- 29 Okt 2005, 10:59
#55576
Sicer nisem nezadovoljen s tekom na LM, ker sem kontent, da sem sploh prišel skozi cilj, čeprav sem tekel z lahkoto, a precej počasneje kot je kazalo pol meseca pred maratonom. Jezi me pa, da nisem ugotovil znakov in simptomov, ki so mi kazali, da se bliža neka bolezen, najsi bo utrujenost, virusno obolenje ali pretreniranost.
Štirinajst dni pred maratonom sem bil zelo zadovoljen sam s sabo. Zadnji daljši tek sem opravil en mesec pred LM, 20 km sem pretekel v času 1.50, kar je zame najhitreje kot kdajkoli. To je bil zadnji daljši tek pred maratonom. Po načrtu je sledilo nekaj krajših tekov na 10 in 8 km, zadnjih 10 dni pred LM pa počitek. Takrat sem 10 km tekel pod 5 minut za kilometer, česar prej nikoli nisem dosegel. Zadnji 8 kilometrski tek preden sem planiral počitek, je bil seveda za mojo zmogljivost tudi hiter kot nikdar prej. A ko sem se vrnil iz tega zadnjega teka, me je zadelo nekaj, za kar ne vem kaj je bilo. Obležal sem kot muha in komaj sem se spravil k sebi do LM.
A ko se sedaj oziram nazaj, sem vendarle dobil dovolj znakov in opozoril telesa, da moram intenzivnost zmanjšati, vendar tem znakom nisem pripisoval resnega pomena. Na primer, zadnjih nekaj tekov mi je že takoj v začetku teka, ko sem bil komaj ogret, utrip srca poskočil skoraj do maksimalne vrednosti. Mislil sem, da so za to krivi električni pastirji, ki so bili napeljani ob poti in s svojimi impulzi motili sigmo ali statična elektrika, ki se je nabirala zaradi drgnjenja plastičnih oblačil in vlažnega zraka. Pulz se je po nekaj kilometrih vrnil na normalne vrednosti, zato nisem temu pripisoval nobene važnosti.
Tudi spanje je bilo slabo in nisem se nikoli do konca naspal, tudi temu nisem pripisoval nič posebnega. Nekajkrat sem spanje izboljšal s sredstvi za boljše spanje, a to ni bilo tisto, to ni bil krepilni spanec, ampak bolj kot neka nezavest. Sicer spiš dolgo, a pravega počitka tak spanec ne prinese.
Nekajkrat sem meril jutranji pulz in tudi ta je bil nad pričakovanji. Temu bi moral pripisati važnost, a se nisem zanašal na sigmo in tudi želja po udeležbi na maratonu je bila prevelika. Res sem se tudi včasih počutil utrujenega, vendar sem imel to za vzrok intenzivnost treninga in počasnejšo regeneracijo, ki je značilna za višjo starost.
Nekaj dni po maratonu sem imel občutek, da sem izgubil vso moč in vzdržljivost, ki sem jo nabral prej. Pokazali so se simptomi kot pri angini pectoris, a spričo intenzivnega gibanja sem prepričan da to ni. Vendar so bili simptomi enaki. Po študiranju literature sem laično prišel do zaključka, da sem preveč obremenil srce in je potem reagiralo kot reagira pri angini pectoris, ko se srce bolj napreza, ker mora po žilah pošiljati večjo količino krvi.
Vsekakor bi to moral ugotoviti že prej in umiriti trening mojim sposobnostim primerno. Zato bo sedaj potreben daljši počitek, da telo pride do svoje običajne zmožnosti.
Vsekakor je simptomov pri angini pectoris, toliko in tako so različni, da bo marsikdo ugotovil, da ima enake znake in da mu bo to pomagalo pri uravnoteženju treninga.
Štirinajst dni pred maratonom sem bil zelo zadovoljen sam s sabo. Zadnji daljši tek sem opravil en mesec pred LM, 20 km sem pretekel v času 1.50, kar je zame najhitreje kot kdajkoli. To je bil zadnji daljši tek pred maratonom. Po načrtu je sledilo nekaj krajših tekov na 10 in 8 km, zadnjih 10 dni pred LM pa počitek. Takrat sem 10 km tekel pod 5 minut za kilometer, česar prej nikoli nisem dosegel. Zadnji 8 kilometrski tek preden sem planiral počitek, je bil seveda za mojo zmogljivost tudi hiter kot nikdar prej. A ko sem se vrnil iz tega zadnjega teka, me je zadelo nekaj, za kar ne vem kaj je bilo. Obležal sem kot muha in komaj sem se spravil k sebi do LM.
A ko se sedaj oziram nazaj, sem vendarle dobil dovolj znakov in opozoril telesa, da moram intenzivnost zmanjšati, vendar tem znakom nisem pripisoval resnega pomena. Na primer, zadnjih nekaj tekov mi je že takoj v začetku teka, ko sem bil komaj ogret, utrip srca poskočil skoraj do maksimalne vrednosti. Mislil sem, da so za to krivi električni pastirji, ki so bili napeljani ob poti in s svojimi impulzi motili sigmo ali statična elektrika, ki se je nabirala zaradi drgnjenja plastičnih oblačil in vlažnega zraka. Pulz se je po nekaj kilometrih vrnil na normalne vrednosti, zato nisem temu pripisoval nobene važnosti.
Tudi spanje je bilo slabo in nisem se nikoli do konca naspal, tudi temu nisem pripisoval nič posebnega. Nekajkrat sem spanje izboljšal s sredstvi za boljše spanje, a to ni bilo tisto, to ni bil krepilni spanec, ampak bolj kot neka nezavest. Sicer spiš dolgo, a pravega počitka tak spanec ne prinese.
Nekajkrat sem meril jutranji pulz in tudi ta je bil nad pričakovanji. Temu bi moral pripisati važnost, a se nisem zanašal na sigmo in tudi želja po udeležbi na maratonu je bila prevelika. Res sem se tudi včasih počutil utrujenega, vendar sem imel to za vzrok intenzivnost treninga in počasnejšo regeneracijo, ki je značilna za višjo starost.
Nekaj dni po maratonu sem imel občutek, da sem izgubil vso moč in vzdržljivost, ki sem jo nabral prej. Pokazali so se simptomi kot pri angini pectoris, a spričo intenzivnega gibanja sem prepričan da to ni. Vendar so bili simptomi enaki. Po študiranju literature sem laično prišel do zaključka, da sem preveč obremenil srce in je potem reagiralo kot reagira pri angini pectoris, ko se srce bolj napreza, ker mora po žilah pošiljati večjo količino krvi.
Vsekakor bi to moral ugotoviti že prej in umiriti trening mojim sposobnostim primerno. Zato bo sedaj potreben daljši počitek, da telo pride do svoje običajne zmožnosti.
Vsekakor je simptomov pri angini pectoris, toliko in tako so različni, da bo marsikdo ugotovil, da ima enake znake in da mu bo to pomagalo pri uravnoteženju treninga.
Dokler tečem upam!
