Zadnje novičke

[Nataša]

ha ha, to je pa že tko kot tist vic od zajčka: "kdo je to reku? jest sem reku"...ga ne bom pisala, saj ga verjetno vsi poznate.

okej, potem pa naslednjič lepo po fuzbalersko ta zelenga!!!

[ero]

ha ha, to je pa že tko kot tist vic od zajčka: "kdo je to reku? jest sem reku"...

če želiš pravilno podoživeti zajčka, je obvezni rekvizit gajba pira! je mogoče to pravi način sproščanja?

[Fotr]

Danes, ko sem spet tekel na začelju, sem razmišljal o motivaciji, še posebej, ko sem pritekel med navijače in so me res bodrili kot malokdaj. Prišlo mi je na misel, da ljudje, ki jih vsaj malo zanima tek in gibanje v naravi, razmišljajo takole: če tale fotr lahko prelaufa 10 km, četudi je zadnji, ampak progo prelaufa, potem to tudi sam lahko storim. In 100 ljudi začne laufat. Ko pa vidijo zmagovalca, ki drvi poln energije in mladostne zagnanosti v cilj, pa si mislijo, tale je res norc, dober je, vreden je, da mu zaploskamo in navijamo zanj, ampak tak ne bom mogel postati nikoli. Z njim se identificira samo nekaj zanesenjakov. In teči začne 5 ljudi. Kdo je potemtakem boljši motivator, ali tisti, ki ga je veliko ljudi sposobno premagati ali tisti, ki ga je zelo težko premagati. S tem mišljenjem sem se tolažil, ko sem spet tekel na repu.

[ero]

Danes, ko sem spet tekel na začelju, sem razmišljal o motivaciji...

najboljši motivator si ti s svojimi besedami in dejanji in to dobro veš

po svojih močeh se pa še vsi ostali trudimo, anede?

[Dule]

Kdo je potemtakem boljši motivator, ali tisti, ki ga je veliko ljudi sposobno premagati ali tisti, ki ga je zelo težko premagati.

Definitivno si Fotr ti boljši motivator za ljudi in v njihovih očeh pravi zmagovalec .

Tudi sam se sprašujem zakaj se ljudje ne udeležujejo bolj množično takšnih rekreativnih tekov in po treh letih prišel do zaključka, da se jih veliko ne upa začeti, ker kaj bodo pa ljudje rekli, če bom zadnji prišel v cilj. Namesto da bi bili ponosni nase, da jim je uspelo premagati progo in samega sebe pred votlim strahom kaj če mi ne uspe. Vsak, ki mu uspe preteči ali prehoditi progo je v cilju zmagovalec nad seboj in to je glavno.

Se spomnim tekme na olimpiadi, ko je mislim da makedonski tekač v smučarskih tekih po nekaj urah za prvimi prišel v cilj in "zmotil" podelitev medalj najboljšim, vsi ljudje so se obrnili k njemu in ga z velikim navdušenjem pospremili do cilja. Postal je glavna zvezda, na prve tri so kar pozabili. Vsi so ga imeli za svojega zmagovalca, saj so vedeli da je vložil v svoj dosežek vsaj toliko truda kot ta prvi .

[dpop]

ena misel o rekreativnih oz. amaterskih tekmovalcih

v ponedeljkovi sportni prilogi je bil clanek (pustmo zdej dejstvo da
je bil verjetno mali zdramatiziran in zavit v celofan ) o neki
anglezinji ki je pretekla Londoski maratov v 2:33 in dosegla
normo!!!! za olimpijske igre... motivacija?
hja... za letosnje olimpijske igre smo malo pozni ampak Peking caka

LP Darko

P.S. kolk je pa slovenska norma za 3000 z ovirami?

[runner]

V Mladini (19.apr.04) je dober clanek "Prazna vreca stoji" (ali nekaj podobnega) o atletih (tekaci in kolesarji) in mejah ki jim doloca telo, misice in mejo katero zastavljajo mozgani...
da se goljufati ...

LP
runner
P.S. se vedno nimam scanera

[strelec30]

Tudi jaz imam že kar nekaj mesecev teažve z motivacijo.Zaradi pomanjkanja motivacije sem v soboto v Radencih odstopil (polmaraton).Vsak dan tečem,razen ob nedeljah,treniram po načrtu,vleče me trenirat,vendar na tekmi zablokiram.Totalno!

[oranzni_slon]

Pozdrav!

Tudi jaz imam že kar nekaj mesecev teažve z motivacijo.Zaradi pomanjkanja motivacije sem v soboto v Radencih odstopil (polmaraton).Vsak dan tečem,razen ob nedeljah,treniram po načrtu,vleče me trenirat,vendar na tekmi zablokiram.Totalno!

Naj ti povem, da nisi bil edini, ki je imel tezave v soboto. Radenci so mene letos zdelali kot le kaj, najbolj smesno je pa bilo, da me je zvilo po dobri polovici. In potem sem se preprical, da dokler lahko hodim ne bom odstopil in tako sem se prikobacal do cilja. Priznam, da cisto rad tecem in vem kje so moji realni rezultati. Morda je tvoj problem v prevec nacrtnem treningu in prevec resnem pristopu k celi zadevi. Saj je lepo, da teces vsak dan vendar je morda ravno to tvoj problem. Poizkusi se kaksno drugacno sportno aktivnost, ki ti bo razbila monotonijo in te naredila lacnega teka. Ja in za zacetek si daj za cilj, da bos prisel v cilj, pa ceprav zadnji. Vse ostalo bo prislo potem samo od sebe. Bevke bodo ena taka lepa priloznost za preizkus, pa se veliko druzbe bos imel in bo tudi ob krizi lazje.

lp, oranzni slon

[milkec]

Jaz sem na polmaratonih striktno držim pulza. Pač na laufih sem nekje ugotovil kateri je tisti pulz, ko nisme preveč zadiham in lahko zdržim več kilometrov (to sem ugotovil povsem slučajno ko se mi je pri laufu priključil kolega in sem upočasnil in sem ugotovil, da lahko še kar laufam in laufam, predtem sem bil pa pred tem, d aneham laufati).

