Spoštovani moji! Najprej moje globoko in iskreno opravičilo, ker sem v poplavi vseh obveznosti današnjega norega življenjskega tempa nekoliko podlegel slabostim in pustil svoji riti in svojemu duhu, da podleže lenobi. Ja res je! Lahko bi našel čas, uredil misli in jih zapisal. Pa nikakor nisem prišel do te faze. Zdaj je pa res že čas, da kakšno besedo zlijem na papir.
Amedea je trenutno spet v bolnici. Bakterija se je naselila v njena že tako bolna pljučka. Ampak se ne da. Borka »kot se zagre«. Prava »NevergiveUpovka«. Ponosen sem, da sem lahko naredil vsaj nekaj dobrega zanjo. In dragi moji VSI. Ponosen sem tudi na vas VSE. Na vse, ki ste me podpirali, ki ste z mano tekli, ki ste pošiljali pozitivno energijo, na vse, ki ste darovali evre…..
V sklopu akcije TEK ZA SRECkOm, se ja na tekočem računu RK Ajdovščina nabralo slabih 2500 €. Sprožilo pa se je tudi kolo. Kolo, ki se je vrtelo na različnih koncih in v različnih obsegih. Tednik na TV SLO, Karitas Koper, Sladkih 6. Prepričan sem, da se je vsaj del tega velikega kolesa sprožil zaradi naše akcije. Akcije, ki smo jo začeli v NGU. Akcije, ki je prvič nosila ime TEK ZA SREČkOm. Amedea bo dobila masažni jopič, ki bo pomagal njenim pljučkom.
Uspel, pa nam je tudi športni projekt, ki sem si ga zamislil v svoji glavi. Zakaj govorim v množini. Preprosto. Brez vseh stvari, ki so se dogajale med sedem dnevno tekaško dogodivščino, ne bi bil sposoben tega kar mi je uspelo. Pomagalo je veliko dejavnikov. Prvi in najbrž eden močnejših je bila misel na Amedeo. Ko je bilo težko sem se spomnil v čem je« point«. Zakaj pravzaprav tečem. Zakaj sem ves v bolečinah v znoju skoraj čisto sam na cesti in zakaj grizem v ta preklet klanec… Pomagalo je. Cilj je bil v moji glavi že pred štartom in vsake toliko je bilo treba samo povezati glavo s telesom.
Kaj čem povedat! Neprecenljiva Olga. Čeprav je bila moja ideja izvesti tek čim bolj špartansko mi brez njene pomoči ne bi uspelo. Pustimo ob strani vso materialno podporo. Njena prisotnost je bila veliko bolj pomembna zaradi psihične podpore. Verjela je v mene. To sem čutil. In tega nisem smel podreti. Z Olgo sva skupaj že 20 let. Poznava se do potankosti. TEK ZA SREČkOm naju je povezal še bolj. Večino časa, besede sploh niso bile potrebne. Zadostovali so pogledi. Iz mojih oči je vedela, kaj potrebujem. V njenih očeh sem videl zaupanje in popolno podporo in predanost. Predanost skupnemu cilju. Oba sva vedela, da to morava storiti in da bova to storila za vsako ceno. Ja res je! Za vsako ceno! Nikoli v življenju ne bom pozabil, kako sem jo nežno poljubil na lice in jo polegel nazaj na blazino, ko se je v noči med peto in šesto etapo, v sanjah dvignila in tiho zašepetal za menoj, ko sem sredi noči šepajoče krevsljal na WC, »čez koliko kilometrov te počakam?«!!
Vsi ki ste se mi pridružili pri teku ste potrebni posebne zahvale. Vsaka prisotnost isto mislečega osebka je name vplivala kot najboljše poživilo. Družba, debata, podpora … Kilometri so minevali veliko hitreje. V začetnih etapah je prihod družbe vedno pomenil tudi hitrejši tempo teka. Tretja, četrta in peta etapa so se časovno končale prej prav zaradi vas dragi moji: Inot, Rajzl, Mengšani, Bartely, LojzeP, Raf, LeonRO, Stivi. Seveda pa ste pomagali tudi člani društva Bistrc v prvi etapi. Zadnji dan me je na Vrhniki presenetila in vlila novih moči UrasaD,. Na koncu sta me, na pol onemoglega, v Škofije vlekla Muc in Žabc.
Kljub časovni stiski med etapami je vedno ostalo toliko časa, da sem pokukal še na TF in FB. Tam ste bili vsi vi ostali. Vse lepe želje, vse spodbude, vsa pozitivna energija… Nekateri ste se pojavili kot prikazni tudi na trasi. Stisk roke na Škofljici je vlil pozitivno energijo. Človek, ki diha s tabo, ki te podpira in drži pesti zate, je še kje boljši doping? Ni bilo druge »je treba tečt« bi malo drugače povedal Adi.
