- 25 Jun 2012, 11:24
#282514
Zgodba K24
Končno se je zgodil ta zame tako težko pričakovani K24. Ob koncu tedna, natančneje v petek, 22. 6. 2012, ob 18.30, smo se izpred zaprtega hotela Krnes v Črni na Koroškem podali na pot:
• Marko Renčelj
• Aleš Zevnik
• Zlatko Kresnik
• Zdravko Čufar in
• Jernej Plankelj
Vsi, razen slednjega, smo se na to pot podali prvič. Pridobili smo si koristne informacije od Zvoneta, opremili pa smo se s kartami in garmini. Večino proge je Jernej poznal po spominu.
• Črna na Koroškem … Začetnih skoraj 7 km iz Črne, skozi Žerjav, v dolino Jazbirskega potoka, smo pretekli v en dah. Ko se pot obrne navkreber, nadljujemo s strumnim korakom.
• Koča na Naravskih ledinah (1.072) smo po 10 km v času 1:25 … kratek postanek in fotkanje. Ljudje takoj vprašajo, če smo na K24.
• Uršlja gora (1.699) po 13,8 km, v času 2:35 … naredimo zgodovinsko fotko in ker na vrhovih pihlja, kar za vroče popotnike ni prijetno, smo malo postali nižje pri koči. Sledi spust. Na pašniku se napijemo sveže vode.
• Andrejev dom na Slemenu (1.086) po 21,6 km, v času 4:00 … pravzaprav bi lahko šli kar mimo doma, ker je bil itak ob tej uri zaprt, a vseeno smo naredili majhen krog oziroma obhod in nadaljujemo brez postanka.
• Dom na Smrekovcu (1.375) po 31,6 km, v času 6:00 …
• Smrekovec (1.577) po 32,5 km in v času 6:30 … tek po travnatih planotah oziroma po grebenu, ki ni vedno izrazit. Del poti je bil pokošen. Rahel spust in …
• Koča na Travniku (1.548) po 41,1 km, v času 8:30 … za tenutek postanemo ob koči. Iščemo smer nadaljevanja poti. Ni videti oznake in po občutku iščemo ob gozdu. Pot zavije v desno že malo pred kočo. Nadaljujemo preko Planine Vodol in Planine Javorje.
• Koča na Loki pod Raduho (1.534) po 48,2 km, v času 10:25 … prileže se postanek pred prvim vzponom preko 2-jurja. Jernej si preobuje premočene nogavice, jaz ostanem v mokroti. Mokra trava res naredi svoje. Goreteks mi zagotavlja, da se noge ne bodo posušile. Računam na učinek vazelina s katerim so bile prepojene. Vzpon na Raduho poznam in nič me ne more presenetiti.
• Raduha (2.062) po 51,0 km, v času 11:45 … vrh je v meglici. Oblaki so precej nizko in veter vleče. Utrgamo si trenutek za fotkanje, postanek pa si privoščimo v nižji zatišni legi. Odločimo se za spust po enostavnejši poti, čeprav daljši. Odločitev smo sprejeli soglasno. Vrnemo se po isti poti nazaj do smerokaza za Durce.
• Durce (1.910) po 52,4 km, v času 12:20 … Malo pod vrhom so bili pogledi veliko lepši. Zrak je bil čist in mogočne stene so dajale navdušujoč občutek. Pot čez Durce je speljana po novi trasi in je odlično urejena. Je zelo varna za utrujene avanturiste, predvsem takšne, ki se s potjo spoznavajo prvič.
• Koča na Grohatu pod Raduho (1.460) po 54,2 km, v času 12:50… Veselili smo te točke, saj smo že hrepeneli po toplem obroku. Slavko in Polona, oskrbnika od letos, sta zelo prijazna, vprašala sta, zakaj nismo poklicali, da bi nam kaj pripravila. Vseeno smo bili hitro postreženi. Moja omiljena hrana za zajtrk so pečena jajca, vendar, ko sem videl odlično joto, sem se slinil še bolj. Ponudila sta nam tudi telefonsko št. 041-417-951, da lahko drugič pokličemo in se naročimo za zajtrk. Po 40 minutni pavzi krenemo popolnoma obnovljeni.
• Zg. Sleme (1.308) po 58,8 km, v času 14:17
• Lepi vrh (Olševa) (1.616) po 60,7 km, v času 14:50 … vzpon na Olševo je bil zame pravo presenečenje. Nenadni strmi vzpon, ki ni hotel popustiti. Diham globoko, korak pa je čisto kratek. To je bil prvi nepričakovan napor. Rahla nagrada je bilo nadaljevanje po slemenu. Fantastični razgledi, vendar je bilo potrebno pogled držati predvsem navzdol, pred noge.