S tem držanjem v mejah normale sem še vedno prišel lahkotno v cilj s tem da sem zadnja 2 km še pospeševal. Mogoče so bili prvi kilometri prehitri (to je težko ugotoviti, če nimaš pulzmetra oz. če res nisi v nulo naštudiran) in potem s kombinacijo vročine in vsega ostalega je prišlo do tega.

[Nataša]

Po moje je tut problem v hitrosti. Dokler 100% ne poznaš svojega tempa, te na takih tekmah takoj potegne množica za sabo, pa adrenalin...men se bolj na krajših tekmah dogaja, da me sesuje, ker preveč pospešim za svojo pripravljenost. v radencih sem se probala čimmanj ozirat na ljudi okoli sebe in čimbolj nase - na dihanje, da sem čimbolj lahkotno tekla...in je šlo brez problemov, še pospešila sem lahko zadnjih par km in na cilj pritekla polna energije. po moje se je treba res zlo nadzirat, kakšen tempo maš. tudi po nekaj letih teka, ne sam pr začetnikih like me.

[Matevz]

ditto

večina začetnikov teče prehitro, kar še posebej velja za tiste, ki imajo nekaj kondicije od fuzbala, tenisa ipd.

Pred leti sem bil enkrat službeno na eni poti skupaj s kolegom, ki je bil kar športnik, ampak tek je sovražil, ker je rekel, da več kot 500m ne more prelaufat, da tek ni za njega ipd. (je pa redno igral tenis in fuzbal)

Pa sva šla enkrat skupaj laufat. On začne, jaz pa ga še skoraj držat nisem mogel. Začel je tam nekje okrog 4 min/km. Sem ga komaj ustavil in sva potem laufala malo čez 5 min/km in fant je z lahkoto in neskončno presenečen odlaufal 5 km.

Za tek ga sicer nisem navdušil in tudi po tem ni šel velikokrat laufat, ampak ... no ja preveč nakladam.

[Lipe]

Strelec, jaz imam pa ravno obraten pristop. Njega dni sem zelo hitro obračal kilometre, tudi globoko pod 4''/km na 10 in večkilometrskih razdaljah. Je pa res, da nikoli nisem bil velik navdušenec vztrajnostnih tekov. Potem pa so mi pa tokovi življenja vsebolj sezuvali tekaške copate z nog. In kadar sem še utegnil kaj polaufat, je bila zadeva zmeraj bolj mizerna. Daleč, daleč proč od nekdanjih hitrosti in človek se zato počuti frustriranega in se težko ponovno spravi na tek. So pa tekme odličen način, da spraviš telo premagovat malo večje napore, kot si jih pripravljen v prostem času. Jaz sem šel letos praktično na suho na dva polmaratona (Trst in Radenci). Na obeh sem vedel, da bom do neke točke tekel, potem pa pride do krize. Ampak, ko sem šel včeraj zvečer spet laufat, sem odtekel krog, ki mi je prej povzročal veliko preglavic s tako lahkoto, kot že leta prej ne. Pred dvemi leti sem si celo nabavil uro, da se malo poštopam, ko tečem in ura mi je do včeraj pokazal najhitrejši čas 31'', v ponavadi pa ga teče okoli 32'' (±0,5''). No včeraj sem začel zelo z andahtjo, pa me je tako potegnilo, da sem ga odletel 28,5''. Sploh nisem vedel, da se da ta krog tako hitro teči. Pa še mi je ostalo moči. Moja ideja je, da si mora vsak sam najti pravilno mešanico treningov in tekem, da bo oboje tekel stimulirano.

Kar se pa tiče krize na maratonih je pa tako. Človek je sposoben z nekim tempom preteči določeno razdaljo. V kolikor je določeno razdaljo pričel teči s hitrejšim tempom, kot ga je sposoben držat celotno progo, se lahko zgodi naslednje:
-predčasno konča s tekom (na tekmah je to odstop)
-pravočasno zmanjša temo in ga prilagodi razdalji (tudi večkrat na posamezni razdalji)
-teče s hitrim tempom dokler ne zapade v krizo in se poskuša uskalditi hitrost in razdaljo.

Slednja situacija pa je zelo problematična. Kriza je že v osnovi stres za telo. Zato takrat tekač tudi pretirano spusti tempo, ko se tako pobere, se mu rado zgodi, da spet malo pospeši. Po navadi pa je ta pospešek spet premočan in kriza je kmalu spet tu. To se lahko ponavlja večkrat. Takšna nihanja v tempu pa znajo biti zelo stresna za telo, lahko še bolj kot pretirano hiter tempo. Ključ za izhod iz krize je v tem, da najdeš ustrezen tempo. Najlažje je to tako, da se prišlepaš k tekaču za katerega oceniš, da je dovolj hiter, da ga boša lahko spremljal, ali pa kot to počne Milkec, ki točno ve pri katerem pulzu teče z užitkom. Skratka stabilizirati je potrebno svoje stanje ne pa ga podvreči še večjim stresom.