V tem tednu sem spoznal tisto, kar sem hotel spoznati. Nisem imel namenov dosegati rekordov. Zavedal sem se in se še zavedam, da so tekači, za katere je tale »tekec« čisti amaterizem. Hotel sem preizkusiti kaj prenese moje telo, brez da bi se primerjal z drugimi. Kam ga lahko potisnem. Kje so meje. Kaj je sposobna narediti glava.
Zadnja dva dni je bilo moje telo na robu kolapsa. Bolelo je vse. Če se pošalim, edina stvar na mojem telesu, ki me ni bolela, je bila daljša dlaka na levi obrvi mojega očesa. Vse ostalo na meni in v meni je bilo zavito v eno samo veliko fizično bolečino. Jutranja vstajanja, peti, šesti in zadnji dan, so potekala tako, da sem se s postelje zvalil na tla, se postavil v položaj na vse štiri, se prijel za rob postelje in se počasi dvignil v pokončni položaj. Da ne govorim o načinu premikanja. Pomagal ni niti vroč tuš… Potrebnih je bilo nekaj kilometrov in pravi impulz z glave, da so noge vsaj približno stekle. Spanje od četrtega dne dalje je bilo bolj podobno nočnim moram, kot počitku. Prebujal sem se vsako uro. Moje telo je bilo prepoteno, kot bi še vedno tekel. Kvalitetnega spanja, kaj šele regeneracije ni bilo.
Četrta etapa: Velenje – Kranj, in sicer relacija od Velenja do Arje vasi, je uničila moje gležnje. Inot je napovedoval težave in nevarnost na odseku tretje etape od Dravograda do Maribora. Ni se motil. Hvaležen sem mu, da se mi je na tem odseku pridružil, čeprav je s tem izpostavil svojo varnost. Vendar to kar se je dogajalo na odseku od Velenja do Arje vasi je bila prava loterija preživetja. Borba z gostim prometom v obeh smereh. Ogromno avtobusov in tovornjakov. Na eni strani potok na drugi strma brežina. Prostora za umik skoraj ni bilo. Asfaltna podlaga na robovih uničena. Namesto bankin luknje. Neprestano skakanje v luknje in nazaj in pri tem ničkolikokrat nepravilen pristanek in sklec noge, so na gležnjih pustili posledice. Zaradi razbolelosti celega telesa posebnih bolečin v gležnjih niti nisem čutil. Reakcija je bila vidna na pogled. Gležnji so bili zatečeni, do neprepoznavnosti. Izgledalo je, kod da se meča razpotezajo vse do konca pet. Sklepov in tetiv v gležnjih ni bilo videti. Po večerni kopeli tega dne, sem gležnja dodatno namazal s hladilno kremo in jih pred Olgo skril v nogavice.
Šesti dan je svoje prispevalo še vreme. Dež, mraz, sneg nemogoče razmere na cestah. Že po prvi uri mi je bilo popolnoma vseeno kam stopim in kako me vozila, ki vozijo mimo mene stuširajo. Premočen sem bil do kosti. Tuširanje se je v sredinskem delu etape, med Škofjo Loko in Kranjem, spremenilo v ometavanje. Snežna brozga je na meni ostala kot malta, ki jo na steno vrže zidar z zidarsko lopato. Ugotavljanje, kje pod brozgo je skrita luža, globoka skoraj do pol kolena, sem opustil že daleč nazaj. Moje noge so bile premočene do kosti, prav tako oba para copat, ki sem jih imel s sabo. Kljub temu mrazu v nogah nisem čutil. Težava je bila v prstih na rokah. Neprestano me je nohtalo. Trije pari rokavic so se neprestano menjali na izstopih ventilacije v spremljevalnem kanguju. Olga je tega dne, ob polno vključeni ventilaciji in gretju do konca, doživljala neprostovoljno savnanje. Vremenskim razmeram je podlega celo tehnika. GPS ura se je pod šipo ekrana najprej dodobra zjokala, potem pa že pred Škofjo Loko do konca izdihnila. Napori pa so terjali svoj davek tudi na mojem telesu. Pod očmi so se zarisali barvni podočnjaki. Zaotečenost se je iz gležnjev preselila na celo telo. Napihnjen sem bil kot buhtelj. Na poprej izklesanem telesu ni bilo več videti nobenega obrisa mišice ali kite. Vse je bilo zalito in zaobljeno. Ko sem se zvečer doma pogledal v ogledalo sem se ustrašil samega sebe. Tak sem bil pred dvajsetimi leti, ko sem v »burnem obdobju«, svojo telesno maso uspel dvigniti nad trimestno cifro. Stanje ni bilo zavidljivo. Hčeri sta me gledali precej postrani. Moja glava pa je še vedno videla cilj. Obdelati je bilo potrebno še 100 km. Po pravici povedano si šesti dan zvečer nisem znal predstavljati, kako se bom sedmi dan ob štirih zjutraj spravil k sebi. Vedel pa sem, da se bom, tako ali drugače. Glava je obdelala svoje delo. Sedmi dan sem po dobrih 700 kilometrih na Škofijah objel Amedeo in jo dvignil v naročje.