• Govca (1.929) po 63,6 km, v času 15:55 … Olševa se je pokazala v vsej svoji lepoti in krutosti. Proti vrhu Govce je kar nekaj točk, ki s svojo lepoto jemljejo sapo. Verjeto ne vsem, pač pa nekaterim, tudi takšnim z vrtoglavico. Odkar imam povišan pritisk, mi pogledi v prepade niso nič drugega, kot mora. Visoka koncentracija in neomajnost sta me prepeljala čez te točke brez izgube sekund. Vprašal sem se, zakaj tukaj ne napeljejo kakšne zajle za varnost, ker jih je mnogo marsikje povsem brez potrebe (sicer ne na tej poti). Spust po melišču je malo adrenalinski, vendar povsem brez muk. V trenutku smo spodaj in sledi krajša pavza. Izkoristim jo za preobuvanje povsem premočenih dveh parov nogavic. Stopala so kot gobe, nagrbančena koža pa kar hrepeni po zraku. Ni bilo časa prezračevati noge, na mokro kožo nadenem sveže nogavice in že drvimo naprej.
• Govševa planota (1.290) po 67,1 km, v času 17.00 …to je menda kraj, ki je v bližini izvira Meže in kjer se prvič približamo avstrijski meji. Po 71,5 km oziroma 17 urah in 50 minut mi Garmin 310XT mrkne.
• Kumer (1.220) po km , v času … in sladki keksi, ki so me premamili, da ne pojem še kaj drugega. Verjamem, da imajo dovolj energije. Moram povedat, da je bil Jernej tisti, ki nas je nenehno opozarjal na iztek limita in vzpodbujal k večjemu tempu in krajšim pavzam. Bil je najmlajši (pravi mladenič) in najmočnejši v skupini.
• Koprivna, kraj ob meji z Avstrijo. Malo naprej se prične še zadnji dolgi vzpon, torej na Peco.
• Peca (2.109) po km, v času … Vzpon na Peco je bil dokončno izčrpavanje preostale moči. Tukaj sem tudi ugotovil, da sem imel premali vnos kalorij. Srce je utripalo močneje, kot sem navajen. Nisem hotel dvigovati individualnega napora in sem parkrat za par sekund zastal. Previsok krvni pritisk sigurno ne želi še previsokega pulza. Zadevo sem sproti uravnaval po pameti. Nagrada za počasno zaostajanje je bila, da sem počasi izgubljal stik s skupino. Na eni točki se pred meno razdvojita še Zlatko in Marko. Ne vem zakaj sem šel rahlo desno, vzporedno z markacijo in sledil Markotu. Sicer sem bi prepričan, da grema v pravilni smeri, vendar sem imel občutek, da delava daljši lok. Kljub temu sva ujela vodilno ekipo.
• Kordeževa glava (2.125) po km, v času … Ko si enkrat na Peci, je vzpon na vrh še mala malica. Pred vrhom se je zastrašujoče bližal nek oblak, ki pa se je zgleda prestrašil neutrudne ekipe. Na vrhu je bil prav lep razgled in zmagoslavje na nivoju. V dolino bomo že zmogli … menda.
• Dom na Peci (1.665) po km, v času … Naš vodnik Jernej si je od domačinov pridobil natančne podatke, kje se naj spustimo. Sledili smo mu, pravzaprav enako kot vso pot. Mladenič je res izpolnil vse kriterije zaupanja. Hvala ti pubec, čuj vredi si.
• Podpeca … ko se spustimo zadosti nizko in prečkamo še travnik, po navodilih domačinov, se znajdemo na cesti, ki nas pripelje na cilj. Še kar nekaj kilomerov je pred nami, a časa je dovolj. Klju temu jo parkrat ucvremo v tekaškem stilu in spet par korakov hoje. Nazadnje jo Marko in Jernej, kot najvtrajnejša, popihata naprej in pot zaključita 12 minut pred zasledovalno skupino. Prišli smo na cilj v času 23 ur in 22 minut.
Še zadnje fotkanje in zaslužena pijača v bližnjem bifeju. Vsaka čast Markotu, ki nas je po vsem tem še pripeljal domov.
Ker običajno nihče ne navaja časovnice (razen Karlija v uvodu te teme), sem se odločil, da tale potopis kasneje opremim s podatki o časih našega potovanja, kot sem že začel.
