Zadnje novičke

[strelec30]

Prvič,odkar tečem,sem na polmaratonu odstopil in to na desetem kilometru.Sam ne vem,kaj je bilo.Mogoče astma,ki me muči že par mesecev,ali pa psiha.Ne vem.Že na 10-em kilometru so mi pošle vse moči,bil sem kot cunja.Brez moči,brez volje nadaljevat,čeprav sem fajn treniral predtem.Na treningu mi je šlo 15 do 17km brez problemov.Ma kdo že podobne izkušnje s čim takim?

[Lipe]

Da. Prvič zadaj si kot prvi cilj, da pretečeš naokoli, seveda v primeru, da ti mali maratoni niso vsakdanjik, kar ti po dolžini treningov predpostavljam niso. V čem je včasih problem kriz? V takih trenutkih je najprej potrebno spremeniti tempo, in to v način, da prideš do konca. Ta sprememba pa je ključnega pomena. Če ne narediš spremembe tako, da imaš konstanten tempo, se kriza poglablja. V takem primeru se najbolje izvlečeš, da se prišlepaš na kakšnega mimotekočega, za katerega ocenjuješ, da teče primerno počasi in se ga nekaj časa držiš (1÷2km) s tem se spraviš v "normalno" stanje in se izogneš šoku.

[mojA]

To se mi sicer še ni zgodilo, vendar take krize kot sem jo imela v Radencih ravno nekje na 10 km še ni bilo. Imam alergijsko astmo vendar me ni nič dušilo. Tudi bolelo me ni nič. Tudi vročino kar dobro prenašam. Samo nobene moči nisem imela. Ko sem gledala rdeče balone mojega zajca, kako izginjajo vedno dlje in kako ne morem iz sebe izstisniti dovolj moči, da bi ga sledila, sem padala vedno bolj v neko otopelost in panonsko melanhonijo. Kakšnih sedem km sem noge s težavo metala predse in jih vlekla za seboj. Tekači pa so tekli naprej mimo mene. Iz otopelosti sem se zbudila spet nekje na 17 km in se spravila v red in spet začela normalno teči. Imela sem celo tako skisane možgane, da sem na 20 km pomislila, joj, še dva ! Ko pa mi je le vžgalo, da samo eden, sem lahko začela celo finiširat. Ne vem, kaj me je tako skurilo. Mogoče sem bila preutrujena. Sedaj se se vdala v usodo, pač nisem sposobna preteči polmaratona v času 1.45. Kar je bil realen cilj. Na tihem sem računala celo na malce boljši čas. Mogoče je to moj maksimalen čas, bom videla, sedaj se lotevam treningov za moč. Če pa ne bo šlo, pač ne bo šlo. Bom pač ostala v klubu Počasi se daleč pride.

[ero]

Sedaj se se vdala v usodo, pač nisem sposobna preteči polmaratona v času 1.45. Kar je bil realen cilj.

si sposobna, si! mogoče je potrebno le malce bolj normalno vreme in skupina enako hitrih sotekačev. priložnosti je pa še ogromno. recimo Varaždin, če boš zdržala do septembra

[marathon95]

Sedaj se se vdala v usodo, pač nisem sposobna preteči polmaratona v času 1.45. Kar je bil realen cilj.

si sposobna, si! mogoče je potrebno le malce bolj normalno vreme in skupina enako hitrih sotekačev. priložnosti je pa še ogromno. recimo Varaždin, če boš zdržala do septembra

Bravo Ero , svakome trba malo ohrabrenja, pa i iskusnima, jer i oni puknu.
Ja sam bio 16 put v Radencima i isto sam tak mučil ko početnik, a imam prek 300 trka u nogama. Bit će dana kad nam bude opet krenulo. Dok zaližem povrede i počnem redovito trenirati. Bez toga ništ.
Ali vidimo se uskoro

[strelec30]

Ja,Močka,točno tako,kot si opisala sebe,sem se počutil tudi jaz!Poleg tega pa sem si postavil tudi mogoče previsoke cilje-preteči polmaraton pod 1:30 in zato sem se na štartu tudi preveč zagnal,česar glede na svoje trenutno stanje (problemi z astmo) ne bi smel naredit.