Zaključek. Projekt me je naredil močnejšega. Še bolj je povezal mojo družino. Vsa spoznanja so pozitivna. Bolečine minejo. Telo si opomore. Duša je bogatejša. DOŽIVETI VSE TO JE NEPRECENLJIVO.
Kratko o pripravah:
Na projekt sem se pripravljal slabo leto. Slabo leto tek skoraj vsak dan, v povprečju 20 km. Večina teka, vsaj v zadnjih 4 mesecih, je bila v zgodnjih jutranjih urah med 3.30 in 5.30. Brez kakšnih posebnih tekaški načrtov. Enostavno sem se oblekel in tekel. Včasih hitro, včasih počasi, včasih sem tudi samo hodil. Tek je postal del mene. V teku sem se sproščal in užival. Na daljših treningih med vikendom sem v glavi premleval scenarije, kaj se mi lahko zgodi. Poskušal sem si predstavljati peti, šesti, sedmi dan. Prave predstave o tem kaj me čaka nisem imel.
Ravno tako kot pri teku nisem kompliciral pri hrani. Poslušal sem telo in upošteval svoje izkušnje. Izogibal sem se ogljikovim hidratom. Kruh, testenine, riž in krompir sem dobesedno izbrisal s svojega jedilnika. Moj jedilnik je bil sestavljen iz ogromno zelenjave. Jedel sem meso: goveje, svinjsko, piščančje, puranje, ribe. Malice so sestavljali oreščki: arašidi, pistacije, mandeljni, lešniki, orehi. Od mleka in mlečnih izdelkov sem jedel zgolj sir. Sadja sem se čim bolj izogibal. Glavna tekočina za pitje je bila voda. Občasno sem pri kosilu spil kakšen kozarec vina. Pivo sem črtal s seznama pijač. Na začetku sem si dobesedno trgal od ust sladkarije. Ko se je telo navadilo na abstinenco sem ugotovil, da pravzaprav veliko bolje shajam brez njih. Uporabljal nisem nobenih modernih prehranskih in športnih dodatkov.
Takšen režim prehranjevanja sem prakticiral zadnjih pet mesecev pred projektom. Med samim projektom sem zgoraj omenjeni prehrani, predvsem v času aktivnega teka, dodal tudi visoko kalorične izdelke v obliki sladkarij (krofi, rogljički z marmelado, čokoladke, kruh z maslom in marmelado). Po vsaki etapi sem pojedel normalen in obilen obrok, ki je poleg mesa in zelenjave vseboval tudi priloge kot so krompir ali riž. Med tekom in po teku sem pil večinoma navadno vodo. Dodajal sem izotonične napitke ki jih lahko kupiš v vsaki trgovini in pa cocacolo, ki sem jo mešal z vodo. Tudi v času teka nisem užival nobenih prehrambnih ali športnih dodatkov niti posebnih koncentriranih vitaminov oz. drugih umetnih ali koncentriranih dodatkov.
Oprema:
Tekaška oprema so bile navadne tekaške majice in pajkice (večino srednjega kakovostnega razreda, kupljene v velikih športnih trgovinah, ali prigarane na različnih tekaških prireditvah). Posebnih ali »visokokakovostnih« tekaških oblačil v obliki kompresijskih izdelkov nisem uporabljal.
Večino celotne kilometrine sem bil obut v neblažene copate. V takšni obutvi sem pretekel tudi celotne priprave. V tretji etapi sem zaradi občutka, da me zaradi neblaženih copat, začenja boleti gleženj na levi nogi, za kratek čas obul blažene copate. Po slabih 40 kilometrih sem ugotovil, da je še slabše in sem se vrnil nazaj. Blažene copate sem za kratek čas, zaradi premočenosti, obul še šesti dan.
Fotke zlužene v albumih po etapah:
https://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlinkhttps://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlinkhttps://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlinkhttps://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlinkhttps://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlinkhttps://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlinkhttps://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlinkGPS zapisi, do sredine šeste etape (potem je tehnika odpovedala):
http://www.endomondo.com/workouts/piRvZzU84Gchttp://www.endomondo.com/workouts/qw68ZAfgkOshttp://www.endomondo.com/workouts/rHyU3KbcdBkhttp://www.endomondo.com/workouts/pJtmSeEDS-Ehttp://www.endomondo.com/workouts/ldIOwOrab6Ihttp://www.endomondo.com/workouts/ldIOwOrab6I
, predvsem za to ,ker imaš veliko srce in si zagnal kolo pomoči Amadei!