Končno se je zgodil ta zame tako težko pričakovani K24. Ob koncu tedna, natančneje v petek, 22. 6. 2012, ob 18.30, smo se izpred zaprtega hotela Krnes v Črni na Koroškem podali na pot:
• Marko Renčelj
• Aleš Zevnik
• Zlatko Kresnik
• Zdravko Čufar in
• Jernej Plankelj
Vsi, razen slednjega, smo se na to pot podali prvič. Pridobili smo si koristne informacije od Zvoneta, opremili pa smo se s kartami in garmini. Večino proge je Jernej poznal po spominu.
• Črna na Koroškem … Začetnih skoraj 7 km iz Črne, skozi Žerjav, v dolino Jazbirskega potoka, smo pretekli v en dah. Ko se pot obrne navkreber, nadljujemo s strumnim korakom.
• Koča na Naravskih ledinah (1.072) smo po 10 km v času 1:25 … kratek postanek in fotkanje. Ljudje takoj vprašajo, če smo na K24.
• Uršlja gora (1.699) po 13,8 km, v času 2:35 … naredimo zgodovinsko fotko in ker na vrhovih pihlja, kar za vroče popotnike ni prijetno, smo malo postali nižje pri koči. Sledi spust. Na pašniku se napijemo sveže vode.
• Andrejev dom na Slemenu (1.086) po 21,6 km, v času 4:00 … pravzaprav bi lahko šli kar mimo doma, ker je bil itak ob tej uri zaprt, a vseeno smo naredili majhen krog oziroma obhod in nadaljujemo brez postanka.
• Dom na Smrekovcu (1.375) po 31,6 km, v času 6:00 …
• Smrekovec (1.577) po 32,5 km in v času 6:30 … tek po travnatih planotah oziroma po grebenu, ki ni vedno izrazit. Del poti je bil pokošen. Rahel spust in …
• Koča na Travniku (1.548) po 41,1 km, v času 8:30 … za tenutek postanemo ob koči. Iščemo smer nadaljevanja poti. Ni videti oznake in po občutku iščemo ob gozdu. Pot zavije v desno že malo pred kočo. Nadaljujemo preko Planine Vodol in Planine Javorje.
• Koča na Loki pod Raduho (1.534) po 48,2 km, v času 10:25 … prileže se postanek pred prvim vzponom preko 2-jurja. Jernej si preobuje premočene nogavice, jaz ostanem v mokroti. Mokra trava res naredi svoje. Goreteks mi zagotavlja, da se noge ne bodo posušile. Računam na učinek vazelina s katerim so bile prepojene. Vzpon na Raduho poznam in nič me ne more presenetiti.
• Raduha (2.062) po 51,0 km, v času 11:45 … vrh je v meglici. Oblaki so precej nizko in veter vleče. Utrgamo si trenutek za fotkanje, postanek pa si privoščimo v nižji zatišni legi. Odločimo se za spust po enostavnejši poti, čeprav daljši. Odločitev smo sprejeli soglasno. Vrnemo se po isti poti nazaj do smerokaza za Durce.
• Durce (1.910) po 52,4 km, v času 12:20 … Malo pod vrhom so bili pogledi veliko lepši. Zrak je bil čist in mogočne stene so dajale navdušujoč občutek. Pot čez Durce je speljana po novi trasi in je odlično urejena. Je zelo varna za utrujene avanturiste, predvsem takšne, ki se s potjo spoznavajo prvič.
• Koča na Grohatu pod Raduho (1.460) po 54,2 km, v času 12:50… Veselili smo te točke, saj smo že hrepeneli po toplem obroku. Slavko in Polona, oskrbnika od letos, sta zelo prijazna, vprašala sta, zakaj nismo poklicali, da bi nam kaj pripravila. Vseeno smo bili hitro postreženi. Moja omiljena hrana za zajtrk so pečena jajca, vendar, ko sem videl odlično joto, sem se slinil še bolj. Ponudila sta nam tudi telefonsko št. 041-417-951, da lahko drugič pokličemo in se naročimo za zajtrk. Po 40 minutni pavzi krenemo popolnoma obnovljeni.
• Zg. Sleme (1.308) po 58,8 km, v času 14:17
• Lepi vrh (Olševa) (1.616) po 60,7 km, v času 14:50 … vzpon na Olševo je bil zame pravo presenečenje. Nenadni strmi vzpon, ki ni hotel popustiti. Diham globoko, korak pa je čisto kratek. To je bil prvi nepričakovan napor. Rahla nagrada je bilo nadaljevanje po slemenu. Fantastični razgledi, vendar je bilo potrebno pogled držati predvsem navzdol, pred noge.
