelo tekaško življenje. Pa ne samo zato, ker je tak trend, ker je »in« kot se zdaj reče, ampak ker je koristno za človeka, za okolico in za samo mesto Jesenice. Več tekačev bo teklo skozi mesto, več zdravja bodo ohranili, pokazali občanom, da je tek normalno gibanje in videli bodo dolgo skrite lepote Jesenic in okolice. Malo fužinsko alpsko mesto, utesnjeno v dolini, skriva mnoge potenciale, ki jih bo treba pokazati svetu. Danes se je že pokazala zmogljivost organizatorjev, ki so pripravili skoraj brezhibno tekaško druženje. Zagotovo verjamem, da se vidimo vsaj čez eno leto, prepričan pa sem, da tudi že junija na olimpijskem teku.
Hvala vsem za pozitivni doprinos dobrega počutja.