Danes sem dobila mail z naslednjo vsebino:
Resnično te pogrešamo, bučka.
Jaz, oranzni_slon, mojcej77, dpop, Nataša, miro, vanja, Tjaša, posebej pa po tebi sprašujeta Manika in Vlajko. Tudi runner in Filipid, ki iz nebes pazita nate, se verjetno že sprašujeta kdaj boš prišla nazaj.
Prebral sem celoten prispevek, ki si ga začela pisati 27. maja leta 2004 pod nickom 'bajsika' in so te takoj okrcali, da ga čimprej spremeni in si ga z EROvo pomočjo spremenila v Aleksandra. Ob branju se mi je na obraz prikradlo ničkoliko nasmehov, orosile so se mi oči, srce mi je poskakovalo od veselja, potem je pa zavladala nekakšna otožnost, ker te že dolgo ni bilo nazaj.
Želim si, da bi si vzela čas, od začetka prebrala celi prispevek in potem iz njega spet začela črpati vso tisto energijo, ki si jo imela na začetku.
Še bolj ti bom pomagal, kakor sem ti pomagal takrat in obljubim ti, da bova skupaj zmogla in dosegla cilj!
Ljubim te, bučka!
Cmoka
http://www.sportosplet.net/viewtopic.ph ... sc&start=0
Prebrala sem celotno nitje, spet sem začutila, da se vam moram pridružiti. Toliko pozitivne energije, toliko lepega, toliko spodbud in vsega dobrega, ni nikjer drugje.
Nisem vedela kaj bi vam napisala, le vedela sem, da se moram oglasiti in tu sem.
V času, ko se nisem oglašala, nisem bila pretirano pridna, pa tudi lena ne pretirano, zgodilo se je veliko. Okrevala sem po operaciji, naredila vse izpite na fasu in tudi diplomirala, prav danes pa sem podpisala pogodbo o svojem prvem pravem delavnem razmerju in večkrat skočila na kakšen hribček, potekla, kupila kolo in kolesarila.
Moje kilce so še vedno v približno takšnem območju, kakor so bile, toda vem, da jih bom kmalu premaknila navzdol.
Večjih in discipliniranih treningov nisem izvajala in zaradi tega se sama sebi zdim precej grda. Ničesar ne bom obljubljala, saj obljuba je velika zadeva, upam le, da bom velik premik naredila.
Naj vam povem, da na vas nisem pozabila, celo navijala sem za vse vas, predvsem pa za svojega sončka na LM. Bila sem ponosna, da vem kaj pomeni TF in pika, ki ste jo nosili na svojih majicah. Resnično sem močno ploskala kadar sem videla, da je kdo od vas prišel čez ciljno črto. BRAVO VSEM!
Moram pa omeniti, da sem ob današnjem prebiranju foruma, postala zelo žalostna, ko sem ugotovila, da sta nas zapustila dva forumaša. Oba sta se oglasila na moje pisanje in mi pomagala premagati samo sebe, pomagala sta mi vlivati voljo in upanje. V mojem srcu imata poseben prostor.
Javno obljubljam, da bom kljub svoji nekondiciji in kilam, v prihodnosti pretekla nekaj kilometrov zanju na enem od prihodnjih maratonov.
Hvala za vse lepe misli in podporo.
Aleksandra