Zadnje novičke

[mojcej77]

V zamrznjenem poletnem jutru
gledam pravkar prebujene ljudi
nekatere še speče
a prav vse hiteče.
Kam gredo, ko grem jaz domov?
Tako posebno se počutim
ko z delom končam, ko ga drugi začnejo.
Še dvakrat.
Samo še dvakrat bodo moja jutra moji večeri
potem pa
bom hodila z množico
in ne več v nasprotno smer.

lp,

m


pies:posvečeno moji skoraj iztečeni dveletni nočni službi. Veselim se novega delovnega mesta, ampak dopoldanski teki med tednom so do penzije bolj ali manj preteklost

[mojcej77]

Oblački
sojinega mleka
v zelenem čaju
rišejo
nove in nove slike.
Gledam jih,
kako se zvrtinčijo do gladine
in dahnejo ven
kot prosojen
bel dim.
Kot sanje dahnejo
nekaj sanjskega,
nekaj dišeče prosojnega
v vsak moj dan.

lp,

m

[Vlajko]

Mojca resnično polepšaš naš forum , kar vsak dan bi te želel brati.
Miro

Miro, še moj podpis pod tvojim stavkom.
Če pa še pomislim, da je uvodna pesem tega enkratnega liričnega mozaika posvečena .........

[Jožko]

Ko,sem včeraj sanjaril po hribih sem se večkrat zmislil tudi nate in na tvoje res prijetne pesmice.Kar atko naprej do izdaje.Jaz jo bom sigurno kupilILep pozdrav Jožko

[mojcej77]

mojcej77 se smeji in zardi hkrati.

lp,

m

pies: lepo bi mi bilo vedeti, katera pesmica je komu še posebej všeč. Mogoče bom dala na glasovanje "miss avgusta"

[Jožko]

Mojcej.meni je najlepša tista v kateri sanja tvoje levo lice.......,!
Pa lep pozdrav! Jožko

[mojcej77]

levo lice, ena točka.

[lenka]

Pa tista, ki se začne: Eno po eno premagujem stopnice...

[mojA]

Vse so dobre! Več kot dobre. Odlične! Pa nehi farbat Mojcej.

[lenka]

!!!Danger!!! This poem measures dangerously high on the scale of depresion

VEM

...da bom spet čepela v luži
Z rokami v blatni vodi
Brez izgubljenih superg
(Izgubila sem jih v tekmi z zasmehom.)

...pozdravljala bom prste uperjene vame
In hodila po modni pisti oblečena v poraz in bedo.

Neskončno zanesljiva me učita preživetja:
Jok in tožba nista zame, mi pravita.

Prenesi! Sooči, spopadi se!
Ne objokuj! Ne tarnaj!
Ne toži! Ne hlipaj! Ne čuti!
Odbijaj!Odvračaj!Zdrži!
Otrpni!Otrdi!Ne dihaj!
...Ne čuti!Ne čuti!

Ne glej!Ne sprašuj!Ne vpij!
Ne jokaj!Ne pripoveduj!Ne izražaj!
Ne občuti!Ne jezi se!Ne odzivaj se!
Potrpi!Zapri srce!
Ne čuti!

In vse bo v redu.Vse bo kot je.

[lenka]

Plosk,plosk,
Aplavz deževnice velja
Mokrim poljubom podplatov in zemlje.
Bo naslednja luža - kot v filmu-
Globoka jama,v katero bom izginila v naskoku?

Skačem po lužah
In škropim mimovozeče avtomobile.
Avtobus, ki mi pelje naproti,
Se mi umakne na sredo ceste.

Soseda,ki vsa lepa stopi iz hiše,
Me gleda zavidljivo izpod platna,
Ko se žleb našega bloka
Olajša za moj ovratnik.

Dolgočasne stopnice osvežim s stopinjami,
Preden krstim vežo in
Vrnem poljub, s katerim so kuhinjska vrata
Zaustavila moj gladki vstop.

Zavzdihnem in pustim,
Da me tuš napravi v urban klor.

[mojcej77]

lenka

lp,

m

[mojcej77]

V prosojno jutro me je vrgla
že tisočkrat enaka pesem
v hitenje,
v skrbi.
In ko so minile prve,
sem si,
še preden so se oglasile tiste,
ki so pred vrati dneva
v vrsti čakale na mojo pozornost,
zaželela daljši dan.
Da bi imela čas
za zaveso,
ki se kot pred predstavo dviga nad mestom,
za dolg vdih,
za kavo,
časopis...
in v drznosti tega dne
sem pomislila tudi na kaj
nepredvidenega,
nenačrtovanega,
spontanega...
tako - po vetru naravnanega.
Zaželela sem si
luknjo v času...
in medtem ko tole pišem
(čisto nepredvideno,
nenačrtovano,
spontano,
po vetru naravnano),
gledam uro.
Že dolgo,
dolgo
kaže pol devet.
Skrbi pa
v dolgi vrsti
čakajo pred vrati gledališča.
Včasih se zgodi,
da zaradi pretiranega ravnanja po uri
zamudiš najboljšo predstavo.


lp,

m

pies: posvečeno iztečeni bateriji na moji stenski uri

[mojcej77]

Vrnili so se
otroci.
Pozabila sem že,
kako okrog bloka
zveni njihov smeh.
Skupaj z mano
so izginili pred leti,
trava je rasla nepomendrana,
popoldanski spanec so kradli le
DIY sosedje s svojimi svedri,
kak pes
in preveč vnet kanarček.
A vrnili so se otroci.
Prinesli so žoge,
punčke
in rdeča lička.



lp,

m

[mojcej77]

Odnesi me,
zasanjaj me,
obrni me,
prežveči me,
preizkusi me,
okusi me,
razbij me
in me spet nazaj sestavi.
In ko bo konec,
me pelji spet na kako jaso,
na pladenj življenja me postavi
in me vase skrij,
objemi me,
pobožaj me,
prepoji me
in me spet,
po tebi vso dišečo,
vrzi spet nazaj.
Da me spet obrneš,
prevrtinčiš,
prevetriš.
Življenje.


lp,

m

pies: posvečeno trenutkom sedanjosti, ko se počutim kot v pralnem stroju sredi centrifugiranja.