Tjaša napisal/-a: Priznati moram (pa Lučko tudi), da nama je po več kot 20-tih letih skupnega življenja, ko se nežna šepetanja in sanjarjenja skrijejo v omaro spominov, tek in TF prinesel nov veter, nov skupni imenovalec, novo skupno temo, pa tudi cilje in najino življenje je postalo precej drugačno kot ga živijo najini zdolgočaseni, zagrenjeni in večinoma tudi zavaljeni znanci. Vsak dan se pogovarjava o svojih doživetjih, ki niso več monotona, doseženih ciljih pri teku, o svojem počutju, se od srca nasmejiva prispevkom na forumu, skupaj načrtujeva v kateri konec Slovenije se bova podala in komaj čakava naslednji vikend, ki vedno znova prinaša srečanja s forumovci. Na tekme hodiva uro prej, da lahko še pred tekom kakšno »neumno« rečemo in da spoznavava nove forumovce. Še nikoli v tako kratkem času nisem spoznala toliko novih, iskrenih, prijetnih in solidarnih ljudi kot prav tu, med vami.
To semi vzela iz konteksta enega od mojih pomladanskih prispevkov in velja za tiste pare, ki so že tako dolgo skupaj, da morajo zavestno iskati skupne interese, seveda po tem, ko otroci že odrastejo.
Kar pa se tiče skupnih tekov s partnerjem, je pa podobno kot pri tebi – nisva enakovredna tekača in bi rekla, da pri teku ne sodiva skupaj. Na Lučkota pri skupnem teku sem bila večkrat jezna kot zadovoljna. Seveda mu priznavam, da je mnogo bolj izkušen tekač kot jaz in štejem mu v dobro, da mi je s priganjanjem in nasveti hotel pomagat ampak, ni me znal poslušat.
Tako sva sprva tekla kot albanski zakonci: on 20 m naprej, jaz pa vsa vdana sopihala zadaj. Dokler… Dokler mu star tekaški maček ni razsvetlil dojemanja mojega teka. Sedaj enkrat tedensko tečeve skupaj. Običajno izbereva sledečo kombinacijo: bodisi, da je to moj najdaljši tedenski tek in tudi najbolj naporen, za Lučkota pa je to regeneracijski tek. Moram povedat, da se z menoj zelo potrudi, daje mi ritem, posluša moje dihanje in temu primerno tek tempira, seveda pa me vedno za kak kilometre prelisiči…, da ne napišem kaj drugega