• Govca (1.929) po 63,6 km, v času 15:55 … Olševa se je pokazala v vsej svoji lepoti in krutosti. Proti vrhu Govce je kar nekaj točk, ki s svojo lepoto jemljejo sapo. Verjeto ne vsem, pač pa nekaterim, tudi takšnim z vrtoglavico. Odkar imam povišan pritisk, mi pogledi v prepade niso nič drugega, kot mora. Visoka koncentracija in neomajnost sta me prepeljala čez te točke brez izgube sekund. Vprašal sem se, zakaj tukaj ne napeljejo kakšne zajle za varnost, ker jih je mnogo marsikje povsem brez potrebe (sicer ne na tej poti). Spust po melišču je malo adrenalinski, vendar povsem brez muk. V trenutku smo spodaj in sledi krajša pavza. Izkoristim jo za preobuvanje povsem premočenih dveh parov nogavic. Stopala so kot gobe, nagrbančena koža pa kar hrepeni po zraku. Ni bilo časa prezračevati noge, na mokro kožo nadenem sveže nogavice in že drvimo naprej.
• Govševa planota (1.290) po 67,1 km, v času 17.00 …to je menda kraj, ki je v bližini izvira Meže in kjer se prvič približamo avstrijski meji. Po 71,5 km oziroma 17 urah in 50 minut mi Garmin 310XT mrkne.
• Kumer (1.220) po km , v času … in sladki keksi, ki so me premamili, da ne pojem še kaj drugega. Verjamem, da imajo dovolj energije. Moram povedat, da je bil Jernej tisti, ki nas je nenehno opozarjal na iztek limita in vzpodbujal k večjemu tempu in krajšim pavzam. Bil je najmlajši (pravi mladenič) in najmočnejši v skupini.
• Koprivna, kraj ob meji z Avstrijo. Malo naprej se prične še zadnji dolgi vzpon, torej na Peco.
• Peca (2.109) po km, v času … Vzpon na Peco je bil dokončno izčrpavanje preostale moči. Tukaj sem tudi ugotovil, da sem imel premali vnos kalorij. Srce je utripalo močneje, kot sem navajen. Nisem hotel dvigovati individualnega napora in sem parkrat za par sekund zastal. Previsok krvni pritisk sigurno ne želi še previsokega pulza. Zadevo sem sproti uravnaval po pameti. Nagrada za počasno zaostajanje je bila, da sem počasi izgubljal stik s skupino. Na eni točki se pred meno razdvojita še Zlatko in Marko. Ne vem zakaj sem šel rahlo desno, vzporedno z markacijo in sledil Markotu. Sicer sem bi prepričan, da grema v pravilni smeri, vendar sem imel občutek, da delava daljši lok. Kljub temu sva ujela vodilno ekipo.
• Kordeževa glava (2.125) po km, v času … Ko si enkrat na Peci, je vzpon na vrh še mala malica. Pred vrhom se je zastrašujoče bližal nek oblak, ki pa se je zgleda prestrašil neutrudne ekipe. Na vrhu je bil prav lep razgled in zmagoslavje na nivoju. V dolino bomo že zmogli … menda.
• Dom na Peci (1.665) po km, v času … Naš vodnik Jernej si je od domačinov pridobil natančne podatke, kje se naj spustimo. Sledili smo mu, pravzaprav enako kot vso pot. Mladenič je res izpolnil vse kriterije zaupanja. Hvala ti pubec, čuj vredi si.
• Podpeca … ko se spustimo zadosti nizko in prečkamo še travnik, po navodilih domačinov, se znajdemo na cesti, ki nas pripelje na cilj. Še kar nekaj kilomerov je pred nami, a časa je dovolj. Klju temu jo parkrat ucvremo v tekaškem stilu in spet par korakov hoje. Nazadnje jo Marko in Jernej, kot najvtrajnejša, popihata naprej in pot zaključita 12 minut pred zasledovalno skupino. Prišli smo na cilj v času 23 ur in 22 minut.
Še zadnje fotkanje in zaslužena pijača v bližnjem bifeju. Vsaka čast Markotu, ki nas je po vsem tem še pripeljal domov.
Ker običajno nihče ne navaja časovnice (razen Karlija v uvodu te teme), sem se odločil, da tale potopis kasneje opremim s podatki o časih našega potovanja, kot sem že začel.
Nazadnje spremenil ZdravkoC, dne 25 Jun 2012, 18:06, skupaj popravljeno 3 krat.
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
Vse pohvale Jerneju, ki nas je lepo vodil!